Komentar Tanje Jakše Gazvoda: Filipinke med nami

Vse bolj realna je možnost, da bodo v naših domovih za ostarele za naše svojce, kmalu pa tudi za nas, skrbeli tujci. Pred oči se mi prikaže podoba brhke mlade Filipinke, ki se urno smuka med devetdesetletniki na vozičkih, jim menja plenice, hrani, deli zdravila, ko pa jim hoče kaj dopovedati, z gibčnimi prsti tipka po tablici in v polomljeni slovenščini skuša napol gluhemu oskrbovalcu nekaj razložiti. Bolj ali manj neuspešno, a zadovoljen je že, če ima suho plenico – borna tolažba v iztekajočem se življenju, ko se misli kot sence izgubijo v prevodu tablice in ostanejo le neizrečena bolečina.

A ne le v domovih za ostarele, takšni prizori bodo naša realnost v gostinstvu, trgovini, gradbeništvu in še kje. Kajti pravijo, da domače delovne sile ni. No, ali pa delo ni zadosti nagrajeno in je zato plača neprivlačna. Naša socialna politika je pač takšna, da mnogi ugotavljajo, da se pri nas delo ne splača. Da je torej lepše in lagodneje živeti od drugih transferjev, ki mnogokrat močno presegajo znesek, za katerega delajo tisti najmanj plačani. Tako je slovenskega delavca res težko dobiti.

»Oglas za delovno mesto v strežbi si je ogledalo več tisoč ljudi, a je poklical le eden, ki se na koncu ni odločil za službo,« je realnost stanja opisal gostinec, ki si v boju za preživetje pomaga s sodelavci onkraj meja.

V naši domovini je že 16 odstotkov zaposlenih tujcev, dvakrat več kot pred desetletjem. Upada število delavcev z Balkana, raste pa število delavcev iz azijskih držav, zlasti Indije, Bangladeša in Nepala. Delavcev pa še primanjkuje, zato se tako delodajalci kot celo naša politika za pridnimi delovnimi rokami vse bolj ogledujejo po tujini – kot lačen volk, ki za polno mizo sanja le o mesu iz sosedovega hleva. Da bo lažje steklo zaposlovanje s tamkajšnjo delovno silo, zdaj Slovenija odpira veleposlaništvo na Filipinih, oziramo pa se tudi v Argentino, Gruzijo in Uzbekistan. Tuji delavci bodo slej ko prej v našo domovino pripeljali še družine, z njimi tudi svojo kulturo in navade, nova realnost pa je, da bo slovenska beseda na naših ulicah redkost. Ob molku naših otrok bo morda odmevala le tišina slovenskega jezika, ki se bo počasi utapljala v morju tujih besed.