Asta Vrečko: “Ko se vojnih in povojnih dogodkov ne bo več izrabljalo v politične namene, bomo lahko rekli, da smo dosegli spravo.”

Ministrstvo za kulturo na čelu z ministrico dr. Asto Vrečko je te dni tarča očitkov o nižanju sredstev Javni agenciji za knjigo, cenzuri razstave o breznu pod Macesnovo gorico in razsipnosti na knjižnih sejmih. Pred diktafon smo zato povabili ministrico za kulturo. Kako odgovarja na očitke in kako bo ministrstvo pripomoglo k obnovi enega pomembnejših primorskih kulturnih spomenikov?

Pred dvema tednoma ste na MK Društvu za promocijo tradicionalnih vrednot odvzeli status društva v javnem interesu na področju kulture. Čemu taka odločitev?

“Najprej je potrebno poudariti, da je zelo nenavadno, da je omenjeno društvo v času prejšnje vlade in ministrovanja dr. Vaska Simonitija ta status sploh dobilo. Za pridobitev tovrstnega statusa namreč veljajo strogi kriteriji, kar je bilo tudi javno večkrat problematizirano. Omenjeno društvo je namreč povezano s skupino Rumeni jopiči in javno zagovarja neonacistično ideologijo. Organizacija, ki ji država podeli status, da deluje v javnem interesu na področju kulture, nikakor ne sme delovati diskriminatorno, rasistično ali spodbujati sovraštva. Strokovna komisija na področju knjige je po preučitvi poročila in programa, odločila, da omenjeno društvo ne izkazuje formalnih in vsebinskih meril za pridobitev oziroma ohranitev statusa.”

Bilo je govora tudi o grožnjah, ki ste jih bili deležni vi osebno in tudi drugi zaposleni na Ministrstvu?

“Predvsem na socialnih omrežjih, včasih pa tudi pisno ali v živo. Od prvega dne mandata, še bolj intenzivno pa odkar sem postala koordinatorica Levice, dobivam najrazličnejša sporočila, žaljivke, celo grožnje, uperjene proti meni, družini in sodelavcem v stranki. Pogosto se načrtno ustvarjajo povsem lažne novice z namenom diskreditacije. Na te stvari se praviloma neposredno ne odzivam, saj je to način pogovora, ki mi je popolnoma tuj. Še vedno verjamem, da tovrstna pritlehna komunikacija, pove največ o tistem, ki jo uporablja. Kadar v javnosti omenim Rumene jopiče, je tega pogosto še več. Prav tako se v ključavnici domačega nabiralnika pogosto znajdejo razni predmeti, lepilo in podobno. Tega seveda ne bi želela neposredno povezovati, a po nekem naključju ti dogodki časovno sovpadajo.”

“Strokovna komisija je razstavo ocenila kot pomanjkljivo”

Nedavno ste se soočili z očitki nekdanjega direktorja muzeja novejše zgodovine dr. Jožeta Dežmana, saj MK ne financira njegove razstave o Breznu pod Macesnovo gorico. Zakaj 'ne' financiranju te razstave?

“Razstava je bila prvotno predlagana kot del programa Muzeja novejše in sodobne zgodovine. Gre za strokovno odločitev. Strokovna komisija je razstavo ocenila kot pomanjkljivo in je ni predlagala za sofinanciranje v okviru programa javnega zavoda. Pri svoji presoji je upoštevala vsebinski koncept razstave, njen spremljevalni in pedagoški program, publikacije iz muzeološkega strokovnega stališča. V postopek sama nisem bila udeležena, saj gre za strokovne odločitve. Po odločitvi komisije se je avtor in pobudnik te razstave vseeno odločil izpeljati projekt v zasebnem zavodu in v sodelovanju z evropsko poslanko Romano Tomc v Bruslju. Avtor razstave dr. Jože Dežman je znan po nadvse žaljivem tonu, na otvoritvi te razstave pa me je celo označil za 'prvorazredno nekulturno govedo' in pozval, da je treba z mojimi dejanji delovati malo bolj robato. Ob tem tudi ves čas napada člane in članice strokovne komisije, ki je sprejela prvotno odločitev. Takšno politično obračunavanje na teh občutljivih temah se mi zdi nekaj najbolj neprimernega. Prav to je tematika, kjer bi morali o njej govoriti z vso pietetnostjo in strokovnostjo ter ob tem imeti odgovornost do zgodovine in dostojanstva žrtev. Takšno početje slovenske desnice je tudi povsem v nasprotju s strokovnimi standardi in mednarodnimi konvencijami, kako ravnati s travmatično zgodovino in posmrtnimi ostanki, ne glede na zgodovinsko obdobje. Zato sem resnično pretresena ob lahkotnosti uporabe tega za vsakodnevno obmetavanje tako imenovanih političnih nasprotnikov. Gotovo ni naključje, da se dogaja to tik pred evropskimi volitvami.”

Torej je bila strokovna komisija striktno zunanja, ni del Ministrstva za kulturo in vi nanjo niste imeli nikakršnega vpliva?

“Gre za strokovno komisijo za področje premične kulturne dediščine Ministrstva za kulturo, ki je sestavljena je iz zunanjih strokovnjakov. Komisija obravnava predloge za sofinanciranje javnih kulturnih programov in javnih kulturnih projektov. V njene odločitve in strokovna mnenja po zakonu ne smem posegati.”

Kaj pa bi bil, denimo, korak k zgodovinski spravi?

“Verjetno bi bil korak k zgodovinski spravi, če hočete uporabiti ta izraz, točno to, da se zgodovine ne bi več izkoriščalo za politično in čustveno manipulacijo. Da bi tudi politika neodvisnim strokovnjakom pustila, da kritično in objektivno ovrednotijo ter predstavijo svoje delo. Takrat, ko se vojnih in povojnih dogodkov ne bo več izrabljalo v politične namene, bomo lahko rekli, da smo dosegli spravo. Kot družba moramo k temu stremeti vsi. Od leta 1945 bo kmalu minilo osemdeset let, skoraj stoletje! Nekateri slovenski politiki pa se, celo po Evropi, obnašajo tako, kot da to ni zgodovinska, ampak aktualna politična tema. V politiki je potrebno reševati probleme današnjega časa, iskati rešitve za zajezitev podnebne krize, graditi stanovanja, se ukvarjati s socialno pravičnostjo in ustvarjanjem dostojnega življenja za vse. Vloga kulturne politike pa je omogočanje pogojev za kvalitetno in neodvisno strokovno, kulturno in umetniško delo.”

Bodo Franjo obvarovali?

Občina Cerkno vztrajno išče sredstva za obnovo Bolnice Franje. Kako lahko MK – poleg Ministrstva za naravne vire in prostor – poseže vmes. Boste zagotovili dodatno financiranje?

“Bolnica Franja je eden pomembnejših spomenikov kulturne dediščine. Poleg zgodovinske vloge nosi v sebi tudi sporočilo upanja, solidarnosti in skrbi za sočloveka sredi vojne vihre. Zato sem si takoj ogledala katastrofalno razdejanje, ki ga je povzročila ujma. In resnično me je pretreslo. Na Ministrstvu smo se zaobljubili, da bomo pomagali. Sploh danes, v času vojne v Evropi in genocida v Gazi, je to sporočilo sočutja še toliko bolj nujno slišati in negovati. Župan Cerknega je imenoval delovno skupino, a ta še ni začela z delom. Smo pa z občino ves čas v stiku. V maju bomo na našo pobudo organizirali še en sestanek z občinskimi akterji in ministrstvom za naravne vire in prostor. Zaradi ponavljajočih ekstremnih vremenskih pojavov je potrebno pristopiti k dolgoročni ureditvi območja v celoti, ne samo objektov v grapi, ampak tudi zaledja vodotoka. Območje je potrebno najprej sanirati, urediti vodotok, s konservatorji in stroko pa moramo razmisliti, kako najbolj trajnostno obnoviti to območje spomina. Naša zaveza k obnovi bolnice torej ostaja.”

O višini sredstev še ne moreva govoriti?

“O višini sredstev bomo lahko govorili, ko bo narejen načrt sanacije in obnove. Do tam je še nekaj korakov.”

Kako se odzivate na očitke založb, Javne agencije za knjigo ter nazadnje še GZS, ki MK obtožujejo nižanja sredstev, namenjenih JAK? Lahko upajo na povišanje sredstev?

“Z Javno agencijo za knjigo zelo dobro sodelujemo. Na začetku mandata, ko smo prevzeli ministrstvo, je bilo to sodelovanje skrhano, agencija pa slabo vodena. Priprave na sejma v Bologni in Frankfurtu pa so bile v katastrofalnem stanju. Lahko rečem, da se je v letu in pol, odkar je direktorica Katja Stergar, agencija postavila na noge. To je bilo konec koncev opaženo tudi s strani širše javnosti. Pravkar smo na vladi zagotovili dodatno zaposlitev namenjeno prav mednarodnemu sodelovanju, da se bo lahko še bolj izkoristila mednarodna pozornost usmerjena v slovensko knjigo.”

Bo Slovenija na Beneškem bienalu dobila stalni prostor?

Veliko se vam očita razsipnost tako v Frankfurtu, kot v Bologni, sploh v Frankfurtu.

“Pogosto slišimo očitke, da je sredstev premalo, kadar se nekaj dela in preveč, ko je vse uspešno zaključeno. V petih letih je bilo v gostovanje v Frankfurtu vloženih skoraj osem milijonov evrov, tako v prevode, predstavitve avtorjev in avtoric, spremljevalnih dogodkov, razstav in nenazadnje v sam paviljon in promocijo Slovenije na sejmu. Naši avtorji in založbe so se uspešno predstavili in pridobili na prepoznavnosti. Za letošnje gostovanje v Bologni smo namenili 630 tisoč evrov. Tudi tukaj je bil slovenski paviljon zelo uspešen in prepoznaven. Mednarodno sodelovanje in promocija sta izrednega pomena in bosta v bodoče lahko vplivala na sredstva, ki bodo prišla do avtorjev, založnikov, prevajalcev in vseh vpletenih v ta proces. Letos je bilo za delovanje Javne agencije za knjigo namenjeni slabih 6,8 milijona evrov, a ob tem moramo upoštevati, da so bila sredstva v višini dobrega pol milijona evrov za gostovanje v Bologni zagotovljena že v lanskem letu. Ministrstvo ne posega v programsko delovanje JAK, razpise ocenjuje komisija na podlagi strokovnih kriterijev. Včasih dobijo nekateri višja sredstva, drugič drugi. Kljub temu celotna sredstva za delovanje agencije še niso dokončna. Vsekakor pa se lahko vsi strinjamo, da je v kulturo, ki je prečna politika, prepletena tudi z gospodarstvom, izobraževanjem, socialno pravičnostjo, potrebno vlagati dovoljšnja in stabilna sredstva, kar bomo tudi v pripravi prihodnjega proračuna, kot do sedaj, tudi upoštevali.”

Kakšni so vtisi iz Beneškega bienala?

“Bienale je vselej posebna izkušnja. V tem času se znajdejo v Benetkah ljudje iz celega sveta, ki se ukvarjajo s sodobno umetnostjo ali arhitekturo v času arhitekturnega bienala. Gre za živ preplet različnih umetnostnih praks, razmišljanj in izkušenj ter ponuja vsakič nek izviren pogled na aktualno družbeno in umetnostno dogajanje. Letos je slovenski paviljon postavljen v javni prostor in nosi naslov Skrivnosti vrta zate, krovna tema bienala pa je Tujci vsepovsod. Umetnica Nika Špan nas s svojim delom večplastno nagovarja. Na eni strani odpira vprašanja umetniškega dela v kontektstu umetnostnega sistema, po drugi pa ponuja pogled v nas same ter naše mesto v svetu. Vsi smo, kdaj tujci in tujost je del naših življenj, ob tem pa je to tudi aktualna politična problematika, za katero moramo kot družba razviti mehanizme, kako jo empatično in z razmislekom nasloviti.

Na bienalu pa sem imela sestanek tudi z novim direktorjem. Na ministrstvu si želimo stalnih prostorov za slovenski paviljon za oba bienala, da se nam ne bi bilo treba vsako leto toliko ukvarjati z iskanjem prostora in bi lahko več časa posvetili sami produkciji.”

Za zaključek pa še: varen in dostopen splav. Da ali ne?

“Absolutno. Kot ženska, feministka in političarka podpiram dostop do splava. Zato tudi podpiram kampanjo Inštituta 8. marec za dostopen in varen splav v Evropi. Priznam, da me še vedno povsem šokira, da sedaj že moja hči odrašča v svetu, kjer se problematizirajo pravice žensk, pravice, ki so bile nenazadnje vpisane v našo ustavo že leta 1974! Ne Francija, Jugoslavija je bila namreč prva država z vpisano odločitvijo o svobodni izbiri o rojstvu otrok v ustavo. Posledično imamo to tudi v naši, slovenski ustavi. Tako politična kot intimna instrumentalizacija ženskega telesa je v današnjih časih silno problematična. V Italiji so pravkar dovolili nasprotnikom splava dostop do klinik, ki bi morale biti varen prostor za ženske. To, da tudi pri nas še vedno potekajo protesti in molitve proti splavu, ne izkazuje empatičnosti ali ljubezni do sočloveka, ampak predstavljajo grob poseg v intimo posameznice in njenih osebnih okoliščin ter odločitev.”

---