Avtorice dela Samo en ples tudi nisem zaprosila za dovoljenje za to, da se v svoji zgodbi nanašam na podatke iz njene knjige, kar bi predhodno lahko storila in se s tem verjetno izognila nadaljnjemu pojasnjevanju, da razmerja med zgodovinsko in umetniško resnico ne razumem kot razmerja identitete, ampak kot travmatično razmerje dveh vsaj delno različnih resnic. Sinteza zgodovinske resnice in svobodne literarne interpretacije, kot se pojavlja v mojem romanu, ki ga je založnik umaknil iz prodaje, avtorici knjige Samo en ples pa je bila plačana odškodnina za 0,4 avtorske pole besedila, naj bi služila globljemu vpogledu v usodo umetnic in umetnikov v času druge svetovne vojne, med njimi posebej plesalke Brine in padlega partizanskega pesnika Kajuha.
Da se je gospa Malina Schmid Snoj, ki je s knjigo Samo en ples ustvarila pomembno raziskavo, uprla moji fiktivni obdelavi te zgodbe, razumem. Spoštujem tudi njeno občutljivost, saj gre za njeno mater, katere spomin še vedno časti. Moji nameni pri moji fiktivni obdelavi te zgodbe, ali kot zapišejo v dopisu Mladinske knjige, ki je izdala knjigo Samo en ples, »smiselnem in dobesednem povzemanju« besedila Maline Schmid Snoj, niso bili zlonamerni in izražam globoko obžalovanje zaradi čustvenih bolečin, ki sem jih nehote povzročila s svojim literarnim delom. Gospo Malino Schmid Snoj prosim za razumevanje. Čutila sem potrebo po nanašanju na življenjsko zgodbo, Brinino hrepenenjskost, uporniškost, poskus pobega v Afriko, predvsem pa vere v umetnost ter moč negovanja in obnavljanja skozi umetnost, ne zato, da bi grdo pisala o materi Maline Schmid Snoj, pač pa, da bi ji postavila literarni spomenik.
Gabriela Babnik Ouattara, Ljubljana