Tik pred evropskimi volitvami je evropski parlament včeraj glasoval o enem najbolj perečih dosjejev, ki so evropsko politiko razdvajali zadnja dva mandata – o novi skupni azilni politiki. Vse do zadnjega ni bilo jasno, ali bo političnim skupinam v parlamentu uspelo sprejeti nova skupna evropska pravila, med katerimi so tudi ostrejši mejni postopki preverjanja upravičenosti do azila predvsem za državljane, ki prihajajo iz varnih držav, ter obvezna solidarnost med državami članicami pri porazdeljevanju prosilcev za azil.
Kot je skupini slovenskih novinarjev v Bruslju, tudi Dnevniku, še v torek zagotavljal francoski liberalec in vodilni kandidat stranke EDF ter njen generalni sekretar Sandro Gozi, so se v evropskih skupinah trudili najti večino za podporo paktu. Vse bolj se je pri tem vprašanju namreč zrcalilo notranjepolitično umeščanje posameznih strank na domačih političnih parketih. Na koncu pa je bilo podpore za nov pakt o migracijah in azilu dovolj. A takoj po sprejetju je poljski premier Donald Tusk, ki nadaljuje zadržano migracijsko politiko prejšnje vlade, že napovedal, da ne bo sprejel določil o relokacijah prosilcev za azil.
Več različnih zadržkov
Poslance so med glasovanjem tudi s pozivi, naj glasujejo proti, za krajši čas prekinili protestniki na balkonu dvorane evropskega parlamenta. Vsaj za nekatere politične stranke je to, kako se bodo opredelile do pakta, predstavljalo dilemo, povezano s tem, kako se bodo doma postavile naproti tekmecem na evropskih volitvah. »Francoski člani EPP ne želijo glasovati za zaradi notranjepolitičnega tekmovanja. Italijanski socialisti menijo, da morajo glasovati proti, ker je Melonijeva premierka. Delegacija Melonijeve in Salvinija tukaj pa ne vesta, kaj bosta storili, ker želi Salvini glasovati proti posameznim delom. To je neodgovorno ravnanje,« je še v torek razlagal Gozi.
Tudi v drugih evropskih skupinah so imeli poslanci zadržke do pakta. Razlogov je bilo več: mnogim ni dišala obvezna solidarnost (države, ki ne bi hotele prevzemati prosilcev za azil od najbolj obremenjenih držav, to sicer lahko nadomestijo s finančni prispevkom za njihovo oskrbo), spet drugim ne, da bo mogoče pridržati mladoletnike ali pa bodo tudi otrokom od šestega leta starosti vzeli prstne odtise. Da migracijski pakt ne prinaša rešitve, pa so opozarjale tudi nevladne človekoljubne organizacije.
Pozivi k strnitvi vrst
Poročevalci o različnih dosjejih migracijskega pakta so ob začetku razprave v evropskem parlamentu drug za drugim poudarjali, da je sprejetje pakta potrebno in da predstavlja korak naprej. »Migracijska politika zadnjih let je bila nevzdržna. Evropa potrebuje učinkovite in uspešne rešitve za azilno politiko,« je rekla poročevalka Birgit Sippel (S&D), ki je tudi ocenila, da predlagana azilna politika pač ni popolna. V naslednjih letih bo treba urediti še zakonito priseljevanje, s katerim bi prišli naproti potrebam članic po delovni sili, komisija pa bo morala zagotoviti enakomerno izvajanje azilne politike v državah članicah, je poudarila.
Podobno, kot je poročevalka Fabienne Keller (Prenovimo Evropo) pozivala sredinske politične stranke, naj podprejo pakt in z njegovo zavrnitvijo ne ponudijo zmage skrajni desnici, je poročevalec Tomas Tobe (EPP) ocenjeval, da si lahko s podporo migracijskemu paktu Evropska unija vendarle povrne nadzor nad tihotapci z ljudmi, hkrati pa se ponuja priložnost gradnje zaupanja med državami članicami in njihovimi državljani. Tudi Matjaž Nemec (S&D), še eden od poročevalec pri tem dosjeju, je ocenjeval, da je od sprejetja direktive odvisno tudi preživetje Unije kot take. »Ni popolna rešitev, je kompromis in strateška nujnost,« je rekel.
Osem let iskanja
Evropska unija je poskušala najti dogovor o novi azilni politiki kar osem let. Z njegovim sprejetjem pred evropskimi volitvami je želela tudi zaradi pridobivanja podpore populistov razbremeniti volilno kampanjo in pokazati, da je Evropa sposobna reševati svoje probleme. »Ta politični dogovor je izjemen uspeh. Glasovanje bo tesno. A zavedati se moramo, da se ta trenutek v zgodovini ne bo več vrnil. (…) Vsi deli pakta morajo biti sprejeti ali pa ne bo noben,« je opozarjala evropska komisarka za notranje zadeve Ylva Johansson in pozivala k strnitvi vrst pri glasovanju. Kajti če bi bilo glasovanje neuspešno, bi spodletelo vsej Evropi, če pa bi bil pakt potrjen, bi Evropa pokazala, da je zmožna kompromisov, je rekla. Na koncu so poslanci s potrebno večino sprejeli vseh deset zakonskih besedil, ki tvorijo pakt.
Članice EU naj bi pakt uresničile v prihodnjih dveh letih.
