Nika Barič je bila vrsto let zaščitni znak slovenske ženske košarkarske reprezentance. Pred malce manj kot dvema letoma je bila, potem ko je selektorsko mesto prevzel grški strokovnjak Georgios Dikaioulakos, oddaljena od izbrane vrste, ko se je ekipa pripravljala na domači EuroBasket. To je bil četrti zaporedni nastop na evropskem prvenstvu za Slovenijo, pri treh predhodnih je Barič, skupaj s takratnim selektorjem Damirjem Grgićem, igrala glavno vlogo.
Barič prihaja iz športne družine. Njen oče Nedeljko je bil nogometaš, mlajši brat Nejc je tako kot sestra poklicni košarkar. 32-letna Nika Barič ima za seboj pestro kariero. Leta 2012 je bila kot prva Slovenka izbrana na naboru lige WNBA, kjer pa ni nikoli zaigrala. Vrsto let je preživela v Rusiji, dve sezoni v Turčiji.
Trikrat je osvojila Evroligo (2016, 2018, 2019), štirikrat rusko državno prvenstvo, dvakrat ruski pokal. Tudi z ekipo Celja je bila, preden se je podala v tujino, državna in pokalna prvakinja. Leta 2010 je bila izbrana za najkoristnejšo igralko (MVP) mladinskega evropskega prvenstva, istega leta je bila v izboru Mednarodne košarkarske zveze (FIBA) razglašena za najboljšo mlado igralko.
Še preden se je podala v profesionalne košarkarske vode, jo je doletela diagnoza rak. Zaradi tega se hitreje utrudi in tudi zato so njeni športni uspehi še bolj občudovanja vredni. Od takrat vsakodnevno jemlje hormone, njena doza pa je precej višja od običajne, saj je izpostavljena večjim naporom kot večina prebolevnikov raka.
Pred nekaj meseci se je po skoraj 14 letih vrnila v celjski klub, kjer jo s klopi vodi prijatelj, someščan in nekdanji selektor Damir Grgić. Barič zdaj tudi med sezono živi v domačih Trbovljah, kjer smo z njo opravili zanimiv intervju.
Nika Barič
Nika, po dolgem času ste se vrnili v slovensko klubsko košarko. Zakaj?
Hotela sem narediti premor od tujine, glede na to, da sem bila 14 let zapored na tujem. Na začetku lanske sezone sem se,in to takoj na začetku sezone v oktobru, poškodovala. Sprva sem še igrala, čeprav poškodovana. Bilo je zelo težko in z glavo nisem bila tam, kjer bi morala biti. Igrala sem nekje na 60-70 odstotkov zmožnosti in takrat sem se mentalno zlomila. Rehabilitacija je bila zelo dolga, bilo je nekaj takih čudnih zapletov. Tako da sem si rekla, da bom lani poleti sanirala vse te poškodbe, pa bom potem videla, kako bom pripravljena na novo sezono. Fizično sem se dobro pripravila, mislim pa, da v glavi nisem bila pripravljena igrati na tem najvišjem nivoju. To je pa bil vedno moj cilj. Bilo so ponudbe določenih klubov, a nobene od obstoječih pogodb nisem sprejela. Rekla sem si, da bom raje počakala, dokler ne pride res nekaj dobrega. Ni bilo nič takšnega, da bi lahko leto začela sproščena. In sem se odločila, da ostanem v Sloveniji. In se je ponudila priložnost, da igram za Celje. Pravzaprav se je vse dobro izteklo.
Bi do prestopa v Celje prišlo, če tam ne bi bil trener Damir Grgić?
Ne, gotovo ne. Če bi bil trener Celja kdorkoli drug, se najbrž ne bi odločila za Celje. No, morda vendarle, saj potrebujem tekme. Nisem mogla več čakati, morala sem igrati. Tako je prišlo do dogovora. Odločitve ne obžalujem. Ekipa raste iz tedna v teden in zdaj zgledamo veliko bolje, kot smo pred nekaj meseci.
Nazaj v Celje ste prišli kot izkušena igralka. Kakšen odnos ima Damir Grgić na treningu do vas? Ali ste malce tudi že pomočnica trenerja?
Ko prideš na teren, moraš biti profesionalec. Z Damirjem se poznava že 'sto let'. Nekaj je, ko greva na kavo, drugo na treningu. Oba sva profesionalca. Jaz njega spoštujem, karkoli mi na treningu reče, to naredim. Lahko pa tudi brez kakršnekoli slabe vesti kaj predlagam. Kakšne spremembe, da se kakšna stvar in v obrambi in v napadu izboljša. Na njemu je, ali bo to sprejel ali ne. On oceni, ali je to dobro za ekipo ali ne. Tako da imava čisto odkrite pogovore. In je res zelo lepo delati v takem kolektivu.
Je vajin tesen odnos lahko kdaj ovira?
Ne, mislim, da ne. Gre pa sigurno komu v nos. Tudi kakšnim nasprotnikom. A je že celo življenje. V svetu košarke in nasploh v športu je veliko ljubosumja in nevoščljivosti. Mislim, da smo Slovenci zelo znani po tem. Gotovo gre komu v nos tudi to, da me vedno označujejo za najboljšo slovensko košarkarico v zgodovini. Tako igralkam kot kakšnim trenerjem. A z Damirjem sva res nepremagljiva, naju je nemogoče skregati. Zaradi tega je nekaterim vse skupaj še težje (smeh, op. a.). Ko najdeš 'svojega' človeka in se z njim povežeš, potem te je težko premagati.
Nika Barič
V tem letnem času, torej med košarkarsko sezono, ponavadi niste bili doma. Ali zdaj, ko se na treninge spet odpravljate iz Trbovelj, kdaj podoživite kakšen trenutek iz mladosti? Zakaj ne živite v Celju ali Ljubljani?
Mnogi so presenečeni, ko me vidijo in me sprašujejo, kaj delam v teh Trbovljah (smeh, op. a.). V Ljubljani ne bi živela, mesto mi ne leži. Tam se ne počutim tako dobro kot tukaj. V Trbovljah mi je bolj všeč. Lahko se mirno sprehajam mimo številnih igrišč, kjer sem se podila kot otrok. Vidim prostore, kjer smo igrali košarko in počeli razne bedarije. To so lepi spomini. Celje mi je bolj simpatično mesto kot Ljubljana. Ni takšne gneče. Tudi v tujini sem pogosto igrala v manjših in mirnejših mestih in sem se tega navadila. Nisem človek za velemesta, kjer vlada kaos, kot na primer v Moskvi. Bolj mi paše, da sem malce odmaknjena od vsega direndaja. Pri nas je mirno.
Vajeni ste precej močnejših lig od slovenske, v Rusiji in Turčiji je ženska klubska košarka na precej visokem nivoju. Kje najdete izzive v takšni ligi? Se je slovenska liga v 14 letih spremenila?
Liga se mi zdi slabša kot takrat, ko sem nazadnje igrala v njej. Zdaj se poleg Celja nekaj dogaja še v Iliriji in kranjskem Triglavu, ostale ekipe pa so precej zadaj. Naša ekipa je na višjem nivoju od ostalih slovenskih in tekme v državnem prvenstvu ne predstavljajo velikega tekmovalnega izziva, zato se je treba na njih dobro psihološko pripraviti. Pravzaprav je igra na našem treningu bolj kakovostna kot na tekmah državnega prvenstva. Tako da je včasih težko najti motivacijo. Z Damirjem (Grgićem, op. a.) sem dogovorjena, da tekme, kjer me ne potrebuje, izpustim, da ne tvegam poškodbe. Da lahko naredim res dober teden treningov, da sem potem bolj pripravljena na srečanja v regionalni ligi WABA.
Kakšna se vam zdi liga WABA v primerjavi z ruskim ali turškim prvenstvom?
S Turčijo težko parira. Turška liga se je meni zdela najmočnejša. Ruska liga je v zadnjih letih zaradi vojne v Ukrajini in mednarodne izolacije zelo padla. Zdaj so tam močne mogoče tri ekipe, pred tem jih je bilo, tudi za evropski nivo, konkurenčnih vsaj šest. Zdaj v Rusiji ni več veliko tujih igralk in sedaj bi ligo WABA že lahko primerjali z rusko ligo. WABA je sicer tudi malce manj močna kot v preteklosti, manj je evroligaških ekip, toda vseeno gre za kakovostne tekmece. To, da so Celjanke dvakrat zapored osvojile to tekmovanje, in to z zmago na turnirju najboljše četverice v Podgorici, je pokazatelj konstantnega dobrega dela v klubu. Menim, da se niti v Celju ne zavedajo, za kako velik uspeh gre.
Prostori bivše Jugoslavije so vedno sloveli po odlični košarkarski šoli, odličnih reprezentancah in dobrih klubih. V zadnjih letih se košarkarski centri pomikajo v srednjo in zahodno Evropo, tudi v Evroligi ni več toliko igralcev iz naših prostorov kot nekoč. Je vzrok za to samo denar?
Mislim, da se na tem našem Balkanu, če lahko tako rečem, še vedno dela najbolje. Je pa v zadnjih letih nivo res padel. Moje mnenje je, da je imela pri tem veliko vlogo epidemija covida-19. Tista sezona je bila res grozna, ko so nas zapirali, na treninge smo hodili direktno iz hotela ... Takrat so mnogim klubom prihodki upadli, posledično so se zmanjšali odhodki. V ženski košarki bi tako pavšalno rekla, da so se proračuni zmanjšali za polovico. Potem je svoje naredila vojna v Ukrajini, saj igralke ne odhajajo več v Rusijo. Ker ruski klubi niso na trgu, evropski klubi to izkoriščajo in ponujajo nižje pogodbe. Torej se je spremenila situacija na trgu. V Evropi so morda trije klubi, ki izplačujejo res visoke plače, drugje se je to precej zmanjšalo. V državah bivše Jugoslavije se to še precej bolj pozna.
Nika Barič
Nekaj časa je zdaj že minilo od vašega odmevnega reprezentančnega slovesa in nesrečnega EuroBasketa na slovenskih tleh. Je danes vaša perspektiva na tiste dogodke morda drugačna kot takrat, ko je bilo vse še sveže?
Sama stvari vidim, kot sem jih takrat in nimam večjih obžalovanj. Še enkrat bi vse naredila enako. Kar pa se tiče aktualne slike reprezentance, nisem več povsem na tekočem z dogajanjem. Sem pa v kontaktu z nekaterimi puncami iz reprezentance, ki mi določene stvari povedo. Vemo, da so izjave v medijih eno, realnost nekaj drugega. Zgodi se, da kakšen mesec po dogodkih kaj izvem in takrat mi je jasno, da tisto, kar se govori, ni vedno točno. V tekmovalnem pogledu pa imamo zdaj zares kakovostno naturalizirano Američanko, kar nam daje povsem drugo dimenzijo. Res smo v preteklih letih imeli Shante Evans, a je zdaj vseeno drugače. Shante, čeprav je bila nižja igralka in je imela težave s poškodbami, nam je dala veliko. Do nje imam veliko spoštovanje. Šest let se je stalno udeleževala reprezentančnih akcij, kar je redkost. Američani ponavadi odigrajo en ciklus, da dobijo državljanstvo, nato pa jih ni več.
Ali ste imeli v zadnjih dveh letih kakšen kontakt s selektorjem ali vodstvom KZS glede vaše vrnitve v reprezentanco?
Ne.
Ali vas igranje za Slovenijo še zanima?
Trenutno ne. Ne vem, kaj bi se moralo spremeniti, da bi bilo drugače. Ne gre za selektorja. Ne morem več igrati pod tem vodstvom KZS, ne glede na to, kdo bi bil trener. Tako da bi se morale verjetno stvari drastično spremeniti. Ampak jaz se zdaj ne vidim več, da bi oblekla ta dres.
Pri slovenski ženski košarki se že vrsto let vračamo k istim temam, istim težavam. Baza igralk je izjemno majhna. Tople vode tu ne moremo odkrivati. A vendarle, kako bi se vi lotili stvari? Kje začeti?
Zadeve gotovo niso urejene tako, kot bi lahko bile. Nisem povsem seznanjena s to problematiko, ampak nekaj idej imam. Oziroma mislim, da poznam nekatere razloge za trenutno stanje. Mnogi starši, in tudi otroci, danes hočejo hiter, prehiter napredek. Pričakuje se, da bo otrok v športu dominanten že pri osmih, devetih letih, da bo takrat že 'eksplodiral'. Treba je iti korak po korak in biti potrpežljiv. Po drugi strani opažam, da naše generacije niso več tako talentirane. Ni več množice športnih talentov z velikim potencialom. To je morda povezano z mentaliteto mlajših generacij. Otroke na žalost šport zanima vse manj in splošna motorična razvitost je nižja kot nekoč. Vsi so na telefonih. Morda imajo po eni strani prav, saj je uspeti v športu zelo težko in treba je pridobiti izobrazbo. Toda človeka ne bogati samo vrhunski, profesionalni šport. Šport, predvsem kolektivni šport, je lahko velika šola za življenje. Utrdi karakter, zahteva samodisciplino. Težav je torej veliko. Sama bi celoten sistem začela z ničle. Kaj storiti, pa ne vem. Mislim, da je problem tudi, da ni trenerjev z nekim žarom, s to neko energijo, ki bi bili malo tudi 'zmešani', da bi se res posvetili temu.
Vas trenerska kariera zanima?
Da. Vse kar sem videla čez svojo kariero, vse dobre in slabe stvari ... Zdi se mi, da bi lahko to delala dobro. Imam izkušnje glede tega. Res upam, da mi bo to uspelo, ker še nikoli nisem trenirala niti otrok. Začela bi z mlajšimi kategorijami, da vidim, če imam to potrpežljivost, če imam to veselje. Mislim, da ga imam. Bi pa rada nekoč prišla do članske košarke. To je dolg proces, to ne gre iz danes na jutri.
Kakšna trenerka bi bili? Bi bili tudi vi malo 'zmešani'?
Mislim, da bom bolj umirjena kot Damir (smeh, op. a.) Če bi morala pred desetimi leti dati napotek neki igralki, bi bila najbrž precej bolj impulzivna in ostra, kot sem danes. Saj tudi danes povem, kar mislim, a na malce bolj miren način. Enako je pri sodnikih. Kot mlada igralka sem pogosto dobila tehnično napako zaradi jeznih reakcij, z leti sem se naučila to bolje kontrolirati.
V moški košarki je precej več denarja kot v ženski. Je težko dobiti kakovostnega trenerja za žensko ekipo?
Da, je problem, tudi v tujini. V ženski košarki se ti včasih niti ne splača v tujino, ker so trenerji slabo plačani. Bolje je, da doma delaš za neko normalno plačo, kot pa da dobiš, tisoč, dva tisoč evrov več v tujini, kjer moraš preživeti devet ali deset mesecev na leto. Trenerji so slabše plačani kot igralke.
Nika Barič
Ne moremo mimo nedavnega prestopa Luke Dončića k Los Angeles Lakers. Morda se je prvič zgodilo, da je neka NBA franšiza 25-letnega superzvezdnika poslala v drugo ekipo. V Evropi se prestopi brez privoljenja igralcev ne dogajajo. Kako ste vi videli celotno situacijo?
Težko je to komentirati. Gotovo sem bila presenečena, tako kot vsi. Po mojem mnenju so Dallas Mavericks to naredili zelo grdo, to je bilo zelo nespoštljivo do nekoga, ki je bil obraz franšize. Je bil pa Luka najbrž prvič v svoji karieri soočen s situacijo, da se mu je nekdo odrekel, se mu postavil po robu. Jasno se je videlo, da ga je vse skupaj potrlo, toda menim, da je to le kratkoročno. Sčasoma bo zaradi tega močnejši. Igrati za LA Lakers je sanjska služba.
Ali obžalujete, da nikoli niste zaigrali v WNBA?
Niti ne. Ko sem bila mlajša, so bile to neke sanje. Ko pa se staraš, ugotoviš, da to morda ni tako sanjsko. Pogodbe so tam nižje kot v Evropi. Ne vem, če vredno za tistih 60.000 ali 70.000 dolarjev, pa še davkarija ti potem pobere del tega. V zameno za to se moraš odpovedati poletju, saj se WNBA igra le poleti. To pomeni, da ni pravega počitka po sezoni, s tem pa tvegaš poškodbe. Jaz sem skoraj vsako leto igrala za reprezentanco, to se mi je zdelo bolj pomembno kot igranje v ZDA. Vedno sem prišla že prvi dan na reprezentančni zbor, da bi se v celoti pripravila. Če bi igrala v ZDA, bi na zbore hodila teden pred prvenstvom. Tako da mi ni žal, saj sem vedno uživala ob igranju za Slovenijo. Še pred začetkom lanske sezone bi lahko šla tja, a sem se raje dobro spočila.
Ostaniva malce pri poslovnem vidiku. Kakšne so razlike v poslovni kulturi med Rusi in Turki?
V Turčiji je najtežje delati. Nima veze, ali igraš za ekipo, ki je deseta, sedma, ali pa prva na lestvici. Vsi ti predsedniki in drugi v upravah so malo nori, malo zmešani. So veliki 'lokalpatrioti', obenem pa imajo redko pravo predstavo o tem, kako kakovostno ali nekakovostno ekipo imajo. Vedno pričakujejo, da boš prvak, imajo nerealna pričakovanja. Potem, ko izgubiš, greš lahko kar domov (smeh, op. a.). V Rusiji je veliko bolj prijetno. Tam po porazih ne reagirajo tako panično. Tam se zgodi, da ti kdaj plačajo še predčasno.
Se vam je kdaj zgodilo, da kakšen predsednik po razočaranju ni hotel izplačati obljubljenega denarja?
Da, ne le enkrat. V Turčiji ni redkost, da kar zaprejo klub, ustanovijo novo pravno osebo, spremenijo davčno številko , klubu dajo novo ime in to je to. To se v Turčiji dogaja vsako leto. Ko sem igrala v Mersinu, smo prišli do turnirja Final4 v EuroCupu, a nismo postali prvaki. Čeprav je bilo do konca sezone le še tri tedne, so odpustili trenerja in odpustili vse tuje igralke, razen mene in še enega dekleta. V finalu državnega prvenstva smo tako seveda izgubile proti Fenerbahçeju. Po sezoni sem se morala po pravni poti boriti, da sem dobila svoj denar. Vse skupaj je trajalo eno leto. K sreči imamo zavarovane pogodbe, imam tudi dobrega odvetnika v ZDA, ki skupaj z mojim agentom poskrbi za takšne stvari.
Nika Barič
Kako gledate na razlike v percepciji moškega in ženskega športa?
Moški športi so veliko bolj medijsko izpostavljeni kot ženski. Sicer se v zadnjih letih o ženskem športu več piše in govori, a razlika je še vedno ogromna. Ženske v individualnih športih so bolj izpostavljene in drugače obravnavane kot v ekipnem. Zase lahko rečem, da sem kar navdušena nad tem, kako sem medijsko izpostavljena. Morda ne vedno iz pravih razlogov, a vendarle (smeh, op. a.). Nikoli si nisem mislila, da bom imela toliko intervjujev v svojem življenju. A razlika med ženskimi in moškimi športi je še vedno velika. Oglase za tekme slovenske moške košarkarske reprezentance lahko vidiš povsod, za tekmo ženske reprezentance ne vidiš treh reklam. Tudi o EuroBasketu na naših tleh se ni veliko pisalo, to ni zanimalo veliko ljudi. Interesa je še vedno zelo malo. Recimo mi bomo s Celjem letos gostili Final4 lige WABA in takšne priložnosti moramo izkoristiti, da stvar dvignemo na višji nivo.
Se vam zdi, da se na ženske v profesionalnem športu še vedno gleda drugače kot na moške? Stereotip je, da so ženske športnice malce bolj 'fantovske'. Ta stereotip še obstaja? Kaj mlada dekleta danes odvrača od športa?
Da, ta stereotip obstaja. Res je tega manj kot včasih, a je še vedno prisotno. Mislim, da se mlado dekle težje odloči za šport kot mlad fant. Saj na začetku osnovne šole jih veliko pride na treninge, a ne vztrajajo. Ko sem bila sama otrok, je bilo zame vprašanje, kateri šport izbrati, saj sem vedno verjela, da bi lahko bila profesionalka v različnih športih. Poleg košarke sem redno igrala nogomet, in to s fanti, saj so me sprejeli. Bila sem dobra in obravnavali so me tako, kot bi jim bila enaka. Povsem enak odnos so imeli do mene kot do drugih fantov. Mislim, da tega danes ni. Sicer sem bila res malo bolj 'fantovska', bila sem dobra športnica in fizično trdna. Če danes 12-letno dekle pride na nogometno igrišče, bi ji fantje najbrž rekli, da ne more zraven, ker ne zna. Če pa bi ona od začetka osnovne šole igrala z njimi in bi bila dobra, bi jo sprejeli. Danes tega ni. Opažam, da se punce bolj družijo med seboj, fantje med seboj. Ko malce zrastejo, dopolnijo tam nekje 13 let in se začnejo spogledovati, je to drugače, ampak v bolj ranem otroštvu tega ni. Zdi se mi, da je bilo včasih drugače, da nismo delali takih razlik, da smo se skupaj družili. Zdaj se mi pa zdi, da so punce vseeno malo bolj zase, fantje bolj zase. Nekateri športi še vedno veljajo za bolj 'ženske', drugi za 'moške'.
Vi ste se že zelo mladi morali spopasti z nevarno boleznijo. Pri 14 letih so vam diagnosticirali raka ščitnice. V enem od preteklih intervjujev ste dejali, da se takrat sami, za razliko od vaših staršev, niste povsem zavedali, v kakšni situaciji ste. Da ste se na radioterapije odpravljali tako, kot bi šli danes na kavo …
Najprej res nisem v popolnosti doumela vsega. Je pa bila to težka izkušnja. Kljub vsem pokalom, denarju, slavi in pohvalam je bila to moja največja zmaga. Težko je brez ščitnice biti v profesionalnem športu. Zaradi tega se precej hitreje utrudim, težje se regeneriram, vsak dan moram jesti tablete. Zelo sem ponosna nase, da kljub temu še vedno igram košarko. Nekateri prizori onkoloških bolnikov so res težki in razumem, da mnoge ljudi to prestraši. Ob enem mojih zadnjih obiskov Onkološkega inštituta je bila poleg mojega kirurga dr. Marka Hočevarja tam internistka, ki ni vedela ničesar o meni. Zdravnik jo je vprašal, ali meni, da bi človek s takšno diagnozo lahko kdaj postal profesionalni športnik. Morala je dobro premisliti in z veliko zadržki je rekla, da morda pa vendarle …
Kaj bi svetovali nekomu, ki se sooči z rakom?
Da to pravzaprav ni nič strašnega, če si daš v glavo, da to ni nič strašnega. Pri vsaki bolezni je tako, da če podležeš, če razmišljaš o tem, da bo zdaj vse drugače, potem tudi dejansko je drugače. Jaz sem to sprejela čisto normalno, kot da ni nič. Včasih je težko, ampak če si karakter, če si bojevnik, potem moraš to odmisliti. Mene je to minimalno oviralo.
Nika Barič
