Naš jezik in naše šole.
V poprejšnjih časih so mislili, da se imajo po šolah učiti le otroci viših stanov, in trdili so, naj ljudstvo ostane nevedno, ker je potem lože vladati. Zares je bilo to primerno temnim časom, v katerih so bili ti stanovi gospodarji, ljudstvo pa uboga čreda. Ali časi se spreminjajo in človeštvo napreduje, poprej kaj počasi, zdaj hitro, v kakem obziru še prenaglo, n. pr. v znajdbah vojaškega orožja. (…)
Prav iz te potrebe, da se poduk kolikor mogoče razširi v ves narod, pri nas v vse narode, izvira samo po sebi, da mora podučni jezik narodni jezik biti, kajti le tako je mogoče učencem nizkih v viših šolah temeljito, hitro in oziroma lahko se učiti in za res napredovati. (…)
To so sicer resnice, ki občno veljajo, le pri nas Slovanih ne morejo se vkoreniti, in nasprotniki imajo razne izgovore zlasti za nas Slovence.
Sliši se ugovarjati, da je nam jako potreben nemški jezik, ker ne pridemo s slovenščino daleč, in bi morali doma ostajati Slovenci, ki ne znajo nego samo slovensko govoriti. (…) Nikdar pa se ne sme zarad potrebe kakega tujega jezika naravna prava pot poduka in odgoje zapustiti, najmanj pa v ljudske šole tuj jezik vrivati, ali celo narod potujčevati. Kakor so zdaj naše, posebno srednje šole osnovane, se pa narod germanizuje. (…)
Edinost, 27. avgusta 1884
Jezikovni škandal!
Pri okrajnem sodišču v Celovcu se je vršila 21. t. m. obravnava, pri kateri sta zastopala dve slovenski stranki dva slovenska odvetnika. Zastopnika izjavita takoj v začetku obravnave, da se bodeta posluževala v svojem govoru le slovenščine, ker je tožba slovenska in ker je materni jezik obedveh strank slovenski. Sodnik sklene nato, da se ima obravnavati nemško in da morata tudi zastopnika govoriti nemško.
Ker izjavita obadva zastopnika, da bodeta vkljub temu govorila samo slovensko in tudi predloge stavila samo slovensko, razglasi sodnik sklep, s katerim naznanja, da odtegne obedvema zastopnikoma besedo. Obenem razglasi sklep, da se prestavi razprava na nedoločen poznejši dan, da povabi osebno obedve stranki k razpravi ter bo ž njima sam brez zastopnikov razpravljal. (…)
Mir, 25. aprila 1908
Nemška nestrpnost
Graški občinski svet je sklenil, da se mora pri razpisu vseh služb zahtevati »nemška narodnost«. — Na Koroškem se je ustanovilo društvo o. kr. državnih uradnikov, ki ima namen delovati proti »vrivanju« drugorodnih (nenemških) ljudi v državne službe ter skrbeti, da dobe izpraznjene službe le Nemci. (…)
Slovenski narod, 1. aprila 1909
Boj za slovensko šolo
je in mora ostati prva točka našega političnega programa, osobito po obmejnih pokrajinah. Kakor je pokazal razvoj razmer do sedaj, moramo z obžalovanjem izjaviti, da je moderna prisilna šola za Slovence danajski dar, in upravičen je dvom, ali ta šola slovenskemu narodu ni več škodovala kot koristila. Koliko slovenskih otrok so našemu narodu izneverile šole ponemčevalnice! Mariborska okolica je žalosten dokaz za to. In kaj naj porečemo o Koroški? Tamkaj so ponemčevalnice požrle na tisoče in tisoče Slovencev. Zadnje deželnozborske volitve so to nanovo dokazale. Nekatere občine, v katerih ne prebiva menda niti tucat Nemcev (n. pr. Možica, Žitaraves, Sv. Tomaž, Grabštajn, Žihpolje itd.), so volile po večini nemško, To je plod modernih ljudskih šol na Koroškem. Zato pa v boj proti tem ponemčevalnicam! (…)
Straža, 2. aprila 1909
Južna železnica
je pričela v novih vozeh zopet opuščati slovenščino. Po septemberskih dogodkih pričela je Južna železnica vse tablice tudi v slovenskem jeziku napravljati. V teku enega leta bile so po vseh vozeh nabite tablice tudi s slovenskim besedilom. V zadnjem času pa izginjajo tablice s popravljenih, odnosno novih voz in o slovenščini ni ne duha ne sluha več. Prizadeti krogi naj bi vendar vse potrebno ukrenili, da se temu nedostatku čim prej odpomore.
Slovenski narod, 20. junija 1912
Tako ne bo šlo!
Včeraj se je zgodilo v Ptuju nekaj, kar mora vsakega, tudi najmirnejšega Slovenca razburiti in vneti za najodločnejši odpor proti nemškutarskemu sistemu v naših mestih. Trije slovenski mladeniči, ki so šli mirno in dostojno iz minoritske cerkve v orlovskem kroju domov, so bili od policije prijeti, policijsko zaprti in z globo kaznovani. V Mariboru in Celju, povsod se smejo telovadci posamezno na ulici kretati v kroju, le v Ptuju miren Slovenec ne sme na ulico v telovadskem kroju, ne da bi ga zaprli. (…)
Straža, 31. marca 1913
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
