(INTERVJU) Mak Tepšić: Igralec mora biti na odru iskren

Konec preteklega meseca se je Gledališče Koper s predstavo Sirote Dennisa Kellyja v režiji Renate Vidič predstavilo v tekmovalnem programu Festivala Novi tvrđava teatar, ki že desetletje poteka na odprtem prizorišču Vile Stanković v srbskih Čortanovcih. Festivalska žirija je soglasno podelila devet nagrad, med njimi tudi nagrado za najboljšo moško vlogo, ki jo je za vlogo Liama prejel dramski igralec Mak Tepšić, najmlajši član koprskega gledališča.

Mak, bodite, prosim, iskreni. Kakšni so občutki mladega igralca, ko prvič prejme nagrado za igro?

“Občutki so seveda prijetni, saj nagrada pomeni potrditev za vloženo delo in trud, hkrati pa spodbudo in zagon za nadaljnje ustvarjanje. Še toliko bolj pa, ker me kot mladega igralca še vedno spremljata negotovost in strah ter tudi dvom o tem, ali je moje razumevanje tega ali onega dramskega lika, predvsem tistih kompleksnejših, pravilno. Nagrada je zato tudi potrditev, da je bilo moje razumevanje vloge pravilno.”

“Pri negativnih likih me privlači njihovo nesprejemanje družbenih in moralnih norm, celo njihova nebrzdanost in divjost; v igralskem smislu pa je njihova draž ta, da si na odru dovoliš biti tak, kakršen v resničnem svetu ne moreš biti.”

Mak Tepšić

igralec

Bo zaradi nagrade Liam iz Sirot vaša najljubša vloga ali prisegate na igralski pregovor, ki pravi, da je najljubša vloga vedno zadnja vloga?

“Zadnjo vlogo, Mišico v muzikalu Naša familija, rad igram, saj je vloga lahkotna in je nastala iz nekakšne vzajemne igralske sproščenosti v procesu študija predstave. Vloga Liama je v primerjavi z njo velik igralski zalogaj, zato imam do nje drugačen odnos; Liama imam rad, in ker bomo predstavo še igrali, lahko ta lik postane eden mojih najljubših.”

Kritiki so po koprski premieri Sirot opozorili na vašo psihološko poglobljeno igro, ki podčrtuje nezrelost Liamovega značaja, festivalska žirija pa je v utemeljitvi nagrade poudarila vašo igralsko energijo, ki jo znate »nadzorovati in brzdati v vsakem trenutku nastopa«. Kako se vam je na vajah uspelo spopasti z likom, v katerem se mešajo naslada, pretresenost in sprevržen ponos?

“Pot do oblikovanja vloge ni bila lahka, saj gre za lik, s katerim se značajsko močno razhajava in sem moral za njegovo razumevanje globoko 'pobrskati' po svoji notranjosti; predvsem pa dobro prisluhniti nasvetom kliničnega psihologa dr. Aleksandra Zadela, ki nam je pomagal pri psihološki analizi likov in njihovih odnosov. Kot človek, ki k reševanju problemov pristopa razumsko, sem tudi Liama sprva skušal dojeti povsem racionalno in vzroke za njegovo obnašanje poiskati v njegovi disfunkcionalni družini, težkem otroštvu ter patološkem odnosu med bratom in sestro. Ko sem na tej poti prišel do prvih sklepov, sem na vajah na odru večkrat naletel na oviro, nekakšen zid, frustracijo, ki je nisem znal premagati. Šele takrat, ko sem k liku pristopil bolj intuitivno, tudi z glasbo, ki naj bi v meni na povsem fizični ravni sprožila agresijo, se je moj odnos do Liama spremenil; začel sem ga razumeti, vedno bolj sem sprejemal njegovo norost. Ko dandanes igram predstavo, se zavem, da v nekaterih prizorih prevladuje razum, v drugih pa spontanost, ki me lahko ponese v čustva, ki jih na vajah nisem premislil. Pri Liamu me še vedno begajo nekatera vprašanja in dvomi in upam, da bom odgovore nanje našel pri naslednjih ponovitvah.”

Koliko je Liamu podoben Joey iz drame Indijc hoče u Bronx, ki je prav tako ena vaših najboljših vlog, odigranih v Gledališču Koper?

“Na prvi pogled sta si lika zelo podobna. Oba sta agresivna, nesposobna brzdati čustva in oba sta brez strahu pred posledicami svojih dejanj. Vendar je Joey v svojih dejanjih bolj premočrten: v svoji mladostniški agresiji brez pravega vzroka, zgolj zaradi objestnosti, pretepe Indijca ter se ne sprašuje o vzrokih in posledicah dejanja. Liam pa je bolj sprevržen, saj je zato, da bi dokazal svojo nedolžnost, pripravljen lagati ter manipulirati s sestro in svakom. Verjamem, da bi bil Joey, če bi ga ujela policija, svoj zločin celo pripravljen prostodušno priznati.”

Liam in Joey sta karakterno zahtevni vlogi. Kaj vas tako privlači na negativnih dramskih likih?

“V nasprotju s pozitivnimi dramskimi junaki, ki jih največkrat zaobjamemo in označimo z besedo 'dober', so negativni liki večplastni in igralcu ponujajo širše interpretativno polje. V realnem življenju se z ljudmi, ki so prestopili mejo zakona, ne srečujemo pogosto, zato jih na odru lahko interpretiramo svobodneje, se poigramo s plastmi, ki jih želimo izluščiti, ali jih skušamo zaobjeti v vseh njihovih psiholoških odtenkih; medtem ko so izrazito pozitivni junaki lahko 'dobri', vendar v svojih vrlinah in čezmernem stremljenju zelo enoznačni. Pri negativnih likih me privlači njihovo nesprejemanje družbenih in moralnih norm, celo njihova nebrzdanost in divjost; v igralskem smislu pa je njihova draž ta, da si na odru dovoliš biti tak, kakršen v resničnem svetu ne moreš biti.”

Med študijem ste, kot pravite, veliko razmišljali o tem, kaj je Liama pripeljalo do zločina. Ste kdaj pomislili, kaj se s fantom zgodi po koncu igre, ko mora zapusti sestrino stanovanje?

“Interpretacij je najbrž toliko, kolikor je gledalcev, naša in morda najbolj realna interpretacija konca drame, ki smo ga dorekli s pomočjo dr. Zadela, pa je ta, da je Liamov odhod zgolj metanje peska v oči svaku in bo sestra že naslednje jutro poklicala brata ter ga prosila, naj se vrne. Patološka povezanost brata in sestre je namreč močnejša, kot njena vez s partnerjem in otrokom. Prepričan sem, da bi težje kot možev odhod prebolela Liamovega. Ko bo čez leto ali dve Liam ponovil podobno nasilno dejanje, bo sestra znova skušala rešiti situacijo in obvarovati brata.”

Tako Sirote kot igra Indijc hoče u Bronx zahtevata izrazito realistično, skoraj filmsko igro. Zdi se mi, da vam je ta način igre najbližji?

“Drži! Že študij dramske igre sem doživljal kot izazit obrat k odrskemu realizmu, zmanjševanju prikazovanja in prezentacije čustvenih stanj torej, ki naj bodo zato čim bolj iskrena, ponotranjena. Gre za koncept igre, poznan pod imenom no acting, ki me, ko na odru vidim igralce, ki jim uspe doseči nekakšno naravnost, zmanjševanje prikazovanja in gledališkosti na minimum, najbolj prepriča. Ta način dramske igre mi je najbližji in vesel sem, če ga pri meni opazijo tudi gledalci.

Obe vlogi ste oblikovali pod režijskim vodstvom režiserke Renate Vidič. V čem je 'skrivnost' vajinega sodelovanja?

“Z Renato sodelujeva tretjič in poudariti moram, da mi pri njenem procesu dela najbolj ustreza svoboda, ki jo igralcu dopušča pri njegovem ustvarjanju; s tem je končni proizvod - predstava oziroma uprizoritev - resnično rezultat enakovrednih deležev vseh ustvarjalcev predstave. Na akademiji študent igre ustvarja v okviru določenih smernic, zato je oblikovanje lika v tako sproščenem in svobodnem okolju, kot ga zna ustvariti Renata, prijetno in osvežujoče, igralcu pa dopušča, da na odru zaživi njegova lastna vizija dramskega lika.”

Nedavno ste omenili, da vaše vodilo pri igranju ni dramski lik, ki bi bil v predstavi vseskozi enak, temveč, da obstaja le igralec v določeni situaciji, ki šele z zaporedjem posameznih situacij sestavi odrski lik. Za kaj pravzaprav gre?

“Ni igralčeva naloga, da na vajah zgradi lik (seveda drugačen od njega), ki se v vsaki dramski situaciji odzove enako. Dovolj je, da je igralec iskren. Če se bo v neki situaciji na odru odzval tako, kot bi se v resničnem življenju, bo dramsko dogajanje samo zgradilo njegov lik, kar pomeni, da igralcu ni treba nenehno biti nekdo drug. Gre za zelo specifičen pogled na dramsko igro in morda bo kdo pripomnil, da obstajajo tudi druge tehnike igre; ne želim reči, da igralec, ki zgradi lik že v procesu študija, ne more biti dober na odru, zdi se mi le, da je pot do lika, o kateri govoriva, bolj univerzalna.”

Nasprotje Liama in Joeya sta vaši vlogi Romea v Shakespearovem Romeu in Juliji in Costasa v Russellovi Sanji Valentin. Zdi se, da so vloge ljubimcev manj zahtevne. So res?

“Sploh ne! Vse, kar nisi, in vse, česar ne nosiš v sebi, za igralca ni preprosto. Ker k vlogam pristopam razumsko, mi je na primer lik Romea s svojo skoraj otroško, naivno, brezmejno in noro zaljubljenostjo predstavljal velik izziv.”

Vrniva se h gostovanju v Čortanovcih. Ko sem vas opazoval pred predstavo, sem dobil vtis, da ste manj napeti kot vaša igralska kolega. Treme ne poznate?

“Seveda jo poznam, a se ji poskušam zavestno izogniti. Pred predstavo se trudim umiriti in doseči takšno stanje, v katerem bi mi bilo stopiti na oder enako pomirjujoče kot stati zunaj odra. Skladno z igralsko naravnostjo, o kateri govoriva, poskušam na oder stopiti dovolj sproščen, da prav tu dosežem verjetnost in prepričljivost lika, da zabrišem mejo med odrom in zasebnim. Stanje takšne umirjenosti in sproščenosti mi lahko pomaga izkoristiti ali rešiti nepričakovane situacije, tudi takšne, ki soigralce zmedejo. V nasprotju z uprizoritvami, v katerih je vsaka igralčeva akcija do centimetra določena in je zato igralčeva skrb za natančno izvedbo upravičena, mu realistične predstave dopuščajo dovolj manevrskega prostora ter si, če ga prevzamejo emocije, lahko dovoli tudi akcijo, ki ni bila vnaprej dogovorjena.”

Sirote je predstava, ki jo v koprskem gledališču igrate v mali dvorani, v kateri že njene stene določajo odrski prostor. V Čortanovcih ste predstavo odigrali na odprtem prizorišču, zamejenem le z zadnjo steno. Prednost ali slabost?

“Če predstavo igramo na matičnem odru, se dvorane skorajda ne zavem, na zunanjem prizorišču Vile Stanković pa je bilo zavedanje drugačnega prostora nenehno prisotno. Igra na odprtem prizorišču od igralca zahteva večjo osredotočenost na partnerja in s tem pri gledalcih ustvarja iluzijo zaprtega prostora. Morebiten pogled vstran, v prostor zunaj igralne površine, bi igralcu lahko odprl nov prostor, ga zmedel ter tudi pri občinstvu porušil iluzijo prostora.”

Tudi v Čortanovcih je občinstvo predstavo spremljalo s sedišč, ki so se zajedala v igralno ploskev. Zaradi tehničnih težav večji del predstave ni moglo spremljati nadnapisov, toda po aplavzu sodeč ga je predstava “držala” do konca. Kako ste občinstvo občutili vi?

“Opazil sem, da so gledalci dogajanje spremljali z enako pozornostjo kot doma, da so bili odzivom domačega občinstva podobni tudi njihovi odzivi. Razlog je v predstavi, ki je nabita s čustvi in energijo, z univerzalno govorico torej, ki ne potrebuje prevoda. Bližina sedišč je gledalcem omogočila 'branje' čustvenih odtenkov in jim onemogočila 'odklop'. Začutil sem jih kot dejavno občinstvo, kot prave ljubitelje gledališča, ki so se na predstavo pripeljali iz Novega Sada in celo iz 70 kilometrov oddaljenega Beograda.”

Po predstavi vam je iskreno čestitala tudi umetniška vodja festivala, priznana srbska književnica in gledališka režiserka Vida Ognjenović. Ste takrat pomislili, da utegne biti nagrada vaša?

“Morda sem v igralski nečimrnosti za trenutek pomislil, da bi lahko dobil nagrado, toda ta občutek je hitro izzvenel. (smeh) Ne, nisem je pričakoval, zato me je presenetila in razveselila.”

---