32-letni legendarni skakalec se je lani od aktivne karieri poslovil s petkovo zmago pod Poncami. S svojim 24. slavjem v svetovnem pokalu je postavil piko na i imenitni športni poti, ki jo je oplemenitil z velikim kristalnim globusom, naslovom svetovnega prvaka v poletih, zlatim orlom, svetovnim rekordom in številnimi medaljami z velikih tekmovanj – tudi štirimi olimpijskimi. Poskrbel je za najdominantnejšo sezono v moški konkurenci, kar je letos uspelo v ženski njegovi sestri Niki.

Izvrstno zimo ima za sabo tudi brat Domen. V Trondheimu je postal svetovni prvak, s čimer je prijetno presenetil Petra. Ta je letos v Planici v vlogi gledalca, kot je bil že na treh postajah svetovnega pokala predtem. V intervjuju za MMC je opisal svoje prvo leto v vlogi športnega upokojenca in priznal, da ga že znova vleče v šport. Hkrati je tudi pokomentiral dogodke pretekle zime.

Eno leto ste zdaj že športni upokojenec. Kakšno je bilo?
Doživeto. Lahko rečem, da pol leta zelo svobodno. Z veliko potovanji. Drugi del leta pa je bil izobraževalni.

Ste lahko doživeli in naredili veliko, kar predtem niste mogli?
Absolutno. Nima veliko ljudi možnosti iti za dva meseca na dopust. Tako da sem se res lahko kar dobro odpočil. Zanimivo je bilo, da sem šele junija zares začel spati. Takrat je šele podzavest nekako odklopila, da ni treba toliko misliti oziroma biti pripravljen na vsak naslednji korak. Ko smo bili na morju, sem en teden kar po osem ur na noč spal, kar se mi prej ni nikoli dogajalo.

Se je bilo težko privaditi na drugačen vsakdan?
Ne, v bistvu je bilo po eni strani osvobajajoče. Zelo lahkotno sem se počutil tiste prve mesece po koncu kariere, ker se mi je zdelo, da sem dosegel vse, kar sem želel. Sploh ta vrnitev na vrh mi je res dala toliko zadoščenja, da nobene tekmovalnosti v ničemer več sploh ne potrebujem. Pa tudi, če grem kartat ali kar koli, ne čutim več tekmovalnosti.

Dejali ste, da ste se posvetili tudi izobraževanju. V smeri, kar boste počeli v prihodnje?
Ne, v bistvu mi je Argeta dala zelo dobro priložnost in me za tri meseca vzela pod okrilje. Razkazali so mi, kako delujejo in koliko imajo oddelkov. Dali so mi tudi eno nalogo, ki sem jo naredil. Zame je bila to novost, saj nisem nikoli videl podjetja od znotraj. Tako da sem videl strukturirane stvari. Isto so vsi usmerjeni v en cilj in vsak doda svoj delček v mozaiku, zato da je na koncu podjetje lahko uspešno.

Kakšni so zdaj vaši kratkoročni cilji? Kje se vidite v bližnji prihodnosti?
Zdaj me v bistvu, če lahko tako rečem, šport vleče nazaj. Nočem biti sicer toliko vpet, kot sem bil. Zato na primer nočem biti trenersko vključen v A- ali B-reprezentanco, saj to spet prinaša veliko odsotnosti. Tega zdaj res za deset let nočem. Če tukaj najdem kakšen skupen jezik, bi bil zelo zadovoljen. Bom že nekaj našel, kar me zanima na tem področju. V Žirovnici gradijo vetrovnik in tudi tam so zainteresirani za sodelovanje. Ti dve opciji me trenutno najbolj pritegujeta.

Pravite, da vas vleče nazaj v šport. Skoke same pogrešate?
Zdaj v Planici tega še nisem doživel, ker je toliko ljudi in toliko dogajanja. Ampak recimo v Engelbegu, Oslu in Vikersundu, kjer sem bil na tekmah, pa sem to občutil. Torej pogrešam družbo malo posebnih ljudi, ki ves čas iščejo napredek na vseh področjih. Zelo smo si blizu. Sem pogrešal vse te odkrite pogovore in komentarje, ki jih pač drugje nimaš.

Se je kdo od skakalcev obrnil na vas za kakšen nasvet, zdaj, ko vas ni več zraven?
S Timijem sva kar dosti na zvezi. Tudi prej sva največ z njim predebatirala o skokih. Bila sva tudi sostanovalca in sva velikokrat po tekmi zvečer v postelji komentirala in iskala razloge za uspehe in neuspehe. Mogoče sva malo z Lovrom, ostalo pa nismo nič, oziroma če sem bil kaj, sem bil bolj s Hrgoto na zvezi, saj ne moreš prek šefa na nekoga vplivati, če to ni dogovorjeno.

Je bilo veliko retrospektive v zadnjem letu? Ste obujali spomine oziroma razmišljali, kaj vse vam je uspelo?
Ne. Mogoče s tem, ko smo se pogovarjali o skakalcih, sem šel dostikrat vase, kako sem se jaz takrat počutil in kaj sem naredil, da sem izboljšal, oziroma kaj sem poskusil, pa ni delovalo. Ker pri tem športu je tako, da mora trener vsakega tekmovalca naštudirati, saj ne ustreza vsakemu enako, ampak moraš imeti za vsakega svoj okus lizike pripravljen.

Velikokrat skokov niste spremljali po televizijskih zaslonih. Kako je zdaj, ko kot pravimo, gledate s kavča?
V bistvu je zahteven šport za spremljanje, saj moraš imeti ob sebi računalnik. FIS bi lahko imel pripravljeno boljšo grafiko. Celinski pokal je imel zdaj prenose, in ti, ki delajo meritve, so avtomatizirali kamere. Ena je bila na rampi, ena na naletu, ena pa v izteku. Ni bilo potrebnega niti enega človeka, ker so zdaj te kamere, ki sledijo ljudem. Sem gledal tam prenos in je vse delovalo, zraven pa je bila ves čas napisana še lestvica prvih desetih. Za veter bi lahko tudi ves čas kazalo, kakšen je in koliko je pribitka oziroma odbitka. Tudi za nalet bi lahko kazalo. Če od nekoga pričakujem kratek skok, pa skoči daleč, naprej pogledam, kakšen je imel veter in obratno. Če nekdo skoči manj, kot bi pričakoval, pa vidiš, da ni bila ne vem kakšna napaka in ga ne odnese, kot bi ga moralo, pogledaš, kakšen je imel veter.

Kako bi ocenili sezono slovenskih skakalcev? Začetek je bil kar turbulenten, potem pa znova zelo uspešna druga polovica.
Od 10. januarja dalje vse super. Sami presežki. Predtem pa tako zelo medlo povprečje. To je nekaj, kar je treba vse odkrito predebatirati, zakaj se to zgodi, ker pač ni bilo prvič, da je bil december povprečen. Če gledam iz svojih izkušenj, mogoče imamo malo v glavi, da se moraš čim prej dokazati, da si vreden biti v ekipi. Potem še novoletna turneja vedno daje več teže in sem jaz večkrat v želji malo pregorel oziroma bil preveč grob na skakalnici, ker sem se hotel dokazati.

Kakšen je vaš komentar norveške afere z dresi?
Zagotovo je to za skoke zelo slabo. Se pa ob tem odgovorni lahko veliko naučijo. Lahko se naredijo spremembe pri kontrolah opreme. Nekaj drugega je, če je dres prevelik za centimeter, kot pa če tako posegaš vanj. Če bi bila kontrola med sezono bolj podrobna, se to ne bi moglo zgoditi. Verjetno so vsi iskali neke meje. Je bilo pa zelo narobe, da je to prišlo ven. Sicer se je večina stvari reševala v hiši.

Kako ste videli Domnov letošnji preporod, ki ga je kronal z zlato snežinko v Trondheimu?
Domen je naredil zelo velik preskok v zadnjih treh letih. To je en drug Domen, kot je bil pa pred desetimi leti. Letos je imel zelo težak začetek. V Lillehammerju je imel na eni tekmi smučko v roki, drugo pa je bil diskvalificiran. Ruka je bila tako ali tako turbulentna. Potem se je nekako do Titisee-Neustadta malce sestavil, pa je padel, ko je pristal pri dolgem skoku. Ampak je bil pač Domen, ki je vztrajal. Črpal je moč iz teh dobrih treningov, ki jih je imel doma. Ko je v Innsbrucku na treningu skočil med deset, sem rekel, zdaj pa bo začel. Takrat je dobil še rezultatsko potrditev, ker to tudi potrebuješ. Potem je v Oberstdorfu zacvetel. Rad tudi potuje in potem so sledile ZDA in Japonska. Postal je igriv in sproščen. Pred svetovnim prvenstvom sem napovedal, da bo osvojil medaljo, zlate pa ne bi upal. Me je tako pozitivno presenetil, kot me že dolgo ni kakšna stvar.

Nika, ki je osvojila dve zlati medalji, je v živo spremljala Domnovo tekmo in je dejala, da je bila še bolj nervozna kot na svojih. Kako vi spremljate tekme sorojencev?
Ne vem sicer, kako drugi gledajo skoke, ampak čakaš prvih 50 metrov, potem pa, ali se ti odvali kamen ali pa zadržiš vse v sebi. Mislim, da sem kar zelo kritičen gledalec. Sploh do Slovencev oziroma tistih, ki so mi blizu. 1. januarja smo prvič s prijatelji gledali skoke in je potem eden rekel, kako sem bil jaz živčen.

Nika je letos še nadgradila izjemno lansko sezono in je bila zadnje obdobje praktično nepremagljiva. Kaj lahko rečete o njeni dominantnosti?

Nika je dojela skoke. Ona je začela že novembra tako skakati. Potem je začela sezono z zmago v svetovnem pokalu. Zatem ni bila več zelo odlična, ampak samo še odlična, tako da je ostala blizu. Potem pa je dobila zagon. Se mi zdi, da ji je ustrezalo, da so imeli nekaj 90-metrskih skakalnic, da je dobila stabilnost z mize. Ona vedno pričakuje zelo veliko od sebe in potem je neustavljiva. Do konca sezone je samo še napredovala in ta njena prednost se je pred drugimi samo še povečevala.