Peter Prevc po koncu kariere: ob 8.00 odda otroka, nato je vsak dan drugačen

Peter Prevc, ki je lani v Planici spektakularno sklenil svojo sijajno športno pot, si je po kvalifikacijah vzel čas tudi za Slovenske novice.

Spregovoril je o svojem življenju po koncu tekmovalne kariere, družini, uspešnih sezonah sestre Nike in brata Domna, škandalu na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju v Trondheimu, načrtih za prihodnost ...

Koliko kilogramov ste pridobili v letu dni?

»Sedem, vse v prvem mesecu. Odtlej 'vzdržujem' to težo, pri čemer jem, kolikor in kadar hočem. Zanimivo, da mi sladkarije ne teknejo, tudi sicer lahko dolgo zdržim brez hrane. Nimam velikega apetita.«

Menite, da zaradi tega, ker ste morali med kariero paziti, kaj boste dali v usta?

»Morda, toda ... Ko sem še tekmoval, sem moral jesti več, da sem lahko sploh zdržal treninge. Zdaj nimam več takšnih telesnih naporov.«

Lani je pomahal v slovo tekmovalni karieri. FOTO: Dejan Javornik

Kako je videti vaš vsakdan?

»Ne vem, če bi lahko govoril o vsakdanu. Ob 8.00 oddam otroka v izobraževalni ustanovi, potem pa se iz dneva v dan razlikuje, kaj počnem. Ali grem domov na računalnik, ali se odpeljem po opravkih, ali pa se odpravim na kakšno izobraževanje. Nimam nobene pogodbene obveznosti, razen ene.«

Družinske?

»Da (smeh). No, z ženo Mino sva ustanovila eno fundacijo, nakar sva videla, kaj vse bi to terjalo od naju, zaradi česar sva jo dala na 'počasno gibanje'. Tako bo zadeva namesto čez dva meseca predvidoma stekla čez eno leto.«

Za kakšno fundacijo gre?

»Za takšno, ki bi izobraževala starše, trenerje in delavce v športu, da bi bolje razumeli otroke. Da jih ne bi prehitro specializirali ter preveč ali premalo obremenili.«

Kaj še počnete?

»Sodelujem tudi pri gradnji vetrovnika v Žirovnici in iščem možnost sodelovanja s smučarsko zvezo. Veliko razmišljam o vsem skupaj, pri tem pa sem prišel do spoznanja, da potrebujem dinamično delo.«

Ko ste končali tekmovalno kariero, ste izjavili, da bi šli najraje delat v gozd z motorno žago, ki ste jo tudi dobili, kajne?

»Drži, vendar pa je še nisem uporabil. Lani smo z družino veliko potovali, z avtodomom smo prevozili Francijo, Španijo, Italijo ... Odpeljali smo se še na Hvar in nato še enkrat v Francijo. V tem času sem se spočil in se naveličal tega, da ne počnem ničesar.«

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu s potovanja?

»To, da smo veliko časa preživeli skupaj. Opazil sem, da otrokoma, ko vidita, da imata ob sebi dva stebra, ni nič težko. Poleti smo imeli malo divjo pustolovščino, ko smo se, če odmislim en premor, vozili osem ur v kosu. Bilo je tako vroče, da nismo mogli nikjer spati. Ker pa smo bili skupaj, sta otroka mirno presedela vožnjo.«

Lani ste mi zaupali, da Ludvik zelo rad smuča.

»V tem še vedno zelo uživa. V Kranjski Gori ima sezonsko vozovnico, tako da pogosto smuča.«

Že tudi kaj skače?

»Ne, saj menim, da gre za šport, s katerim se lahko začneš ukvarjati tudi pozneje. Jaz sem začel skakati pri desetih letih, na smučeh pa sem stal že pri štirih. Pred tem je treba obvladati le svoje telo. Ludvik hodi še na plezanje in navadno telovadbo, kar je zanj v prvem razredu osnovne šole povsem dovolj aktivnosti. Vem, da bi radi v klubih čim prej pridobili otroke in jih čim dlje tudi zadržali, saj na podlagi njihovega števila prejemajo sredstva od fundacije, zveze, države ...«

Če bo izrazil željo po treniranju skokov ...

»Mu bom to tudi omogočil.«

Na skoke je sicer s škandalom, ki so (si) ga med nedavnim svetovnim prvenstvom v Trondheimu privoščili gostitelji, padel velik madež. Kakšen je vaš komentar glede tega?

»Moram priznati, da sem bil zelo šokiran, ko so diskvalificirali Mariusa Lindvika in Johanna Andreja Forfanga, čeprav sem pred tem videl posnetek predelave tekmovalnih dresov. Na koncu je razneslo ekonom lonec, v katerem so se kuhale različne stvari, ki se niso razkuhale oziroma se ni ukrepalo. Ker se je nekdo peljal skozi naselje s 150 km/h, ga je bilo treba ustaviti. Na žalost je bila edina možnost, da se je to zgodilo, prek medijev, kar je najslabši način za reševanje težav. Šok je bil toliko večji, ker Norvežani mislijo, da niso pokvarjeni. A človek v želji po napredku naredi marsikaj, zaradi česar potrebujemo institucije, da nas ustavljajo.«

Kje vidite rešitev?

»V strogem nadzoru.«

Kaj pa v tem, da tekmovalci oddajajo drese po tekmi in jih prevzemajo pol ure pred nastopom?

»To se mi ne zdi potrebno, poleg tega je možno čipe zamenjati v desetih minutah. Treba je tudi razlikovati med goljufanjem in tehničnim napredkom. Če bi bila kontrola stroga, ne bi bilo treba jemati dresov in jih zaklepati, saj bi potem vsakega goljufa ujeli in kaznovali.«

Ne moreva mimo vaših sorojencev, sestre Nike in brata Domna, ki sta imela zelo uspešni sezoni. Zlasti Nika je z nizanjem zmag kot po tekočem traku spomnila na vašo sanjsko zimo 2015/16.

»Bila je še boljša, ker je sezono odprla z zmago. Kaj naj rečem? Ugotovila je, za kaj v tem športu gre, spoznala, kaj je treba narediti za dolge skoke in polete. V zraku naredi figuro, ki jo nese daleč in jo lahko ujame le še dno skakalnice.«

Že v otroštvu je opozarjala na svojo izjemno nadarjenost.

»Že, že, toda oktobra in novembra je naredila tisti preskok, ko jo je začelo odnašati in je le še prestavljala startno klop vse nižje. To je Domen počel poleti 2015 na pripravah.«

Od blizu ste videli tudi Nikin svetovni rekord v Vikersundu. Kako ste ga doživeli?

»Zares sem imel ta privilegij. Ko sem videl, da je varno priletela čez hrbtišče, sem bil pomirjen in izjemno zadovoljen. Dokler ni prišla do 100 metrov, sem bil živčen in zadržan, nato pa mi je odleglo. Seveda sem izjemno ponosen nanjo.«

Kako pa komentirate Domnove podvige?

»Ima izjemno sezono, v katero je vstopil s precejšnjimi težavami. Uvodni konec tedna je enkrat v zraku držal smučko, nato so ga še diskvalificirali. Ko se je začel pobirati, je spet padel, a je zdržal. Ko je bil zatem na treningu v Innsbrucku med deseterico, je začel rasti, nakar je zavohal polete, po njih pa je svoje skoke dvignil na višjo raven. Na svetovnem prvenstvu v Trondheimu me je presenetil že na srednji napravi, na kateri je bil na treningu zelo spredaj, toda na tekmi se mu še ni izšlo. Na veliki sem potihem pričakoval njegovo kolajno, za to, da bo osvojil zlato, pa ne bi dal 100 evrov. Nanjo res ne bi stavil, a je res prikazal takšna skoka, da je bil nepremagljiv.«

Kako bi ocenili celotno sezono iz slovenskega zornega kota?

»Če se dobro pogleda rezultate, so na začetku sezone podobni kot lani, le da manjkajo moji. Zaradi tega je morda generalna slika slabša. Po novoletni turneji so se začeli dvigovati tudi zaradi letalnic, na katerih so spet dobili krila. Zdaj imajo trenerji nalogo, da skupaj s pomočniki izračunajo, kaj jih decembra drži navzdol.«

V kakšni vlogi ste bili decembra na tekmah v Engelbergu?

»Ker je trener Robert Hrgota izpustil tisti preizkušnji, sem izkoristil priložnost in se po eni strani peljal zraven zato, da so fantje videli, da me ne potrebujejo. Malo sem pomagal, govoril z različnimi ljudmi in si ogledal skoke, da sem videl, kam je šel ta svet.«

Se tudi v prihodnje vidite zraven?

»Da, vendar ne v trenerski vlogi. To bi bilo sprto z mojimi prioritetami, saj bi bil spet veliko odsoten. Če bi bil trener mlajših, bi bil zdoma vse popoldne, česar pa si ne želim. Vidim se morda kot zunanji opazovalec, svetovalec, tudi na področju opreme. To bi bile vloge, ki bi me zanimale.«

Ste po lanskem zadnjem poletu še kdaj skočili?

»Ne, mogoče bom letos. To bi v skakalni meki v Kranju naredil zase in izpeljal popolnoma sam. Željo imam, ni pa nujno, da si jo bom uresničil.«