S tremi leti se je spustil v dolino z domačega Pohorja, kasneje pa se preizkusil tudi v tekmovalnem smučanju. A kako da ne, da bo smučanje pomemben del njegovega življenja, mu je bilo pravzaprav že v zibko položeno. Njegov oče, dolgoletni trener Smučarskega kluba Branik, je namreč kalil njegove veščine za spust po belih strminah, dokler se ni tudi sam preizkusil v trenerskih vrstah. Tomaž Šegula je danes vodja komisije za alpsko smučanje pri Združenju učiteljev in trenerjev smučanja, obenem pa vodja demonstratorske, nekakšne izbrane vrste, saj je med več kot tri tisoč člani slovenske Smučarske zveze, med katerimi so trenerji in učitelji smučarja, le petnajst demonstratorjev. Tistih, ki skrbijo za izobraževanje in promocijo. Čeprav je v svoji karieri smučal s številnimi zvenečimi imeni bele karavane, sodeluje s Smučarskim klubom Pohorje, kjer skrbi za smučarsko vzgojo najmlajših.

Kdo je pravzaprav demonstrator, kako postati del “demo tima”?

Demonstrator je izobraževalec, ki usposablja bodoči kader s področja alpskega, nordijskega smučanja, deskanja na snegu in promotor svoje panoge. Gre za proces usposabljanja učiteljev alpskega smučanja in učiteljev/trenerjev alpskega smučanja. Demonstrator postaneš kot najvišje usposobljen kader s področja alpskega smučanja in si izbran na odprtih izborih, na katere se prijaviš in izpolnjuješ pogoje za prijavo. Demonstratorje izbere vodja komisije za alpsko smučanje po posvetu s člani državne izpitne komisije in člani strokovnega sveta Združenja učiteljev in trenerjev smučanja (ZUTS). Nekdanji tekmovalci imajo določene prednosti, a ni to pravilo. Vodja komisije oz. “demo tima” postaneš kot del ekipe, ki jo izbere predsednik ZUTS Slovenije na podlagi dolgoletnih izkušenj kot demonstrator oz. smučarski delavec. Gre za volontersko funkcijo s pogodbenimi obveznostmi. Izvajalci tečajev za učitelje smučanja so klubi in društva, ki so člani smučarske zveze. Tečaj učitelj/trener smučanja, kjer gre za najvišjo stopnjo usposobljenosti s področja alpskega smučanja pa izvaja ZUTS Slovenije.

Kakšni so sicer pogoji za demonstratorja?

Najvišja usposobljenost s področja alpskega smučanja, torej učitelj/trener alpskega smučanja in dve leti nosilec mednarodne ISIA licence. To so osnovni pogoji. Prav tako mora biti smučanje kandidata skorajda tehnično brezhibno z visokimi pedagoško-didaktičnimi sposobnostmi in znanji. Diplomanti fakultete za šport so seveda dobrodošli. Tako izberemo ekipo, ki promovira alpsko smučanje in usposablja bodoč strokovni kader.

Kakšno je sicer zanimanje v Sloveniji, da bi nekdo postal demonstrator?

Ko sem sam začel to zgodbo, leta 2005, nas je bilo več kot 50 ali 60 na izborih iz cele Slovenije, izbranih je bilo 16. Takrat je bilo večje povpraševanje, smučarija je bila definitivno popularnejša, bili so drugi časi. Postopoma se je nato kult demonstratorja spreminjal, vedno manj je bilo volje in interesa, saj gre za kar zahtevno delo. Fantje in dekleta so ves dan na smučiščih, sami se morajo tržiti in podobno. Množična priljubljenost smučarije je med tem časom nekako upadala, danes pa je spet v porastu, več otrok smuča. Zadnji dve leti smo imeli sicer zaradi ukrepov težave pri izvajanju tečajev, v zadnjem obdobju je tečajev spet več, kot v preteklem obdobju. Spet prihajamo do točke, ko je v vzponu, a ne tako, kot takrat, ko sem sam postal demonstrator. Vmes so se spremenili tudi kriteriji, morda je celo težje izpeljati neke stvari, spremenila se je zakonodaja v športu.

Kako se je spremenila zakonodaja na tem področju?

Za sezonske športe so pogoji zahtevnejši, nekateri procesi trajajo dlje, prej je bil tečaj denimo dolg šest dni, dva dneva predavanj in izpit, sedaj traja deset dni tečaj na snegu, dva dneva predavanj in nato sled izpit. Zaradi birokratskih zadev so se zadeve zakomplicirale in mislim, da je tudi to razlog, da se marsikdo ne odloči za to pot. Zadeve je spremenil tudi bolonjski študij. Študentje morajo biti namreč obvezno prisotni na vajah, zato ne moremo računati na učitelje smučanja študente razen čez vikende ali med počitnicami, potrebujemo jih pa vso zimo.

Trenutno sodelujete tudi s Smučarskim klubom (SK) Pohorje.

Res je, sem športni koordinator, koordiniram smučarsko alpsko šolo in tekmovalno smučanje, ki smo ga pričeli izvajati pred tremi leti. Pričeli smo z otroškimi kategorijami. Pravzaprav nismo želeli nobenih prestopov iz kluba v klub, želeli smo začeti s svojimi otroki, to zgodbo pa nekako nadaljujemo. Nikomur ne preprečujemo prestopa, vendar staršem svetujemo, naj dobro premislijo. Po filozofiji vadbe in treninga smo namreč drugačni od nekaterih klubov.

V kakšnem smislu se razlikujete?

Naša vizija je dolgi rok, vsestranski smučarski in športni razvoj. Rezultat je v drugem planu, saj mislim, da otrok oziroma posameznik, ki je bolj sposoben oziroma ima nekaj več od ostalih, lahko z manjšo količino specialnega treninga naredi soliden rezultat in se približa najboljšim. To filozofijo želimo postopno vpeljati, saj je bolj zdrava za otroke. Mislim, da je ključno, da znajo otroci pri 16 letih dobro smučati. Nekateri bodo nato šli po poteh tekmovalnega smučanja, drugi bodo učitelji smučanja. Tu je tista prelomnica, ko se morajo odločiti, kaj bodo počeli. Mislim, da je to pravi način, da jih ne zasičimo preveč.

Zakaj takšna strategija?

Dogaja se namreč, da iz marsikaterega športnega kluba so otroci preveč v »drilu« in ko končajo smučarsko kariero, ne stopijo več na sneg. Če želimo vztrajati pri močni klubski zgodbi, potrebujemo otroke, starše, bivše tekmovalce, vse, na katere lahko računamo. Mislim, da je to prava pot. Poleg tekmovalne imamo tudi rekreativno zgodbo, to pa je alpska šola. Torej otroci se lahko zgodaj odločijo za tekmovalno smučanje ali pa pot do pripravnika učitelja smučanja. Učijo se za učitelja smučanja, nato pa pripravljajo, da bodo znali otroka naučiti smučati. Zato imamo več skupin, najmlajše, srednje in najstarejše, ki se pripravljajo za učitelje in pomagajo pri učenju. Obe poti se lahko spet združita. Najbolj pomembna je množičnost – torej čim več otrok, celoletna vadba v telovadnici, izvajamo treninge za osnovni športni razvoj in akrobatiko, ki je za smučarja zelo pomemben element osnovne priprave. Hkrati jih tudi naučimo plavati, imamo kampe na morju, želimo jim v glavnem dati čim več različnih gibalnih struktur.

Koliko otrok je včlanjenih v SK Pohorje?

V tekmovalnem smučanju (kategorija U8, torej do 8 let) je 12 otrok. Ti smučajo med vikendi in enkrat na teden, izključno pozimi na Pohorju. Smučali bodo približno 40 ali 50 smučarskih dni, tekmovali pa bodo na dveh ali treh komercialnih tekmovanjih. Enajst otrok imamo v U10 in U12 kategoriji, ki pa že tekmujejo na regijski in državni ravni. Rezultati so v povprečju, kar smo pričakovali glede na naš program. Otroci lepo napredujejo. Z naslednjo sezono pričnemo z U14 skupino, za katero iščemo trenerja. V tej skupini je trening že bolj resen. Dobro sodelujemo tudi s smučarsko šolo Intersport Pohorje, gre za naš komercialni produkt, katere lastnik je naš predsednik Iztok Tomšič, imamo med 60 in 70 registriranih učiteljev. Kar se tiče alpske šole smučanja, pa je vpisanih med 90 in 100 otrok. Na terenu je na dan več kot 80 otrok, za katere skrbi tudi do 25 ljudi, torej učiteljev smučanja, pomočnikov in podobno.

Kako poteka tečaj?

Gre za 80-urni tečaj z začetkom ob koncu decembra, končamo pa odvisno od pogojev, v začetku marca. V marcu bomo še ponudili dodatno vadbo, če bo zima sodelovala z nami. Na tečaju se otroci naučijo relativno dobro smučati zaradi tedenske kontinuitete in predvsem velike količine smučanja. Sam zahtevam od učiteljev, da delajo na individualnem pristopu, smučajo čim več z otroki in torej čim manj smučajo v t.i. kači. Imamo tudi kar nekaj dogodkov za otroke. Prvi je spust otrok v dolino. Poskušamo jih namreč čim hitreje naučiti, da lahko tudi čiste začetnike, seveda z našo pomočjo, čim hitreje spravimo v dolino. V tem času bomo organizirali olimpijado, kjer bodo smučali v veleslalomu, smuku, skakali bodo ter tekali na smučeh. Imeli bomo tudi pust spust, kjer nadaljujemo s tradicijo, ki je bila dolga leta v Mariboru. Naši dve maskoti, Smukec in Lisička, se bosta spustila v dolino, za njima pa otroci v maskah, potekal bo tudi norčavi veleslalom. Organizirali bomo tudi predstavitev znanja smučanja po skupinah, ki ga imenujemo Smučarija, zato upam, da bo snežni stadion še v pogonu. Naš cilj je, da se ves čas nekaj dogaja, da otroci radi pridejo, ker če radi pridejo, jih bomo veliko naučili.

Kaj glede na vaše izkušnje dela z otroki, bodočimi tekmovalci, naredi dobrega smučarja?

Mislim, da dobrega smučarja lahko naredimo s pravim metodičnim pristopom, znanjem o vajah smučanja, recimo kdaj in kako postaviti progo, kdaj in kje-izbira terena, na kak način smučati, s kakšnimi smučmi. To je širok spekter znanja trenerja oziroma učitelja. Mislim, da to ni težko. Težje je narediti dobrega tekmovalca. Imam se za dobrega smučarja, a nikoli nisem bil dober tekmovalec. Resda sem dosegal dobre rezultate na državnem nivoju,(državni mladinski prvak v superveleslalomu, državni mladinski podprvak v smuku) v svetovnem nivoju sem bil povprečen tekmovalec, a nikoli med najboljšimi. Dober tekmovalec se rodi. Imamo dobre tekmovalce, ki morda niso tehnično superiorni, a dosegajo dobre rezultate zaradi svojih tekmovalnih kvalitet. Pravim, da so se rodili s hitro smučko. Nekateri so se rodili z občutkom za čas, drugi znajo tvegati, si upajo več, kjer si drugi ne in podobno. To je razlika med dobrim tekmovalcem in dobrim smučarjem.

Kaj je pravzaprav cilj, za katerega si prizadevate v SK Pohorje?

Cilj našega kluba je, da na vseh nivojih, kjer delamo, delamo dobre smučarje in športnike. Mislim pa, da če bomo imeli veliko otrok, bo med njimi tudi takšen, ki bo dober tekmovalec in mu bomo omogočili z zdravim načinom in pristopom, da bo takrat, ko mora dati vse od sebe, dovolj sposoben in pripravljen, brez poškodb in telesnih okvar. To je cilj, s katerim se vsi starši ne strinjajo. Marsikateri starš želi videti svojega otroka že pri desetih letih na najvišjih stopničkah in ga ne zanima nič drugega kot rezultat. Mi nič ne obljubljamo, v kolikor se starši z našim načinom ne strinjajo, jim svetujem, naj gredo drugam. Starše povabimo, da pridejo med nas in sodelujejo z nami, a jim ne dovolimo, da nam svetujejo karkoli v zvezi s stroko.

Kakšna je sicer podpora mariborske občine?

S pomočjo različnih pokroviteljev in donatorjev poskušamo speljati sezono, saj naše tekmovalno smučanje še ni tako razvito, nimamo izpopolnjenih vseh kategorij, da bi prejemali sredstva s strani mestne občine. Denar prejemamo samo za podporo projektom, kot je alpska šola, tekmovalno smučanje pa dokler ne bomo imeli vseh kategorij izpopolnjenih, ne bomo prejeli podpore s strani občine. Menim, da to ni prava politika za podporo novim klubom in individualnemu športu. Lahko imamo dva tekmovalca v vsaki kategoriji, a bo to premalo, ker bi morali imeti vsaj štiri. V kolektivnem športu je lažje, saj so ekipe. Ta pravila bi se morala spremeniti, a nimamo vpliva na to, zato poskušamo z različnimi načini. Smo tudi v projektu NLB Šport mladim, kjer podpirajo takšne projekte, kot smo mi.

Kdaj ste sami začeli smučati? Kako se je razvijala vaša kariera?

Mislim, da sem tisto leto, ko sem dopolnil tri leta, že prišel v dolino na Pohorju. Kmalu sem začel veliko smučati, hodil sem z očetom, ki je bil trener cicibanov, to je danes kategorija U12. Bil je 30 let trener pri SK Branik, skrbel je za otroke. Pri njemu sem začel kot 8-letni tekmovalec. Šel sem na pot tekmovalca, dokler nisem prišel do odločitve, ali se bom vpisal na fakulteto ali bom nadaljeval s tekmovalno kariero. Leta 2000 pri 18 letih sem imel zadnjo tekmovalno sezono, ker sem šel potem na maturo in fakulteto za šport. Med študijem sem po končanem prvem letniku šel v trenerske in serviserske vode, kjer sem bil eno sezono serviser smukačev. Naslednji dve sezoni sem pomagal pri SK branik kot pomočnik trenerja pri mladinkah. Nato me je pot peljala nazaj na fakulteto v učiteljske vode. Šel sem na izbore, tam so me prepričali, leta 2005 sem postal del ekipe demonstratorjev. Nato pa se je pričela moja kariera, kjer sem bil v SK Branik demonstrator. Veliko sva sodelovala z Darjo Črnko, trenirala sva U14 ekipo. Sodeloval sem s tujimi ekipami, ko pa je šla Darja svojo pot z Ilko, sem šel z njima. Prve sezone so bile zelo težke, veliko smo bili v tujini. Kar nekaj let sem bil z Ilko kot demonstrator, nato smo se razšli.

Ste poleg Ilke sodelovali še s katerimi drugimi zvenečimi imeni?

To je bilo najbolj zveneče ime v tistem trenutku. Večkrat sem smučal tudi s Filipom Flisarjem, smučal sem z večino slovenskih reprezentantov, od otroških do mladinskih, sem tudi v strokovnem svetu alpskih disciplin na smučarski zvezi, kjer za otroške kategorije svetujem in pomagam pri odločitvah glede povezave med tekmovalnim smučanjem in usposabljanjem.

S čim se trenutno ukvarjate, kaj načrtujete v prihodnje?

Sedaj sem v fazi pisanja knjige, gre za učbenik, oziroma usmeritve za učitelje in učitelje trenerje alpskega smučanja, ki smo ga pripravili skupaj s profesorji fakultete za šport. Mislim, da imam sedaj željo in cilje, da bi SK Pohorje zrasel na višji nivo strokovnosti in prepoznavnosti. Zato bo potrebna večja angažiranost mene in ostalega dela vodstva kluba.