Besede in portreti, ki ne ostajajo na papirju
Antona Tomaža Linharta in Vita Tauferja povezuje tridesetletna gledališka zveza in naravna afiniteta, ki se izraža v izjemnih uprizoritvah, med katerimi je tudi uspešnica Slovenskega stalnega gledališča Ta veseli dan ali Matiček se bo uoženu (sezona 2000-2001).
Vito Taufer bo novo postavitev povezal z življenjem v tržaškem
primorju v 50. letih Foto: VT
Ravno ob 25-letnici te že legendarne predstave, je direktor SSG Danijel Malalan predlagal slovenskemu režiserju novo sodelovanje v znamenju Linharta, tokrat na osnovi teksta Županova Micka iz leta 1789.
Vito Taufer je v Trstu podpisal McNallyjev Masterclass, Shakespearjev Vihar, EvripidoveBakhantke, predvsem pa predstave, ki so raziskovale ekspresivni potencial jezika in povezavo s primorskim okoljem: poleg omenjenega Matička tudi Stullijevo Karabinjerjevo Katro in Goldonijeve Barufe.
V določenem smislu gre tudi za približevanje koreninam, saj so Tauferjevi predniki prihajali iz Križa pri Trstu. Kraška vas z ribiško tradicijo je postala tudi “študijska” etapa za igralsko ekipo nove predstave, ki je obiskala Ribiški muzej, da bi se vživela v okolje, iz katerega koncept predstave črpa navdih.
Podeželje in mesto sta kontrastna elementa, ki zaznamujeta like, prebivalce multikulturnega, obmejnega prostora, kjer se srečujejo različni jeziki in narečja. “Linhart je študiral na Dunaju, je bil svetovljan in to se pozna. V njegovem času je bilo gledališko življenje na višku; v Ljubljani so gostovala gledališča iz sosednjih držav in vsi so bili veliko bolj v stiku z evropskim gledališkim 'mainstreamom' kot smo danes,” pravi Taufer, ki je z upoštevanjem ključne vloge jezika pri Linhartu namenil temu elementu osrednjo vlogo tudi v tej uprizoritvi.
Primorski mozaik je v tem primeru odsev okolja, komični element, ekspresivna poteza, ki služi režijskemu konceptu in hkrati časti avtorjevo dediščino. Režiser o Linhartovem slogu dodaja: “Redkokdo zna pisati tako žive in duhovite dialoge, kot jih je Linhart, ne glede na to, da gre za priredbe že obstoječih dramskih tekstov. Njegov osnovni namen je bil dokazati, da je slovenščina prav tako uporaben, univerzalen, gibek, poln jezik kot katerikoli drugi. V gorenjski verziji, ki sem jo uprizoril pred leti, kot tudi v tej primorski, smo se odločili, da strogo sledimo avtorju, čeprav smo pretvorili matrico v dialekt. Liki govorijo, kot bi govorili danes. Njihovi portreti so živi, psihološko minuciozni. Niso papirnate osebe, so pravi, polnokrvni ljudje.”