Pri tem pa je očitno zamolčal, da so in bodo zaradi predhodnega ločenega zbiranja, sortiranja in reciklaže iz teh navedenih komunalnih odpadkov že predhodno izločeni vsi pretežni deli bioloških ter dobro gorljivih ponovno uporabnih odpadkov (papir, les, karton itd.). Tako torej vsebuje ta za sežig izločena in temu namenjena preostala ogromna letna količina odpadkov izredno zvišani delež le slabo gorljivih oziroma negorljivih vrst komunalnih odpadkov. Zatorej bo zaradi njihovega nezadostnega izgorevanja in za nujno potrebno doseganje zadostno visoke temperature iznad 850 °C treba med izgorevanjem dodajati še dodatno potrebne zadostne količine nafte ali plina. Pri izgorevanju med nedopustnimi nihanji temperatur izpod 850 °C se namreč v izpušnih plinih lahko tvorijo izredno zdravju ter okolju nevarne emisije, kot so na primer dioksini, furani itd.
Pretežni delež neizgorelih odpadkov in pepela bo po sežigu treba še ohladiti, ustrezno obdelati, odstranjevati ter deponirati na za to predvidenih ustrezno opremljenih in vzdrževanih deponijah. Pri gradnji objektov ter med njihovim obratovanjem je najdražji ter najzahtevnejši del sežigalnic komunalnih odpadkov zatorej območje zadostnega čiščenja izpušnih plinov ter odstranjevanja vseh proizvedenih emisij in ostankov sežiganja. Sežig odpadkov z vsemi hudimi zdravstvenimi ogrožanji, škodljivimi ekološkimi posledicami ter ogromnimi gradbenimi in obratovalnimi stroški pomeni torej najdražji način zgolj delne prostorninske oziroma količinske redukcije le za sežig zmožnih odpadkov.
Namesto dosedanjega znatno manj nevarnega kurjenja premoga in cenenega (ruskega) zemeljskega plina v ljubljanski toplarni župan torej na račun delnega sežiganja odpadkov velikodušno obljublja vsem uporabnikom toplovoda bodoče kar 20-odstotno znižanje zneskov njihovih položnic. Vendar pa je pri tem »spregledal«, da bomo morali prav vsi Ljubljančani brez izjem plačevati znatno dražje položnice za odvoz, sortiranje in sežig odpadkov, za ogromne stroške čiščenja izpušnih emisij sežigalnice, za zahtevno odstranitev med izgorevanjem nastalih ekološko in zdravstveno hudo nevarnih snovi, kakor tudi za odvoz na posebne deponije – in pa tudi odstranitev ogromnih preostalih negorljivih količin teh odpadkov in pepela teh preko 40 % vseh v RS letno pridelanih domačih in kasneje domnevno tudi še iz tujine uvoženih odpadkov. Zaradi že sedaj občasno po megli, inverzijah ter smogu sloveči ljubljanski kotlini bomo v bodoče poleg pitja s fekalijami ter kemikalijami onesnažene pitne vode še znatno pogosteje in izdatneje prisiljeni k inhaliranju vlage, smoga, izpušnih plinov ter hudo strupenih snovi (dioksinov, furanov itd). Mislim, da mi vseh iz tega izhajajočih zdravstvenih težav in posledic ni treba naštevati.
Torej je jasno, da se iz toploglednih katastrofalnih napak in zdravstvenih izkušenj v Anhovem ter iz neuspešnega delovanja rekordno visokega dimnika v Trbovljah res nismo ničesar naučili. Podobno kakor svojčas glede zlagane absolutne vodotesnosti kanala C0 se torej tudi tukaj nadaljuje javno zavajanje z že dobro znanimi »strokovnimi trditvami« in praznimi obljubami. Domnevam, da tudi v tem primeru Arso vsled »nezahtevne gradnje« ne bo zahteval izdelave študije vplivov na okolje.
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana
