Pozabljena zakladnica tehniške dediščine
Industrijska arhitektura v Sloveniji je bila doslej slabo raziskana, saj gre za novejši stavbni tip, ki še ni bil deležen sistematične obravnave. Posledica nezadostnega razumevanja te zvrsti arhitekture kot bistvenega dejavnika družbenega, ekonomskega, tehnološkega, oblikovnega in zgodovinskega razvoja pa je izguba številnih pomembnih industrijskih objektov.
Črpališče in transformatorska postaja na obrobju Ankarana
Na obrobju Ankarana oziroma Ankaranske bonifike, ob izlivu kanala Rižane v morje, se nahajata črpališče in transformatorska postaja. Edinstvenost črpališča in transformatorske postaje kot elementov tehniške dediščine širšega melioracijskega območja izhaja prav iz njune ohranjene prvotne podobe. Leta 2006 je bilo območje stavb črpališča in transformatorske postaje vpisano v Register nepremične kulturne dediščine Slovenije pod evidenčno številko 14408. Kompleks, vključno z zunanjimi in razbremenilni kanali, zapornicami, sifoni in nasipi omogoča ohranjanje Ankaranske bonifike kot posebne kulturne krajine. V zadnjem času se območje ob obali intenzivno preureja za potrebe luškega terminala.
Melioracija Ankaranske bonifike
Področje današnje Ankaranske bonifike je bilo izpostavljeno preoblikovanju že v času Beneške republike, ko so urejali terene ob izlivih Badaševice in Rižane. Na obrobju koprskega otoka so nastajali prvi bazeni za izhlapevanje vode, ki je vdrla ob plimovanju. V 13. stoletju se je močno razvila pridelava soli. Semedelske soline so v obliki polmeseca obdajale južni del koprskega otoka, največje solinsko območje pa je obsegalo predel okoli Sermina. Ta je zajemal površino ob izlivu reke Rižane in Val Campi (zaliv Polje). Da bi omejili zamuljevanje, ki je vplivalo na obrambno sposobnost Kopra, so tok Rižane, ki je sprva tekel južno od Serminskega hriba, preusmerili severno od hriba.
V 17. in 18. stoletju je koprsko solinarstvo doživelo več kriz, dejavnost pa je začela zamirati ob prehodu iz 19. v 20. stoletje. Z opustitvijo pridelave soli je prenehalo tudi vzdrževanje nasipov in kanalov, zaradi česar sta ob visoki plimi morje ter ob večjih deževjih reka Rižana, poplavljala predele nekdanjih solinskih polj. Posledično so se soline spremenile v močvirje, kar je ustvarilo nezdravo okolje. Zaradi tega je bilo v začetku 20. stoletja zabeleženih več kot dvesto primerov malarije.
Ko je bil leta 1925 ustanovljen Konzorcij za melioracijo bivših koprskih solin (Consorzio per la bonifica delle ex saline di Capodistria), je obravnavano območje pripadalo Italiji, kjer je fašistični režim spodbujal kmetijsko samooskrbo kot del širše ideološke usmeritve. Melioracija Ankaranske bonifike je bila zato načrtovana z namenom čim večjega izkoristka naravnih virov in odpravljanja brezposelnosti na podeželju. V Konzorcij so bili vključeni lastniki zemljišč in solnih fondov. Obsežni projekt na 380 hektarov velikem območju nekdanjih solin je bil razdeljen na dva dela: rekvalifikacijo Semedelskih solin in ureditev območja ob Serminu oziroma današnje Ankaranske bonifike za pridobitev novih obdelovalnih površin. Na podlagi ohranjenih tehničnih elementov lahko ureditev in izgradnjo kompleksa datiramo v obdobje med letoma 1926 in 1930.
Območje ob Serminu je bilo povsem zamočvirjeno, solinske hiše in skladišča pa so bile večinoma le še ruševine. Zaradi zelo visoke depresije kmetijskega zemljišča so zgradili visokomorske nasipe, regulirali tok Rižane ter vzpostavili primarni in sekundarni kanalni sistem za osuševanje terena in odvajanje visokih poplavnih vod Rižane. Kanalni sistem so povezali s sifoni. Na sotočju Rižane in Bertoškega razbremenilnika je bila postavljena posebna zapornica za regulacijo vode. Ob izlivu Ankaranskega razbremenilnika so zgradili črpališče Bonifika, s sposobnostjo prečrpavanja treh kubičnih metrov vode na sekundo ter transformatorsko postajo.
Črpališče z božjim znamenjem
Črpališče, v katerem so nameščeni črpalni agregati, je zasnovano kot enonadstropni pravokoten objekt v industrijskem slogu italijanskega tipa. Grajeno je iz opeke, z močnimi betonskimi temelji in ima manjšo podkletitev za montažo vodnih cevi. Zgradba je odprta v višino brez klasičnega stropa, lesena strešna konstrukcija je štirikapna, z oblikovanimi špirovci. Streha je krita s korci. Na obeh krajših stranicah objekta sta manjši stopnišči z vhodi. Daljša stranica objekta je zasnovana triosno. Okenski in vratni okvirji, cokel, fasadni venec in piramidasto poudarjeni vogalni robovi so izdelani v ometu. Na vzhodni fasadi pod napuščem je niša, v kateri je bilo nekoč postavljeno božje znamenje Marije z detetom, kar je za industrijske objekte izjemnost.
Izjemna tehnična posebnost sta dva dvocilindrska dizelska motorja, izdelka italijanske strojne tovarne Franco Tosi. Gre za motorja, ki izhajata iz začetnih konceptov gradnje dizelskih motorjev. Vsak motor ima namreč po dve tovarniški številki (vsak cilinder svojo serijsko številko). Kasneje so tovarne začele graditi dizelske motorje s skupnim ohišjem za več cilindrov hkrati. Motorji, zasnovani za zagon s stisnjenim zrakom, imajo pripadajoče kompresorje in rezervoarje. Motorji so bili hlajeni s pretakajočo vodo iz kanala. V stenah objekta so bili vgrajeni mogočni izpušni lonci - glušniki, za izpust dimnih plinov v okolico.
V času elektrifikacije so preklopne sklopke med motorjem in črpalko nadomestili z električnimi. Med elektromotor in črpalko je bil vgrajen reduktor tovarne Luigi Pomini, Castellanza. Po drugi svetovni vojni so elektromotorje zamenjali z močnejšimi trofaznimi, tovarne Sever iz Subotice, prilagojenimi novi frekvenci izmeničnega toka v Jugoslaviji (42 Hz namesto 50 Hz). V objektu je nameščen tudi preprost portalni žerjav z mačkom.
Ena od najstarejših transformatorskih postaj
Transformatorska postaja je bila zgrajena kasneje, le nekaj metrov stran od črpališča, v istem industrijskem slogu. Prav tako je grajena iz opeke, streha je štirikapna, lesene konstrukcije, krita s korci. V ometu so poudarjeni profilirani venci in vogalni robovi. Transformatorska postaja je ena izmed najstarejših na slovenski obali.
Črpališče in transformatorska postaja sta do danes v celoti ohranila svojo izvirno arhitekturno zasnovo in strojno opremo. To še dodatno poudarja vrednost redke in avtentične tehniške dediščine. Potrebna je sanacija obeh objektov, posebej transformatorske postaje, ki je zaradi erozije terena nujna statične intervencije.
Ozaveščenost javnosti je ključna za varovanje industrijske arhitekture. Zato je potrebno v varstveni proces vključiti vse dejavnike, ki lahko vplivajo na njeno nadaljnje ohranjanje, saj industrijska arhitekturna dediščina predstavlja tudi novo razvojno priložnost.
Mateja Makovec, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran