Po našem Francu Pircu so v Ameriki poimenovali več ulic in celo mesto (FOTO)
Ob letošnjem kamniškem občinskem prazniku, ki ga slavijo 29. marca na rojstni dan generala in pesnika Rudolfa Maistra, so se spomnili še enega velikega rojaka. Propileje pod Malim gradom so po mnogo letih dobile kip zaslužnega Kamničana, Slovenca, tudi Američana. Franc Pirc, rojen v bližnjem Kamniku, je bil duhovnik, sadjar na Kranjskem, misijonar v Ameriki, pisatelj in pesnik. Letos mineva 240 let od njegovega rojstva in 145 let od njegove smrti.
Notranja širina
Franc Pirc ni velik samo v našem neposrednem okolju, temveč tudi v svetu. V Ameriki, kamor je odšel za misijonarja, so se temu velikemu Kamničanu in Slovencu oddolžili na več načinov. Med drugim so eno od mest v Minnesoti poimenovali po Pircu (Pierz), prav tako številne ulice. Onkraj luže bomo našli tudi spomenike njemu v poklon. Na pobudo Krajevne skupnosti Kamnik Center in s podporo Občine Kamnik ter drugih posameznikov so po štirih letih od zamisli sklenili postaviti kip sadjarju in misijonarju Francu Pircu.
Zelo ga je bolelo, ko je videl, kako je naš kmet zanemarjen.
V slavnostnem nagovoru je župan Matej Slapar dejal, da s tem dejanjem tudi Občina Kamnik velikemu Slovencu in našemu rojaku izkazuje pomembno čast. Kip avtorice Nine Koželj ne izraža samo Pirčeve podobe, ampak tudi njegovo življenjsko zgodbo. »Portret neke osebe je vedno veliko več kot samo njegova zunanja podoba, je namreč tudi neskončna notranja širina,« smo slišali ob odkritju kipa. Znamenitega Kamničana je predstavil avtor njegove biografije Bogomil Brvar, ki je v dveh delih predstavil veliko delo in vpliv Franca Pirca tako doma kot čez lužo. Zavzemal se je za samopreskrbo, pravičnost in mir, s svojim delovanjem pa je vplival na mnogo življenj, kar dokazuje njegovo izjemnost.
Pastir, ne najemnik
Franc Pirc se je rodil 20. novembra leta 1785. Iz njegove otroške in mladeniške dobe ni veliko podatkov, pravi njegov biograf Florentin Hrovat in nadaljuje: »Ko je naš France odrastel, je začel obiskovati šolo v Kamniku. Oskrbovali so jo frančiškani. Ko je dokončal ljudsko šolo, se je vključil v latinsko šolo v Ljubljani. Ko je dokončal šolanje, je mladi Pirc stopil v ljubljansko duhovno semenišče. Leta 1813 ga je v mašnika posvetil ljubljanski škof Anton Kovačič. Takrat je bil Franc Pirc star 28 let. Kot duhovni pomočnik je med drugim deloval v cerkvenem vinogradu v Kranjski Gori. Čez sedem let je postal župnik v Pečah v moravški dolini, kjer je deloval polnih deset let. Kot župnik je hotel biti pravi pastir, ne najemnik.«
Vidi se sicer že marsikje žlahtno drevje, vendar leži še veliko zemlje prazne, ki bi lahko rodila žlahtno sadje, pomagala nam k živežu in izboljšala dohodke.
Zelo ga je bolelo, ko je videl, kako je naš kmet zanemarjen. Zato je živo čutil potrebo, da pripomore k širjenju znanja med kmeti, in to v domačem jeziku, da bi si izboljšali stanje. »Zlasti ga je motilo, da se zanemarja sadjereja, ki bi lahko prinašala dobiček,« pravi njegov biograf Hrovat. »Sam je bil vsem najlepši zgled. Kjer koli je služboval, je zasadil lepe sadne vrste. Kot marljiv in delaven član kranjske kmetijske družbe je začel pisati knjigo Kranjski vrtnar, ki jo je leta 1830 izdala Kranjska kmetijska družba.«
Iz Peč pri Moravčah se je preselil za župnika na Podbrezje. Tam je deloval pet let. Zasadil je zelo lep in zgleden sadovnjak. Na Podbrezjah je dodelal in izdal drugi del Kranjskega vrtnarja. »Spoznati moramo,« piše v predgovoru knjige, »da smo v reji sadja še daleč za drugimi deželami in da ne preudarimo dobička, ki bi ga nam vrglo obilno dobrega sadja. Vidi se sicer že marsikje žlahtno drevje, vendar leži še veliko zemlje prazne, ki bi lahko rodila žlahtno sadje, pomagala nam k živežu in izboljšala dohodke.« Tako v nekoliko starinskem jeziku piše Franc Pirc.
Vera med Indijanci
Goreči katoličani so leta 1829 na Dunaju ustanovili Leopoldinsko družbo z namenom, da bi podpirala misijonarje v Severni Ameriki med Indijanci, ki so bili do tega časa skoraj popolnoma zanemarjeni. Že leta 1830 je s takratnega Kranjskega odšel v Ameriko znani misijonar Friderik Baraga, ki je želel onkraj luže med divjimi Indijanci oznanjati luč svete vere. Prav takrat si je tudi Franc Pirc po opisih Friderika Barage želel širiti Božje kraljestvo med zapuščenimi Indijanci. Na Baragovo povabilo se je Pirc odločil, čeprav je bil star že 50 let, da zapusti tedanjo Kranjsko in odide v Ameriko.
1835. leta jo je mahnil čez lužo.
Odpovedal se je župniji na Podbrezjah in razprodal svoje malenkosti ter se 16. junija 1835 odpravil na pot proti Dunaju. Tam se je oglasil pri vodstvu Leopoldinske družbe, ki mu je izročila nekaj podpore. Z Dunaja je odšel na dolgo pot čez Atlantski ocean naravnost v Ameriko; z jadrnico so potovali kar 42 dni. Tam je opravljal pionirsko delo pri naseljevanju nove domovine. Od prihoda do leta 1852 je deloval v pokrajini ob gornjem Michiganu, pozneje pa do 1873. v Minnesoti. Ustanovil je več novih mest in naselij, deloval pa je tudi med Indijanci.
Franc Pirc je v 88. letu zapustil Ameriko (1873.) in se vrnil v domovino. Umrl je 22. januarja 1880 v visoki starosti 95 let in bil pokopan pri sv. Krištofu, kjer so mu kanonik Zamejec in drugi prijatelji postavili spomenik.
