TEST IN OCENA: MG4 EV xpower

MG je pred dobrim letom s kombilimuzino MG4 začel spreminjati pravila igre na trgu električnih avtomobilov. Prej smo namreč med modeli z ničelnimi izpusti (vsaj lokalno) imeli kar nekaj razmeroma dragih električnih športnih terencev, kakšnega malčka, ki je ponujal sprejemljiv doseg, a razmeroma malo prostora, ter kakšno kombilimuzino, ki je ponujala sicer nekaj več prostora, a razmeroma skromen doseg. MG4 pa je bil prvi, recimo temu družinsko uporaben električni avtomobil s ceno okoli 30 tisočakov oziroma le okoli 25.000 evrov z upoštevano subvencijo.

Takrat preizkušena najbolje opremljena različica (AF288–289) s ceno malce pod 40.000 evrov je vzbudila malce mešane občutke. Navdušila nas je s pogonskim sklopom in voznimi lastnostmi, pa tudi s prostornostjo, bilo pa je tudi nekaj stvari, ki bi jih bilo mogoče izboljšati, zlasti vmesnik multimedijske naprave in upravljanje prek zaslona na dotik.

Glede na zmogljivosti pogonskega sklopa bi pričakovali malce izrazitejši športni značaj.


Tokrat pa smo dobili v roke novo najzmogljivejšo izvedbo s kar nekaj, vsaj na papirju, impresivnimi podatki. Premore namreč štirikolesni pogon, kar 320 kW (435 KM) moči in 600 Nm navora, ki ji omogočajo pospešek od 0 do 100 km/h v superšportnih 3,8 sekunde ter za električni model povsem sprejemljivih 200 km/h končne hitrosti.

Toda ob tem se poraja eno ključno vprašanje. Je to pravi »hot hatch«? Če začnemo pri zunanjosti, bi temu težko pritrdili. Kombilimuzina oglatih linij s klinastim sprednjim delom in razmeroma nenavadnim zadkom, pri katerem se zdi, da sta ga oblikovala različna, morda malce skregana človeka, se v tej nabriti izvedbi od bolj običajne razlikuje predvsem po 18-palčnih platiščih, velikih zavornih čeljustih v oranžni barvi ter v tem primeru tudi po ekskluzivni matirani zeleni karoserijski barvi, za katero ni treba doplačati.

In enako velja za notranjost, kjer oblazinjenje iz usnja in alkantare krasijo rdeči šivi, a je to bolj ali manj vse. Kabina je zato neprimerno manj športna, kot denimo v kakšnem hyundaiu i30 N ali renaultu meganu R.S., ki se pohvalita s sedeži s poudarjenim oprijemom telesa, s športnim volanskim obročem in še marsičem drugim, a sta v času zelenega prehoda žal postala del avtomobilske zgodovine. Tudi postavitev je enaka kot pri šibkejših različicah s 17,8-centimetrskim (7-palčnim) zaslonom pred voznikom, 26-centimetrskim (10,25-palčnim) zaslonom na dotik za multimedijsko napravo in s privzdignjeno sredinsko konzolo z vrtljivim gumbom za upravljanje menjalnika.

385 kilometrov znaša doseg po meritvenem ciklu WLTP, a bolj realno je računati na okoli 300.


Kaj pa v vožnji? »Uau efekt« nedvomno predstavlja izjemno pospeševanje. Zmožnost izstrelitve do stotice v manj kot štirih sekundah je impresivna. Verjetno še nekoliko bolj zato, ker sedimo v praktično običajni kombilimuzini in ne v superšportniku z osemvaljnikom za hrbtom. Sedimo na udobnih sedežih, za katerimi je prav tako udobna druga vrsta. Zato in zaradi odsotnosti kakšnega koli zvoka, grgranja iz izpušnih cevi in tresljajev tudi ni tako razburljivo in zabavno kot smo vajeni pri klasičnih, zares športnih kombilimuzinah. Podvozje je čvrsto in med ovinki ne pusti veliko nagibanja karoserije, obenem pa ni niti približno tako trdo, kot pri kakšnem pravem »hot hatchu«. Občutek zanesljivosti v ovinkih je presenetljivo dober. Štirikolesni pogon zagotavlja zelo dober oprijem, volan pa deluje malce sterilno. Tudi športni način in način custom, kjer je mogoče ločeno uravnavati posamezne nastavitve, med drugim odzivnost oziroma težo volana in težo zavornega pedala, ne dasta posebnega zadoščenja oziroma v celoti ne vplivata bistveno na izkušnjo, ki ni slaba, ni pa tako športna, kot bi morda pričakovali glede na zmogljivosti pogonskega sklopa. Povprečna poraba energije po meritvenem ciklu WLTP znaša 18,7 kWh na 100 kilometrov, pri čemer se naše povprečje ni hotelo spustiti pod 20, zlasti zaradi porabe na avtocesti, ki se je ob upoštevanju hitrostnih omejitev gibala okoli 25 kWh na 100 kilometrov. Tako smo na testu lahko realno računali na dobrih 300 kilometrov dosega.

Je to torej pravi »hot hatch« oziroma zelo športna kombilimuzina? Ni. Je pa izjemno hiter, glede hitrostnih omejitev v naselju pravzaprav precej prehiter avtomobil, ki omogoča lahkotno in nenaporno vsakdanjo vožnjo. Obenem pa z izjemnimi pospeški ter z oprijemom in stabilnostjo, za katera skrbijo štirikolesni pogon in elektronska pomagala, tudi manj izkušenim voznikom in tistim z ne posebej debelo denarnico zagotavlja užitke, ki so bili še pred kratkim nepredstavljivi.
 

zmogljivosti, vsakodnevna uporabnost

(pre)malo športnega značaja, upravljanje prek zaslona

brez napak