Ko verzi postanejo revolucija, uteha

Prvi pomladni dan je tudi dan, ko praznuje poezija. Organizacija UNESCO ga je namreč izbrala za svetovni dan poezije in tako opozorila na pomembno vlogo pesniške besede pri človekovem dojemanju sveta.

Odpri galerijo

PRIMORSKA > Gotovo je, da poezija v svetovni kulturni zavesti ne zaseda mesta, ki ji pripada, a pesnice in pesniki se kljub temu ne dajo. Poezija ostaja glas kritično mislečih, ki opozarjajo na družbene nepravičnosti, neenakosti in stanje sveta, ki ga pogosto prevladujoča politika ignorira. Pesmi so kot mostovi, ki povezujejo ljudi čez meje, skozi zgodovino in skozi nasprotja. Zanje ni meja, saj se lahko dotaknejo src, ne glede na jezik, narodnost ali ozadje.

Svetovni dan poezije je tudi izvrstna priložnost, da se poglobimo v pesmi primorskih pesnic in pesnikov, ki ne le ohranjajo bogato literarno dediščino tega prostora, ampak tudi na novo oživljajo pomembna vprašanja našega časa.

Tudi danes, v času, ko smo preplavljeni z informacijami in se nam neprestano nekam mudi, je poezija tista, ki nas upočasni, nas spomni, da je v globini vsega, kar je minljivo, nekaj več, nekaj večno človekovega. Tudi primorske pesnice in pesniki so nosilci te kritične misli, ustvarjalci, ki nas spominjajo, da poezija ni le umetnost, ampak tudi odgovornost - odgovornost do resnice, do zgodovine, do prihodnosti.

Pesnicam in pesnikom ter svojcem preminulih - neumrljivega Tomajca bosanske srčnosti Josipa Ostija (1945-2021), ki bi v torek praznoval 80 let, in goriške pesnice in učiteljice Ljubke Šorli (1910-1993), ki je po grozotah vojne tudi s poezijo širila zavest o pomenu lastnega jezika, se zahvaljujemo za podarjene pesmi. Nič ni samoumevno. Še najmanj dejstvo, da živimo v miru in da danes lahko praznujemo poezijo. In jo beremo, kar je v teh časih nedvomno revolucionarno dejanje.

---