Gospodarski in finančni minister Bruno Le Maire je prejšnji teden dal znak za preplah, ker se je javnofinančna situacija v Franciji nenadoma izkazala za veliko slabšo, kot so njegovo ministrstvo in ekonomisti predvidevali doslej. Če je vlada za letos še nedavno napovedovala 1,4-odstotno gospodarsko rast, zdaj ekonomisti menijo, da bo le 0,7-odstotna, zato se bo v proračun nateklo veliko manj davčnih prihodkov. Gospodarska aktivnost se je zmanjšala, ker je Evropska centralna banka zvišala obresti, da bi zmanjšala inflacijo.
Nevarnost grškega scenarija
Francoske finance so v tako zelo slabem stanju, da nekateri ekonomisti opozarjajo na nevarnost grškega scenarija. Francoski javni dolg je že presegel 3000 milijard evrov in znaša 110 odstotkov BDP, naravnost dramatičen pa je proračunski primanjkljaj. Lani je znašal celo več kot 5 odstotkov BDP ali 173 milijard evrov, kar je ogromna številka glede na to, da so izdatki znašali 460 milijard evrov. Ekonomist Axel de Tarlé pravi: »To je tako, kot če bi družina imela 3000 evrov mesečnih prihodkov, a bi na mesec porabila 4000 evrov.«
»Država ni bankomat, iz katerega bi si vsak vzel, kolikor potrebuje,« je prejšnji teden vzkliknil Le Maire, ki pa noče povečati davkov, saj bi to ohromilo gospodarsko rast. Letos hoče zmanjšati izdatke za deset milijard evrov, prihodnje leto pa za 20 milijard evrov, kar za Francijo ni veliko. A okoljevarstveniki so ogorčeni, ker ne bo denarja za energetsko obnovo stavb in ker je vlada opustila načrt, po katerem bi bilo mogoče potovati po Franciji v vsemi vlaki (razen s TGV) za 40 evrov na mesec. Poleg tega se bo zmanjšala podpora za brezposelne, manj bo denarja za šolstvo in znanost, uporabo vozil prve pomoči, pokojnine in nadomestila za bolniško odsotnost v javnem sektorju. A ravno v javnem sektorju poskuša drugi največji sindikat CGT z grožnjo stavke v času olimpijskih iger priti do več denarja za zaposlene, kar bi lahko povsem izničilo varčevalna prizadevanja vlade.
Francija ima javnofinančne težave tudi zato, ker je vlada zvišala plače v šolstvu in zdravstvu ter povečala število zaposlenih v javnem sektorju. Levica in sindikat CGT pa zahtevata, da se zvišajo davki za velika podjetja, ki imajo rekordne dobičke in delijo rekordno visoke dividende. Desni ekonomisti temu nasprotujejo, ker da so v Franciji davki med najvišjimi na svetu, velika francoska podjetja pa naj bi prišla do dobičkov v tujini.
Vlada ne sme preveč varčevati
Javne finance so sicer že več desetletij ena najbolj ranljivih točk francoske države in njenega gospodarstva. Daljnega leta 1789 so ravno veliki dolgovi države – ki so nastali predvsem zaradi velike pomoči boju 13 severnoameriških kolonij proti Veliki Britaniji – sprožili plaz dogodkov, ki so se v zgodovino zapisali kot francoska revolucija.
Za Francoze ni sicer nič novega, če finančni minister bije plat zvona zaradi katastrofalne javnofinančne situacije. Toda Bruno Le Maire zdaj to počne zato, ker bosta konec aprila Moody's, konec maja pa Standard and Poor's ocenila kreditno sposobnost Francije. Če bo nazadovala, bo morala plačati nekaj milijard več za obresti na leto. Zmanjšanje izdatkov za 10 milijard evrov pa ne zadošča, da bi agenciji dali Franciji dobro oceno. Vsekakor bo Le Maire, ki govori o »težkih časih«, poskušal preložiti nekatera plačila, ustavil bo zaposlovanje v javnem sektorju in preložil zmanjšanje davka na dediščino, kar je obljubil Macron.
A vlada ne sme – pod pritiskom Nemčije – preveč varčevati, sicer bi lahko prišlo do recesije. Leta 2011 se je to zgodilo in šele leta 2016 je Francija, podobno kot Slovenija, dosegla raven gospodarske aktivnosti pred krizo. Grčiji, ki je morala še bolj drastično zmanjšati javne izdatke, pa to še vedno ni uspelo.
