Sreda, 20. 3. 2024, 10.54
1 mesec, 1 teden
Evidentiranje delovnega časa ni slovenska posebnost
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,29
Tudi če evidentiranje prihoda in odhoda z dela, ki se kaže kot glavno jedro spora, pozna več evropskih držav, načrtujejo ga tudi v Nemčiji, pa ministrstvo za delo zdaj predlaga, da bi bili v Slovenji to v prihodnje dolžni beležiti le kršitelji zakonodaje, kot to zahtevajo delodajalci. Poraja se vprašanje, kako ugotoviti kršitve, če ni evidentiranja.
Problematika evidentiranja delovnega časa ni aktualna le v Sloveniji, temveč tudi drugod po Evropi, med drugim v Nemčiji. Tam je pristojno ministrstvo na podlagi sodbe delovnega sodišča pripravilo osnutek sprememb zakonodaje, ki predvideva natančnejše beleženje ur, tudi prihoda in odhoda, doslej je bilo namreč v veljavi le evidentiranje nadur.
V Sloveniji je zadnja vladna novela zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti, ki je v uporabi od lanskega novembra, povzročila veliko razburjenje. Medtem ko delodajalci vztrajajo, da so spremembe neživljenjske, sindikati trdijo, da so na terenu dobro sprejete in predstavljajo nujno podlago za spoštovanje osemurnega delovnika, odmorov in počitkov ter drugih delavskih pravic, so zapisali v članku rubrike Ne/ja, ki jo pripravlja STA.
Na ministrstvu za delo so v zvezi z novelo večkrat poudarili, da sledi sodbi Sodišča EU iz leta 2019, ki državam EU nalaga "opredelitev konkretnih pravil za obvezno vzpostavitev objektivnega, zanesljivega in dostopnega sistema za evidentiranje dnevnega delovnega časa zaposlenih".
Delodajalci: Evidence naj bodo le za kršitelje
Četudi evidentiranje prihoda na delo in odhoda z dela, ki se kaže kot glavno jedro spora, pozna več evropskih držav, načrtujejo ga tudi v Nemčiji, pa ministrstvo za delo zdaj predlaga, da bi bili v Slovenji to v prihodnje dolžni beležiti le kršitelji zakonodaje, kot to zahtevajo delodajalci. Sindikati so zato na nogah in grozijo, da bodo v primeru sprejetja neusklajenih sprememb vložili tožbo na Sodišče EU.
Več evropskih držav pozna tudi številne izjeme od natančnega evidentiranja, kar se v Sloveniji zaradi nasprotovanja delodajalcev prav tako kaže kot nesprejemljivo.
Nemčija
V Nemčiji je zvezno delovno sodišče konec leta 2022 odločilo, da morajo delodajalci za svoje zaposlene vzpostaviti sistem evidentiranja opravljenih delovnih ur, vključno z začetkom in koncem delovnega dne, saj da beleženje nadur ne zadostuje.
V osnutku novele zakona o delovnem času je nemško ministrstvo za delo predvidelo več novosti, med drugim dnevno elektronsko beleženje delovnega časa, pri čemer pa se to ne nanaša na elektronsko "štempljanje", temveč na to, da bi morale biti ure vpisane v različnih aplikacijah ali programih s preglednicami, ne pa ročno na papir. Vpisovati bi bilo treba podatke o začetku in koncu delovnega dne ter skupnih opravljenih urah.
Osnutek sicer dopušča, da bi se socialni partnerji na ravni kolektivne pogodbe dogovorili, da se podatkov o delovnem času ne beleži elektronsko, pa tudi ne vsakodnevno. V tem primeru pa bi bilo treba evidentiranje za posamezen dan izvesti najpozneje v sedmih dneh.
Osnutek novele zakona v Nemčiji tudi ne bi omejil dela na daljavo. V zvezi s tem bi zadoščalo oddaljeno evidentiranje opravljenih ur.
Delodajalci, ki ne bi zagotovili ustreznega evidentiranja delovnih ur, bi bili lahko za ta upravni prekršek kaznovani z globo do 30 tisoč evrov.
Obveznost evidentiranja pa ne bi veljala za delavce v specifičnih panogah in delovnih mestih, na primer za menedžerje, strokovnjake in znanstvenike. Osnutek novele tudi ne bi omejil dela na daljavo. V zvezi s tem bi zadoščalo oddaljeno evidentiranje opravljenih ur.
Osnutek je še vedno v postopku na nemški vladi, a delodajalce k jasnemu evidentiranju delovnih ur zavezuje že omenjena sodba delovnega sodišča.
Avstrija
V Avstriji je treba evidentirati zlasti začetek in konec delovnega časa ter čas počitka. Izjema velja za najvišje vodstvene delavce. Avstrijska zakonodaja pri tem ne določa konkretnih načinov evidentiranja delovnega časa, temveč le, da morajo biti evidence delovnega časa razumljive. Zaposleni, ki sami določajo kraj in čas opravljanja dela ali svoj poklic pretežno opravljajo doma, morajo vsak dan evidentirati samo skupne ure.
Obveznost pravilnega beleženja počitkov se lahko opusti, če se tako dogovorita delodajalec in svet delavcev, je razvidno iz gradiva slovenskega ministrstva za delo, objavljenega ob lanskem sprejemanju novele zakona o evidentiranju delovnega časa.
Francija
V Franciji se obveznosti delodajalca v zvezi z beleženjem delovnega časa razlikujejo glede na to, ali gre za zaposlene z delovnim časom po urah ali za zaposlene po pogodbi o zaposlitvi. Za prve ni posebne obveznosti beleženja delovnega časa, za druge pa je.
V primeru zadnjih mora delodajalec beležiti datume, ko zaposleni opravljajo delo ves dan ali pol dneva, in redno preverjati, ali je obremenitev delavca razumna in omogoča ustrezno razporejanje delovnega časa ter ustrezno usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja. Vsako leto je treba pripraviti dokument, ki povzema število dni, ki jih dela vsak zaposleni.
Nizozemska
Na Nizozemskem so delodajalci zavezani voditi evidenco delovnih ur zaposlenih, počitkov, dopusta in bolniške odsotnosti ter razporeditve delovnega časa, zaposleni pa imajo dostop do te evidence. Zaposleni so ob tem odgovorni za evidentiranje svojih nadur. Način beleženja ni določen. Bistveno je, da se izbere način, ki inšpektorju za delo omogoča nadzor nad spoštovanjem zakonodaje. Delodajalci morajo hraniti evidenco ur in prisotnosti zaposlenih vsaj 52 tednov. Kazni za neupoštevanje se gibljejo od sto evrov do 45 tisoč evrov na zaposlenega, izrek pa običajno sledi opozorilu.
Zakonodaja velja za vse zaposlene, vključno z delavci, zaposlenimi prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, napotenimi delavci in pripravniki. Izjema so tisti s trikratnikom minimalne plače in samozaposleni strokovnjaki.
V Franciji se obveznosti delodajalca v zvezi z beleženjem delovnega časa razlikujejo glede na to, ali gre za zaposlene z delovnim časom po urah ali za zaposlene po pogodbi o zaposlitvi. Za prve ni posebne obveznosti beleženja delovnega časa, za druge pa je.
Italija
V Italiji morajo delodajalci izpolniti tako imenovano Libro Unico del Lavoro oz. enotno knjigo dela, ki med drugim vsebuje podatke o opravljenih urah, nadurah, odsotnostih, praznikih in plačanem dopustu. Dokument je treba izpolniti mesečno.
Med izjemami so delavci, katerih trajanje delovnega časa se ne meri in/ali je vnaprej določeno oziroma delajo v dejavnostih s specifičnimi značilnostmi, na primer poslovodni delavci, zaposleni v gospodinjstvu, verskih službah ali tisti, ki delajo na daljavo.
Portugalska
Portugalska zakonodaja nalaga evidentiranje začetka in konca dela v dnevu, pa tudi prekinitev dela in odmore, ki niso šteti v delovni čas. Evidenca mora biti urejena tako, da omogoča določitev dnevnega in tedenskega števila ur na zaposlenega.
Delodajalci jo morajo voditi za vse, tudi tiste s prožnim delovnim časom. Shranjena mora biti pet let, in sicer tako, da je inšpektorjem za delo na voljo za takojšen vpogled. Odsotnost evidence se šteje za hujši prekršek in se kaznuje z upravno globo.
Irska
Uro začetka in konca dela v dnevu, skupno število ur dnevno in tedensko ter porabo dopusta je treba po zakonu beležiti tudi na Irskem. Izjema so delavci, ki si sami določajo delovni čas, in delavci, če neko delo opravljajo prostovoljno.
Način vodenja evidence ni določen, lahko je elektronski ali ročni. Za ročno beleženje je predviden točno določen obrazec. Delodajalec mora evidence hraniti tri leta, za kršitve so zagrožene globe do 2.500 evrov.
