Bistvo Kulturnega dnevnika je kulturna vzgoja šolajoče se mladine, katere pomemben del in eden od temeljnih ciljev je vzgajanje kritičnega in občutljivega gledalca in prihodnjega soustvarjalca kulturne krajine. Ob dogodkih so predvideni vodeni ogledi po ustanovah, spoznavanje zakulisja in poklicev s področja kulture ter poustvarjalne dejavnosti, ki so tematsko povezane z vsebinami predstav oziroma predstavitev. Tako mladim omogočimo aktivno udeležbo, ki pripomore k razvijanju njihovih spretnosti, domišljije in ustvarjalnosti. Kulturni dnevnik s programom združuje večino mariborskih osnovnih šol in s tem zelo široko populacijo otrok ter preko 20 kulturnih ustanov iz zelo širokega spektra kulturnih vsebin, med njimi tudi vse vidnejše kulturne ustanove v mestu.

Kulturni dnevnik je dediščina EPK-ja. Kako se je vse skupaj torej začelo?

“Projekt sega že v leto 2008, bistven del projekta pa je bilo kulturno izobraževanje, torej, da ostane nekaj po izvedbi leta 2012, da se čimbolj vključi in aktivira mlade in se zagotovi prihodnost kulturnega ustvarjanja tudi po 2012. Takrat so nastali koncepti različnih projektov in tudi koncept Kulturnega dnevnika, ki ga je pripravila kolegica Urška Košica, je bil med njimi. Do leta 2012 se je razvil v podobno obliko, kot jo poznamo danes.”

“To bi jaz delal!”

Kakšen je torej koncept Kulturnega dnevnika?

“Kulturni dnevnik organizira Narodni dom Maribor, pri izvedbi pa sodeluje z večino kulturnih ustanov v mestu, mladim, osnovnošolcem, pa ponujamo kulturno izobraževanje. Ogromno je tukaj tudi nevladnih organizacij, skratka, vsi, ki imajo zanimive stvari in predstavljajo kulturo na različne načine. V Kulturni dnevnik je vključenih 19 ustanov in 15 osnovnih šol. Letos je na primer vključenih 1400 otrok. Ne samo, da bodo spoznali te kulturne ustanove, ideja je, da spoznajo tudi tiste bolj skrite kotičke. Cilj nam je, da spoznajo prav vse. Poleg tega z ustanovami vedno delamo na konceptu, da spoznajo tudi ozadje, kulturne poklice, skrite kotičke ustanov. Ravno danes je na sporedu Gledališki labirint v SNG Maribor, kjer ne bodo šli gledat predstavo, ker to ni naš osnovni cilj, ampak bodo šli po vseh teh skritih poteh SNG-ja; spoznali bodo kostumski fundus, delo tonskega tehnika, scenografa, dramaturga, lučkarja … Torej vse tiste, ki omogočijo igralcu, da nekaj naredi. S tem motiviramo otroke, da gredo še kdaj v kulturno ustanovo, pa tudi motiviramo jih, da sami kaj ustvarjajo. Marsikdo vidi kak poklic, za katerega sploh ni vedel, da obstaja, in mu je tako všeč, da takoj reče: ‘To bi jaz delal!’ Ko vidiš to, veš, da si na pravi poti. Pa tudi ustanove rabijo tak kader, ker ga je težko dobiti. Ta navezava odlično funkcionira.”

V projekt je torej vključenih 15 osnovnih šol. Si želite, da bi jih bilo še več?

“Gre za veliko večino šol iz Maribora, katerim je Kulturni dnevnik namenjen. Eni se žal ne morejo vključiti zaradi logističnih ali organizacijskih težav, tako da smo svoj cilj načeloma dosegli.”

Projekt obiskujejo učenci 3., 4. in 5. razreda. Zakaj pravzaprav ta starostna skupine?

“V isti koncept več kot tri generacije težko vključimo. Testirali smo različne generacije, ampak smo skozi leta ugotovili, da so 3. razredi še prva triada in so še mladi, zato vsebine za najmlajše lepo vključimo v abonma. Medtem ko so 4. in 5. razredi edini starejši, ki nimajo toliko izbirnih vsebin in drugih dejavnosti ter lahko sodelujejo. Tretja triada že ima toliko stvari, da smo, ko smo poskušali z njimi delati, videli, da težko najdejo še ta čas.”

Obisk je večji

Spremljate morda, kako je s temi otroki naprej? Postajajo kulturni potrošniki?

“Seveda imamo evalvacije skupaj z ustanovami in učitelji. Ugotavljajo, da imajo več abonentov. Tudi kakšna šola se dodatno vpiše na njihov redni program. Ja, zaznavajo večji obisk. Pa tudi, kot sem že rekel, je tu zanimanje za kakšen poklic v kulturi, s tem pa je cilj tudi dosežen. Več je tudi povratnikov v srednji šoli in v času študija.”

Katere so torej tiste kulturne vsebine, ki jih pokrivate?

“Od najvidnejših vključenih ustanov so tukaj SNG Maribor, Lutkovno gledališče, Umetnostna galerija, Pokrajinski muzej, Muzej NO, programi Narodnega doma. Vsako leto pogledamo tudi, kaj se novega dogaja v mestu, predvsem za izvedbo zaključne prireditve. Vedno pa so vključeni tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine in Pokrajinski arhiv. Oni poznajo te skrite zaklade mesta, ki jih predstavimo učencem. Vključeni sta tudi Pionirska knjižnica in Univerzitetna knjižnica. Tako spoznajo na primer delo pisatelja; kako pisatelj piše, kako nastane knjiga … Imamo vključene tudi nevladnike, ki imajo zmeraj zanimive kulturne produkte, ki jih mogoče v javnih zavodih zmeraj ne najdeš. So bolj eksperimentalni in prebijajo neke meje. Dober partner nam je GT22, ki ima kup zanimivih vsebin in otroci so vedno navdušeni, ko pridejo tja. Tja bi sicer težje sami zašli. Spoznavajo tudi tehniško dediščino, na primer gramofonske plošče preko MKC-ja in Kulturnega inkubatorja.”

Ne gre pa le za osnovne predstavitve, po srečanjih je omogočite tudi delavnice. Kako to poteka?

“V Lutkovnem gledališču so na primer pripravili prikaz senčnega gledališča in pokazali šolam, kako to poteka. Spoznali so različne načine, tako da lahko potem tudi sami ustvarjajo kaj na to temo. Te poustvarjalnice, ki so po vsakem dogodku, pripravljamo skupaj z zavodom Mars, po obisku Lutkovnega gledališča na primer ustvarijo svoje senčno gledališče. Poustvarjalnice so namenjene temu, da potem, ko so že vse skupaj videli in spoznali, poskušajo še sami nekaj ustvariti.”

Ohranjamo privlačnost in zanimivost

Koliko takšnih ogledov jih čaka v enem šolskem letu?

“Vsak od vpisanih na leto doživi sedem dogodkov. Tisti, ki gredo skozi vse generacije Kulturnega dnevnika, doživijo najširšo kulturno paleto v mestu.”

Kakšne so kaj želje, načrti v prihodnje?

“Smo kar zadovoljni s tem, kar delamo. Če bi se širili, bi morda morali spremeniti tudi koncept. Vidimo potencial še marsikje. Lahko bi kaj pripravili za mlajše ali pa za srednješolce. Vse to so opcije. Vedno znova pa raziskujemo, kaj je še novega, kaj bi jih še zanimalo. Večkrat smo ga tudi nadgradili glede na potrebe šol, ustanov in kulturno ponudbo v mestu. Bistven del Kulturnega dnevnika je tudi dnevnik, knjižica, v katero učenci zapisujejo svoje vtise, ocenijo predstavo, poustvarjalnice. Načeloma so zelo zadovoljni, dajo pa tudi kake ideje. Nam je glavno, da ohranjamo privlačnost in zanimivost teh vsebin.”