Za umetnike všečna enostavna tehnika
Zgodnje dni tiska so zaznamovale številne pomembne novosti, ki so od leta 1500 omogočile razmah množice raznolikih tehničnih postopkov. V okviru tega predstavlja eno pomembnejših prelomnic tudi pojav tehnike jedkanja, ki so jo začeli uporabljati v poznem 15. stoletju in se je nato na začetku 16. stoletja hitro razmahnila.

Osnovni elementi te tehnike so se razvili v delavnicah dekoraterjev bojnih oklepov, nemški tiskar Daniel Hopfer pa je začel uporabljati s kislino jedkane kovinske plošče za izdelavo odtisov na papirju. Za to se običajno uporabljajo cinkane, bakrene ali medeninaste plošče.

Jedkanje se je izkazalo tako enostavno tehniko, da so jo začeli uporabljati umetniki z najrazličnejših področij, saj so bili tako zmožni sami ustvarili svoje tiske. Med pionirje tega novega medija so bila osrednja umetniška imena renesanse, kot so Albrecht Dürer, Parmigianino in Pieter Bruegel starejši.

Razmah tehnike jedkanja v 16. stoletju
V času Brueglovega življenja (okoli 1525–9. november 1569) so se tehnike jedkanja na veliko uporabljali mnogi številni znani in manj znani umetniki v Nemčiji, Flandriji, Italiji in Franciji.

Jedkanje je tako ena izmed številnih grafičnih tehnik, ki so se razvile skozi čas. Grafična zbirka Albertine vsebuje okoli milijon del in je tako je ena največjih in najpomembnejših grafičnih zbirk na svetu. Zbirko sestavljajo umetniška dela od 15. stoletja pa vse do današnjih dni, med katerimi so številne mojstrovine Albrechta Dürerja, Michelangela Buonarrotija, Rembrandta van Rijna in Dunajčanov Egona Schieleja in Gustava Klimta.

Skupni podvig z Metropolitanskim muzejem
Na razstavi Renesansa jedkanic: Od Dürerja do Bruegla, ki so jo v Albertini zasnovali v sodelovanju z Metropolitanskim muzejem v New Yorku, je na ogled okoli 125 jedkanic, ob njih pa tudi več risb, tiskarskih plošč in ilustrirani knjig. Obiskati jo je mogoče od 12. februarja do 10. maja.