Ta »naravna nesreča« bi morala biti priložnost, da preverimo nekatera dejstva, ki vzroke za »največjo nesrečo od nastanka samostojne države« vidi, podobno kot politika, v besu narave ali kot božjo kazen.
Je ob hitrem razmisleku o vzrokih sploh še treba iskati dokaze za mnenje, da je velik del škode nastal tudi zaradi neodgovornosti, neupoštevanja predpisov, zakomplicirane in nedosledne zakonodaje in zaradi brezbrižne gradnje?
Že v času nekdanje cesarice je veljalo, da so lastniki zemljišč, ki mejijo na vodotoke, pod grožnjo s kaznijo dolžni ohranjati vodne koridorje, preprečevati zaraščanje in vodotoke vzdrževati. Pravice in dolžnosti, ki jih je nekdanja vladarica naložila lastnikom zemljišč, je nova država, s predpostavko večje strokovnosti, prenesla na za ta namen ustanovljena družbena podjetja, zdaj državna (in celo privatna) in zanje bolj ali manj redno zagotavljala tudi nujna (ne pa zadostna) sredstva, ki so komaj zadoščala za sanacijo posledic »naravnih« ujm in nesreč. Vodotoki pa so se nezadržno zaraščali, rečni zatoki zasipavali, močvirja izsuševala, razlivne površine pozida(va)le in meandri izravnavali. Voda je bregove na eni strani spodjedala, na drugi pa naplavljala neobvladljive količine rečnih nanosov.
Strokovnjaki so opozarjali, politika pa opozorila redno preslišala.
»Država« je prepovedala odvzem naplavin. To bi bila kraja. Hkrati pa je dopuščala in financirala melioracije, izravnavo meandrov in betoniranje vodnih strug, kar je, tudi zaradi urbanizacije, zmanjševalo pretok in, ironično, povečevalo hitrost vode v melioriranih kanalih – in gradila vse višje nasipe, da bi (poseljeni) obvodni svet na poplavnem območju zavarovala pred poplavami. Čudovito!
Ampak tudi voda rabi, predvsem ob izrednih okoliščinah, svoj »življenjski prostor« – razlivne površine. In te si takrat tudi vzame nazaj. Mi pa v jok in stok in o škodi. Le malo ali nič pa o odgovornosti in razmisleku zakaj.
Imamo karte poplavnih in erozijskih območij, imamo geološke karte, poznamo teren in vemo, kje, zakaj in kdaj lahko plazi. V vsakem prostorskem načrtu so ukrepi in pogoji za poseganje v ta, praviloma rizična območja. In nesporno dejstvo je, da se urbanizacija širi tudi tja, kamor se nikoli ne bi smela. Ob poplavah, ko nam voda odnese vse, kar imamo, pa, namesto da bi razmislili, kaj smo storili narobe in česa nismo naredili, pa bi morali, od države zahtevamo pomoč. Upravičeno. Ne le poplavljenci, tudi politika, predvsem ta in (neučinkoviti) uradniki so (so)krivi za stanje, kakršno je. Sliši se zlobno, a velikokrat za nesrečo ni kriva zlobna narava, ampak hazardiranje, nesposobnost, nespoštovanje zakonov in odsotnost razuma.
Seveda tudi v stroki ni vse idealno, gre za nikoli dokončano delo: imamo vse več podatkov, vse bolje razumemo naravne procese in z novimi znanji in dognanji, kljub temu, da nam še zmeraj manjkajo številne hidrološko hidravlične študije in geološko geomehanske raziskave rizičnih območij, se tudi med strokovnjaki spreminja pogled na naravo: vse manj je razmisleka, kako jo (u)krotiti, in vse več, kako se ji prilagoditi.
Vsega res ni mogoče napovedati in še manj preprečiti. Ampak marsičemu bi se lahko izognili, če bi spoštovali samo dejstva, ki jih poznamo, upoštevali predpise, ki jih imamo, razumeli temeljne zakone narave in bi, kot volivci, na odgovornost poklicali tiste, ki niso opravili svojega dela. Volilna klofuta kakšnemu nesposobnemu funkcionarju, ki bi po volji ljudstva zletel z oblakov, na katerih živi, na trda tla, in odpoklic kakšnega zadrtega črkobralskega funkcionarja bi morda naredila mali čudež.
Vemo, kaj moramo narediti. In to tudi znamo. Ampak stvari smo tako daleč zakomplicirali, da se skoraj »nič ne da«. Tudi zaradi zasebne lastnine, ki je de facto, v nasprotju z ustavo, praktično neomejena, čeprav se jo lahko omeji ali suspendira, če je to v javnem interesu. Če te ustavne pravice ne upamo uporabiti zaradi preračunljivih funkcionarjev, ki se oklepajo svojih položajev, je v resnici nimamo in je praktično izgubljena. Tudi zato nimamo (dovolj) razlivnih površin za visoke vode, retenzij in zadrževalnikov, za katere rabimo večje površine. Če bi lastnikom za odkup prepotrebnih zemljišč plačali celo večkratnik tržne cene in na njih uredili tisto, kar bomo prej ali slej morali zgraditi, bi, poleg večje poplavne varnosti, dobili nadzorovan in uporaben vodni sistem in se izognili nepotrebni škodi. Odkupljene površine v javni lasti bi lahko, razen ob izrednih razmerah, uporabljali vsi. Z omejitvami, celo tisti, ki jih uporabljajo že zdaj.
Upravičeno smo besni zaradi nepredstavljive škode in storjenih napak. In žalostni. Imamo pravice, ki jih ne znamo izterjati, in dolžnosti, ki se jim izogibamo. Hkrati pa smo neskončno solidarni, naivni in zaupljivi do vseh, ki nam obljubljajo več, kot so pripravljeni in sposobni narediti. In imamo heroje. Vedno ene in iste, ki se, kot don Kihot z mlini na veter, pretepajo s posledicami, namesto da bi se končno lotili vzrokov.
Kljub nespornim strokovnjakom, kljub njihovim opozorilom, kljub znanju in, ja, kljub sredstvom, ki jih imamo na voljo, s katerimi bi lahko preprečili besnenje narave, se nam »dogajajo« nesreče. Večji del »krivde« pa še vedno pripisujemo naravi in nesreči, ne pa nespametnemu ravnanju (ne)odgovornih ljudi na položajih. Ker nas nič ne izuči.
Humanitarci, izmučeni gasilci, civilna zaščita, policija in vojska na prizadetih območjih, prostovoljci in donatorji, so nujni pogoj za čimprejšnjo normalizacijo. Še zdaleč pa to ni dovolj. Dokler sta dokazano odsotna odgovornost in razum.
Glede na javno oceno škode imamo šest in več milijard razlogov, da poleg nujne solidarnosti od vladajoče politike in opozicije zahtevamo vsaj kanček odgovornosti.
Emil Brence, Bled
