Hardcore v Istri še ni rekel zadnje besede
Kultura
14. 03. 2025, 05.05
, posodobljeno: 14. 03. 2025, 15.02
Pred desetimi in več leti je bil hardcore v slovenski Istri zelo dobro zastopana glasbena zvrst. V takratnem MKSMC-ju je, zahvaljujoč kolektivu Hardcore Koper, ki v soboto po 20 letih zaključuje svojo zgodbo, istrska mladina domala vsak konec tedna lahko prisluhnila domačim in tujim zasedbam, ki so preigravale nekoliko glasnejšo glasbo, kot jo je bilo načeloma slišati iz drugih koprskih prizorišč.
V Izoli se je lansko poletje rodil nov kolektiv, ki bo skrbel za
hardcore sceno v slovenski Istri. Foto: Damian Sterchi
KOPER, IZOLA
> Dve desetletji je trajala zgodba, ki jo je pisal kolektiv Hardocre Koper (HCKP), za katerim stojita Grega Avbelj in Ivo Valenčič. Zgodba o nastanku kolektiva sicer ni pretirano romantična. “V bistvu sem se jaz odločil, da bom delal koncerte, Ivo pa je samo prikimal s preprostim 'da',” se začetkov spominja Avbelj. Temu preprostemu “da” pa so sledila divja leta sila ambicioznega prirejanja koncertov in postavljanja Kopra na hardcore zemljevid sveta.
Belgijski Arkangel, nizozemski Born From Pain, švedski Children of Fall, francoski In Other Climes, angleški No Second Chance, turški Hatred Barricade, italijanski Embrace Destruction in še bi lahko naštevali, bende, ki sta jih Avbelj in Valenčič pripeljala v podčrnokalske loge. Obenem pa jima je uspelo še neomajno podpirati domače ustvarjalce, kot so denimo No Limits, Žižolath in Pay With Blood. Omembe vredna so tudi njuna sodelovanja z mariborskim kolektivom MBHC in enim bolj dejavnih organizatorskih tandemov pri nas - Dirty Skunks, ki stoji tudi za festivalom Tolminator.
Maša Berdon
Izola Hardcore
“Najboljši koncerti se zgodijo v najmanjših prostorih, z nepričakovanimi bendi, z veliko ljudmi, prevsem pa veliko dobre volje in požrtvovalnosti ljudi, ki to počnejo zato, ker imajo radi to glasbo.”
Prvi “post-brecljevski” HCKP ples
A po dvajsetih letih je napočil čas za “zaprtje barake”. Zakaj? “Predvsem zato, ker smo zadnji koncert organizirali leta 2017 v takratnem skvotu Inde. Po tem je zavladalo zatišje. Inde so zaprli, Center mladih Koper pa nam po odstavitvi Marka Breclja ni več dišal. In glede na to, da letos mineva 20 let od ustanovitve, smo se počutili dolžne zaključiti zgodbo tako, kot je treba. Še zadnja priložnost za ples pod okriljem HCKP,” pojasnjuje Avbelj.
Kot še opaža, je scena “abnormalno napredovala”. Slovenija je po njegovem postala odprto tržišče za glasbenike, o katerih “smo pred 20 leti lahko samo sanjali oziroma smo se bili prisiljeni odpeljati na koncert na Dunaj,” še dodaja. To pripisuje digitalizaciji in poplavi platform, ki pripomorejo k boljši obveščenosti širše javnosti. Ponosno izpostavi tudi dva festivala - Tolminator in Punk Rock Holiday, za katera meni, da sta “vsak v svojem žanru ena boljših v Evropi.”
V Centru mladih Koper (CMK) ta konec tedna “po Brecljevi eri” koncert organizirajo prvič. “Spremembe so očitne,” pravi Avbelj. “Finančno je vse pokrito s strani CMK. Včasih smo bili odvisni samo od vstopnine in lastnih prihrankov,” pojasni. V soboto zvečer tako HCKP ponuja svoj zadnji ples z legendarnimi In Other Climes, Reach A.D. in Sakrabolt.
Štafeto prevzeli mladi Izolani
Ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo, pravijo. In tako je lansko poletje na facebook profilu Kluba izolskih študentov in dijakov (KIŠD) zasijala novica, da se hardcore vrača v slovensko Istro. Zaživel je kolektiv Izola Hardcore, ki je v klubske prostore pod stadionom pripeljal skupine In Other Climes, Sakrabolt, Confine in Sixpack, konec februarja pa so Izolo obiskali še Oltrezona, Jorelia, Terrorist in Norman Bates.
“Začetna ideja je bila moja. Želela sem si koncerta, na katerem bi lahko s fantom uživala v glasbi, ki nama je všeč. Ker tega ni bilo, sem se odločila, da bom stvari vzela v svoje roke,” je povedala Maša Berdon iz kolektiva. Kmalu je “za mizo” zbrala še somišljenike, bolje rečeno soborce - Mio Koželj, Almaza Sinanbegovića in Gregorja Mezgeca. Prikupna ljubezenska ideja je kmalu prerasla v nekaj večjega, še dodaja Berdon. “V srednji šoli smo izkusili, kaj pomeni, če scena zares živi. Tega nam je v preteklih desetih letih res manjkalo.”
Na tem mestu izpostavi KIŠD, brez katerega, pravi, ne bi šlo. “K sreči je imel klub dovolj denarja, da je našo zgodbo podprl. Z drugim koncertom pa smo ugotovili, da sredstev hitro zmanjkuje, predvsem pa da ni interesa za sofinanciranje alternativnih dogodkov. Vodstvu kluba so, razumljivo, prioriteta bolj množični, ne pa manjši, nišni dogodki,” poudari in dodaja, da to razume kot odlično priložnost za samostojno, neodvisno delo. “To pa ne pomeni, da scena ne živi. Ljudje pogrešajo koncerte. Prepričana sem, da lahko z močnim kolektivom spišemo čudovito zgodbo.”
Kjer je volja, tam se nekaj zgodi, je še prepričana. “Morda pa je ravno to smisel 'alternative'. Da se brez denarja ustvarja nekaj lepega. Najboljši koncerti se zgodijo v najmanjših prostorih, z nepričakovanimi bendi, z veliko ljudmi, predvsem pa veliko dobre volje in požrtvovalnosti ljudi, ki to počnejo zato, ker imajo radi tako glasbo.”