Plečnikov spomenik načenja zob časa, občina brezbrižna

14.2.2024 | 14:00

Ob Ljubljanski cesti v Novem mestu stoji Plečnikov spomenik. Edini Plečnikov spomenik v Novem mestu. Najeda ga zob časa, nihče očitno ne skrbi zanj, čeravno je bil spominsko zaščiten z Odlokom o razglasitvi naravnih znamenitosti in nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini Novo mesto. Odlok, s katerim je bila Plečnikova mojstrovina razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena, je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 38/1992.

Kdaj ali sploh bo dočakal (končno) svojo restavratorsko obnovo?

Spomenik, ki stoji na gričku ob stari novomeški vpadnici med gostiščem Dežmar in poslovno stavbo Tilie, je visok  štiri metre. Oblikuje ga steber, ki ga štirikrat ovija ozek ornamentiran trak z girlandami. Na vrhu se steber zaključi s stilizirano žaro. Prostor ob spomeniku krasijo betonski stebri in peterokotne zvezde. Avtor edinega spomenika v občini Novo mesto, ki je bil postavljen leta 1951, je svetovno znani in priznani arhitekt Jožef Plečnik. Ideja o zaščiti spomenika lokalnega pomena ni bila uslišana niti v Plečnikovem letu. Spomenik je v določeni meri že močno načel zob časa, zato bi bilo potrebno Plečnikovo umetnino restavrirati in zaščititi, kar s(m)o krajani predlagali že večkrat.

Kdo bo končno obvaroval spomenik, ki je bil zaščiten z odlokom o razglasitvi naravnih znamenitosti in nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini Novo mesto in razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena pred propadom časa?

Svet se je poklonil arhitektu Jožefu Plečniku, ki ga tudi pri nas odkrivamo kot velikega oblikovalca in ustvarjalca kulturne krajine in neponovljivih arhitekturnih dosežkov. Ali smo Novomeščani pozabili nanj, ki je ob Ljubljanski cesti v Krajevni skupnosti Bučna vas oblikoval spomenik, posvečen padlim domačinom NOB iz Velike Bučne vasi. Ni pomembno, komu je spomenik posvečen, pomembno je, da spomenik sodi v Plečnikovo zapuščino.

Pomen Plečnikovega ustvarjanja

Zgodovinska obeležja kot je Plečnikov (z zaenkrat zgolj na papirju z občinskim odlokom) zaščiteni spomenik lokalnega pomena ob Ljubljanski cesti v Novem mestu, imajo pomembno vlogo pri ohranjanju kulturne dediščine ter bogato razumevanje preteklosti in identitete skupnosti. Zasleduje več pomembnih vidikov in pomenov zgodovinskih obeležij. Njegovo ključno poslanstvo je ohranjanje zgodovinskega spomina. Zgodovinska obeležja in kulturni spomeniki - kot je to izjemno delo Jožefa Plečnika - ohranjajo spomin na padle za svobodo. To omogoča prihodnjim generacijam, da bolje razumejo, kako se je oblikovala naša družba in kultura.

Družba, ki ne priznava svoje zgodovine, nima prihodnosti.

Nekaj o arhitektu Jožefu Plečniku

Plečnik je bil arhitekt, ki je z lastnim umetniškim ustvarjanjem dal slovenski in evropski arhitekturi izrazito prepoznavnost. Zaradi njegovega kakovostnega, raznolikega dela na Dunaju, Pragi, Ljubljani, Sloveniji ter na področju nekdanje Jugoslavije in zaradi vpliva na bodoče generacije arhitektov je po mnenju večine ocenjevalcev največji slovenski arhitekt. Ukvarjal se je tudi z oblikovanjem, predvsem sakralnega posodja in knjig.

Rodil se je 23. januarja leta 1872 v ljubljanskem Gradišču. Po graški šoli, kjer je bil učenec Leopolda Theyerja, je odšel na Dunaj. Bil je študent arhitekta Otta Wagnerja, pri katerem je diplomiral spomladi leta 1898 kot eden njegovih najboljših diplomantov. Njegov učitelj Wagner, ki ga je za arhitekturo navdušil z načrti za berlinsko katedralo, je opazil njegovo izredno nadarjenost za risanje, zato je mladega študenta sprejel v svojo mojstrsko šolo, nato pa še v svoj atelje. Mladi Plečnik je zatem nadaljeval študij arhitekture kot redni študent. Kot nagrado za izvrstno diplomsko delo o arhitekturni podobi nizozemskega letovišča Scheveningen je prejel Rimsko štipendijo, ki mu je omogočila študijsko potovanje po Italiji in v Parizu. Po vrnitvi na Dunaj je pomagal dokončati načrte za postaje dunajske mestne železnice ob kanalu Donave. Leta 1901 je na Dunaju odprl lastni arhitekturni z detajli. Z oblikovanjem pohištva in z razstavami izdelkov umetniške vrednosti si je pridobil velik ugled. Leta 1905 je priredil razstavo cerkvene umetnosti, na katero je povabil ustvarjalce iz samostana v Beuronu. Ko je Plečnik zapustil secesijski slog, je ob upoštevanju teorij Gottfrieda Semperja začel razvijati arhitekturni jezik s stilnimi značilnostmi modernizma in klasicizma. Različne odmeve je doživela njegova betonska cerkev Svetega Duha v dunajski delavski četrti Ottakring. Plečnik, ki je bil globoko veren, je bil prepričan o potrebi po vrnitvi k neokrnjenemu in demokratičnemu krščanstvu. S tem prepričanjem je zasnoval enega prvih sakralnih objektov v Evropi, ki je bil v celoti zgrajen iz železobetona, s čimer se je uvrstil med pionirje moderne sakralne arhitekture.

Po neuspešni kandidaturi za Wagnerjevega naslednika na Dunaju, je sprejel povabilo, da je leta 1911 postal profesor na Umetniško–obrtni šoli v Pragi, kjer je živel med prvo svetovno vojno. V tem obdobju se je ukvarjal se je z oblikovanjem sakralnih liturgičnih predmetov in se izobraževal z dodatnim študijem. Ko se je vrnil v Ljubljano, je v Trnovem dozidal hišo tik za župnijsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Od leta 1921 naprej je predaval na Tehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je postal vodilni predavatelj za arhitekturo. Sočasno je v Pragi v Hradčanih preurejal Praški grad v predsedniško rezidenco. V Pragi je postavil inovativno oblikovano cerkev sv. Srca Jezusovega, njeno različico je kasneje uporabil za cerkev sv. Frančiška v Šiški. Ob vrnitvi v Ljubljano je snoval polepšanje mestnih ulic. S svojimi ljubljanskimi študenti se je  posvetil parku Tivoli in Grajskemu griču. Z različnimi arhitekturnimi posegi na ključnih urbanističnih točkah je pripomogel k plemenitenju mesta.  Leta 1938 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljana, prejel je odlikovanje Zasluge za narod, Prešernovo nagrado, leza 1952 je bil promoviran za častnega doktorja Tehniške visoke šole na Dunaju in v Ljubljani. Po letu 1945 je risal načrte za adaptacije, za spomenike padlim in za Križanke. Umrl je 7. januarja 1957 na svojem domu v ljubljanskem Trnovem. Pokopan je v družinskem grobu na Žalah, ki ga je sam zasnoval. Češki predsednik M. Zeman je Plečnika 2017 posmrtno odlikoval z redom Tomaša G. Masaryka. Oblikovalski Plečnikovi izdelki, izjemno cerkveno posodje, so bili leta 2019 krajši čas razstavljeni v Vatikanskem muzeju. Plečnikovo delo v Pragi in na Dunaju je del mestnih jeder na seznamu UNESCA. Posebej se arhitektonsko odlikuje Plečnikova Ljubljana, ki je od sredine leta 2021 na prestižnem seznamu dediščine sveta.

Bojan Avbar