Kako sem v Zagrebu gledal predstavo jakutskega režiserja

Ta vikend sem bil na službeni poti v Zagrebu. Gledal sem Gogoljevo predstavo Revizor, opravil nekaj pogovorov in končno zadihal s polnimi pljuči. Zakaj?

Bil sem spet v gledališču, ki je na Hrvaškem odprto ves čas pandemije. Dvorana Hrvaškega narodnega gledališča (HNK), ki sicer sprejme sedemsto petdeset gledalcev, jih lahko trenutno sprejme okoli sto petdeset, ampak za ljubitelje gledališča povsem dovolj, da se ohrani kontinuiteta druženja in povezanost z umetnostjo.

Različne študije, ki so bile opravljene po Evropi, trdijo, da je možnost okužbe s covidom v gledališču, kjer se upoštevajo higienski ukrepi, v času ogleda predstav skorajda popolnoma nemogoča. Publika je zaščitena z merjenjem telesne temperature ob vhodu in velikim razmikom med sedeži. In če se redno testirajo igralci, ki nastopajo, je tudi med njimi zmanjšana možnost okužbe.

Kakšen je Revizor? To je menda ena od najbolj izvajanih komedij v zgodovini. Gogolj jo je napisal v carski Rusiji v začetku devetnajstega stoletja, samo fabulo pa sestavlja zamenjava.  
Osiromašenega uradnika, ki ljubi razkošno življenje, v provincialnem mestu zamenjajo za revizorja, ki naj bi prišel pregledat stanje državnih institucij. Ostalo je urnebes, mladenič se infiltrira v županovo družino, se spogleduje z njegovo ženo, se skoraj poroči s hčerko, si izposodi denar od vseh lahkovernih dostojanstvenikov v mestu, uživa v krčmi in potem na koncu pobegne in šele takrat pride v mesto pravi revizor.

Ivica Buljan je k sodelovanju povabil režiserja Sergeja Potapova, ki se je rodil leta 1975 v Jakutiji, največji republiki Ruske federacije, kjer živi manj kot milijon ljudi, od tega 50 odstotkov Jakutov in 38 odstotkov Rusov. Jakutija je oddaljena vzhodnoazijska Sibirija, v kateri živi narod režiserja Potapova, ljudstvo Saha, ki jim Rusi pravijo Jakuti, sami pa se imenujejo Saha.

Povprečnemu Moskovčanu bodo ob omembi Jakutije na pamet najprej padli diamanti in jeleni. To je prevladujoči stereotip za to ogromno in redko poseljeno ledeno državo, kjer je bila v letošnji zimi, kot nam je po premieri pripovedoval režiser, temperatura mesec in pol neprekinjeno pod -50 stopinj Celzija.

V Stalinovih časih so bila po vsej državi razpršena najstrašnejša taborišča, za katera se dolgo časa ni vedelo. Jakutov in pripadnikov Saha danes ni ostalo veliko. Moskva je od Jakutije oddaljena sedem ur letenja z avionom.

Potapov je odraščal v vasi na območju Ulusa, v predelu, od koder je Džingiskan. Povedal nam je, kako se je njegova družina kasneje preselila v Jakutsk, glavno mesto Jakutije. Sam je najprej študiral dramsko igro v Jakutsku. Poleg uspešne igralske kariere v svoji državi pa je leta 2003 diplomiral še iz režije v Moskvi pri Marku Zaharovu na Ruskem inštitutu za gledališko umetnost, slovitem GITIS-u, ki sem ga sam obiskal tam nekje leta 2001 med bivanjem v ruski prestolnici. Sergej je dobitnik prestižne gledališke nagrade zlata maska. Živi med Jakutskom in Sankt Peterburgom, kjer živi njegova družina.

Že leta snema filme in režira predstave v Rusiji in Evropi. Njegov film Johogoi Aiyy, črno-beli dokumentarni film, posnet v samo dveh dneh, je bil leta 2017 predvajan na Berlinalu. To je zgodba o mladem rejcu govedi Johogoiju, ki se odpravi v mesto na praznovanje ühüaha, jakutskega novega leta. Poteka sredi junija, na začetku kratkega sibirskega poletja. V devetdesetih letih je bila ta skoraj izumrla tradicija oživljena in ühüah zdaj praznujejo tudi v Jakutsku. Film spremlja mladega Johogoija, ki prihaja iz divjine, da bi prvič sodeloval pri takšni slovesnosti. Gori od nestrpnosti in navdušenja, v upanju, da bo na sejmu v množici našel lepo dekle, ki se mu prikazuje v sanjah.

Sergejev dedek je bil šaman, oče računovodja, mama pa učiteljica jakutskega jezika in književnosti. Danes ima Sergej dva otroka, hčerko in sina, oba govorita jezik saha. Jakutov je manj kot pol milijona, njihov jezik pripada turški jezikovni skupini, skupaj s turščino in jeziki, ki jih govorijo v Afganistanu, Uzbekistanu in Turkmenistanu.

Revizor je resnično zelo drugačna predstava od tistih, ki smo jih vajeni na naših odrih. Je stiliziran.

Dan po premieri sem sedel na terasi znamenite zagrebške kavarne Kavkaz, o kateri so v novem valu peli Parni Valjak, Azra in Haustor, s Sergem Rongonijem, direktorjem gledališča iz Liegea. Serge nam je govoril, da tisto, kar je videl v predstavi, danes v zahodnem gledališču ne obstaja več.

Kot da izginjajo veščine, ki so nekoč odlikovale igralce. Gegi so kot iz commedie dell'arte, neke komične, lahko bi rekel gimnastične fizične spretnosti so igralci briljantno osvojili. Veliko je groteske, zabave, svobode, pa vendar je vse teatralizirano. Vidi se, da igralci uživajo in prenašajo to energijo na gledalce.

Na predstavi srečam Andreja Jakliča iz Cankarjevega doma. Upam, da bomo tega Revizorja videli tudi v Ljubljani. Naslednji večer končamo na manjšem druženju, kjer je tudi Lana Kos, najbolj znana hrvaška operna pevka, sopranistka, ki že leta nastopa kot Violeta Valery v La Traviati v veronski Areni. Lana je pela na največjih svetovnih odrih, od Bolšoj teatra do madridske opere. Je fenomenalno odprta, zabavna, vesela oseba. Pogosto je pela v mariborski operi in upam, da bo kmalu v Ljubljani.

Nedeljo sem preživel s prijatelji na terasi Okrugljaka, najbolj zagrebške od vseh zagrebških restavracij. Čudovito druženje so nam pripravili prijatelji Manca, Tomislav, Jernej in Tomislava. Ponedeljek zjutraj sestanki v judovski občini v Zagrebu, s predsednikom dr. Ognjenom Krausom in duhovitim rabinom, mojim dragim prijateljem Lucianom Prelevićem.

Pobeg v lepši svet in vikend bivanje se je končalo z Ivico in Ano Savić Gecan, našo kostumografinjo, s katerima smo imeli čudovito kosilo na terasi Muzeja za umetnost in obrt. Moja lagottica Umbra se je v Zagrebu ostrigla in je, kot vsakič po tem, še vedno malo užaljena. Ne mara, da ji kdo razvozlava njeno čudovito gosto kodrasto dlako in jo striže.

Hitim v Ljubljano in ne želim zamuditi prvega dela razstave Marka Jakšeta Na otoku Niga. Prebral sem, da se bo postavitev razstave spreminjala vse do konca aprila. Imam štiri Jakšetove slike in njegova dela tako obožujem, da sem ga že pred mnogo leti povabil, da je naredil neko vrsto kabareta v naši nekdanji dvorani na Ljubljanskem gradu.

Z Olgo Kacjan sva govorila poezijo Arthurja Rimbauda, ​​obkrožala pa so nas Jakšetova platna. Ivica je režiral, DJ pa je bil Mitja Vrhovnik Smrekar. Marko je čarobni mojster, ki mu vedno uspe, da se prikrade do mojih sanj. Čudovita erotična bitja, prelepih fiziognomij, podolgovati elegantni vratovi, dolgi prsti, ki živijo na območjih, kjer so nastanjene eksotične rastline in živali.

Marko Jakše je eden od znakov, kako čudovit je svet okoli mene, če so v njem umetniki, ki ga vidijo z drugimi očmi od sivine in depresije, v katero nas, kot da se trudijo, želijo poriniti nekateri. Njegova melanholija je klic lepoti, da nas preplavi.