Stoletje ponižanja: Zakaj Zahod res ne bi smel dražiti Kitajske

Zadnja štiri desetletja neizogibno opredeljuje vzpon Kitajske.  Ob koncu sedemdesetih letih prejšnega stoletja je bila to država, ki je pravkar dosegla število prebivalcev, ki je preseglo 1 milijardo.

Takratno skupno število prebivalcev sveta je znašalo 4.4 milijarde in to je pomenilo kakih 23% celotnega svetovnega prebivalstva.

Navkljub temu, da je šlo za državo z največjim številom prebivalstva, je bila država ekonomski palček.

Delež bruto družbenega proizvoda je znašal le približno 5% svetovnega.

Država je bila sinonim za revščino, preneseljenost in komunistično diktaturo.

To je bilo obdobje, ki ga je zaznamovala polomija “Velikega skoka naprej” in “Kulturne revolucije” Mao Ze Donga, ki je v 60-tih letih pripeljala do ekonomskega zloma in po različnih ocenah med 15-55 milijonov smrtnih žrtev kot posledica vsesplošne lakote.

V času njegovega umiranja leta 1976 se je do oblasti dokopala Banda štirih in njegova vdova Jiang Quing. Kazalo je da državi ni pomoči.

Potem pa se je zgodil čudež.

V bojih za oblast znotraj Komunistične partije Kitajske so leta 1978  zmagali reformisti, katere je predvsem predstavljal Deng Xiaoping.

Uvidel je, da tako ne more iti naprej in sprejeta je bila odločitev, da se država loti ekonomskih reform in odpre svetu in s tem končno izboljša ekonomski položaj države.

Ves njegov program je mogoče povzeti v enem samem stavku: “Ni važno kakšne barve je mačka, važno je, da lovi miši”.

Preobrazba Kitajske je bila uspešna.

Danes šteje država 1.4 milijarde prebivalcev in njihovo število že nekaj let upada. Demografska kriza se mora sedaj ukvarjati s čisto drugimi problem, kot je prenaseljenost.

Družba in gospodarstvo sta se v temeljih spremenila in kitajsko gospodarstvo danes predstavlja 19,5% svetovnega gospodarstva.

Važen je seveda trend ne pa trenutno stanje. Gospodarska rast v zadnjih letih presega Zakaj Zahod res ne bi smel dražiti Kitajske in to je več od svetovnega povprečja in z naskokom več kot rast njenih zahodnih konkurentov.

Skratka: Kitajska je postala v teh letih tovarna sveta. Da poenostavim: proizvajajo vse in to po cenah, količinah in kvaliteti, ki jim konkurenca ne more slediti.

Dejstvo pa je, da kitajske tovarne, razvojni inštituti in izobraževalni centri prvenstveno vlogo v zadnjih letih prevzemajo tudi na področju visoke tehnologije.

Zgodbice o cenenih kitajskih proizvodih dvomljive kvalitete so že davna preteklost.

Vprašanje, ki bi si ga morali postaviti je popolnoma drugačno od tistega, ki si ga postavimo običajno.

Namesto vprašanja, kako je Kitajska iz popolne revščine prerasla v industrijsko in tehnološko velesilo, bi si morali postaviti vprašanje: Kako to, da je bila Kitajska precejšen del 20. stoletja ena najbolj revnih držav sveta?

Odgovor je jasen. Do približno leta 1800 je bila Kitajska ena najbogatejših držav sveta.

Potem pa se je zgodil zdrs v revščino, politično nestabilnost in neprestane državljanske vojne.

To se ni zgodilo zaradi Kitajcev samih, ampak zaradi zlonamernih intervencij od zunaj. Zahodnih intervencij.

Pogledati je potrebno dve stoletji nazaj v leto 1820.

V letih po koncu Napoleonskih vojn, ki so skorajda tri desetletja pustošila po Evropi je prebivalstvo sveta prvič v človeški zgodovini preraslo 1 milijardo.

Od tega je prebivalstvo Kitajske štelo 380 milijonov in je po nekaterih ocenah proizvedlo 1/3 BDP, prebivalstvo Indije je štelo približno 200 milijonov in je proizvedlo četrtino svetovnega BDP. Celotno prebivalstvo Zanoda (Evropa plus Amerika) je štelo 112 milijonov prebivalcev.

Najbolj zanimiva država ob zori tvorbe kolonij in zahodnega imperializma je bila Velika Britanija. Štela je 20 milijonov prebivalcev.

Kitajska in njeni prebivalci so zanimiva država. Ima površino preko 9.5 milijona kvadratnih kilometrov.

V 19. stoletju ji je vladala Mandžurska dinastija Čing, ki je dve stoletji prej zamenjala cesarje domače dinastije Ming.

Kitajci so se od nekdaj pojmovali “Cesarstvo sredine. Na jugu in vzhodu je Kitajska obdana z morjem.

Na vzhodu s Tibetom, Himalajo in orjaško puščavo Takli-Makan. Na severu leži Mongolija in za njo praktično nenaseljena Sibirija.

Skratka, Kitajci so bili sami po sebi samozadostno ljudstvo in civilizacija in so se za svet zunaj zanimali le toliko, kolikor je bilo potrebno poskrbeti za lastno varnost.

Če ne drugače, je Kitajski zid poskrbel za ločnico med “nami in njimi”.

Evropske sile so se v 18. stoletju lotile kolonializma, ki je v 19. stoletju zajel celoten svet in ga podredil Zahodnim silam.

Evropejci pod vodstvom Velike Britanije so se lotile tudi Kitajske, a tako velike države ne zdrobiš z enim udarcem.

Potrebno je bilo stoletje prizadevanj, da so jo spravili na kolena. Potrebno je bilo brez števila vojn, kraje ozemlja,  lažnih mirovnih sporazumov in neenakovrednih trgovskih pogodb, da se je zgodilo kaj takega.

V kolektivnem kitajskem stoletju se obdobje med Prvo opijsko vojno (1839-42) in vzpostavitvijo komunistične Kitajske leta 1949) pojmuje kot “Stoletje ponižanja”.

Stoletje ponižanja je v kitajski narodni identiteti pustilo globoko rano celotnemu narodu. Ne glede na to za kakšne voditelje države gre.

Naj so ti z leve ali desne, komunisti ali protikomunisti, vsi voditelji skupaj s celotnim narodom vodijo enotno politiko, ki se lahko izrazi v dveh besedah: Nikoli več.

Kitajci s prstom kažejo na Zahodnjake kot tiste, ki so povzročili stoletje ponižanja in kot tiste, ki s tovrstnim početjem nikdar niso prenehali.

Početje Zahodnjakov, ki s prstom kažejo na Kitajsko in ji očitajo kršenje človekovih pravic, očitanje zatrtja demokratičnih procesov na trgu Tianmen v letu 1989, podpiranje oporečnikov tipa Ai Weiwei, sumljivo krščansko misijonarjennje ter podpiranje barvnih revolucij kot je bilo Dežnikarsko gibanje v Hong Kongu leta 2014, so tako kot mahanje z rdečo cunjo pred očmi prebivalstva in političnega vodstva.

Enako velja za spodbujanje separatistov med Ujguri v Xinjangu, podpiranje Dalajlame v Tibetu.

Dejavnosti kot miniranje stališča Ena Kitajska, dva sistema so tako skrajno kontraproduktivne.

V očeh vseh Kitajcev je Kitajska ena in enovita država.

Uradni naziv Tajvana je Republika Kitajska in kakršnokoli razmišljanje o podpori tajvanski neodvisnosti že meji na tujo vojaško agresijo.  

Enako velja tudi za filozofiranje o omejevanju suverenosti Kitajske na področju Južnokitajskega morja.

Obe imeni sta zgodovinski in jasno in glasno povesta, kaj je Kitajska in kaj ne.

Ne glede na interpretacije Zahoda gre za izredno nespametno politiko poskusa destabilizacije države.

Kitajsko vodstvo nikdar in nikoli niti za trenutek ni spregledalo namenov tovrstnega početja in jih ima v vidu za logično nadaljevanje procesov, ki so v 19. Stoletju pripreljali do Stoletja ponižanja.

Poglejmo si torej najvažnejše dogodke teh časov in akterje, ki so pri početju sodelovali.

Prva opijska vojna 1839-1842

Zgodilo se je, da se je v 18. Stoletju Velika Britanija vgnezdila v Indiji in začela trgovati s Kitajsko. Odkrili so kitajski čaj in ta je postal in ostal narodna britanska pijača.

Težava pa je bila, da je bilo Kitajcem čaj plačati v srebru, tedaj običajni kitajski valuti. Britanci “trdne valute” kot je bila srebro, seveda niso imeli, zato so se lotili opijske trgovine. S silo so pripravili Indijce, da so opij začeli gojiti na svojih poljih.

Kot kolonialni oblastniki so ta opij preprosto zaplenili in ga začeli tihotapiti na Kitajsko za plačilo v srebru. S tem srebrom so plačevali čaj in krog je bil sklenjen.

Kitajci so opij poznali že stoletja, a so ga uporabljali za medicinske namene. Po nekaj ton na leto. Torej praktično nepomembno količino glede na orjaško število prebivalstva.

Do leta 1822 se je položaj temeljito spremenil. Poraba opija je do leta 1822 narasla na 347 ton in Kitajska se je začela spreminjati v opijskega odvisnika z vsemi uničujočimi posledicami.

Oblasti so problem, ki je opustošil celotne pokrajine in skupine prebivalstva, jasno prepoznali.

Trgovino z opijem so prepovedali in zasegali in uničevali mamilo.

Obrambni ukrepi so sprožili reakcijo Velike Britanije, ki se seveda ni želela odreči orjaškim dobičkom kot posledici tovrstnega početja.

Posredovala je britanska vojska in mornarica. V treh letih vojskovanja se je jasno pokazala tehnološka premoč Zahodnjakom. 

Navkljub temu, da je kitajska vojska tudi desetkratno presegala britansko, je bila zdesetkana.

Kitajce so prisilili, da jim je v okupacijo do leta 1997 odstopila Hong Kong kot kitajsko pristanišče, povrnila vojne stroške, stroške zaplenjenega in uničenega opija in najpomembnejše:

Kitajska je bila prisiljena odpreti vrata trgovini z opijem: do leta 1880 je poraba opija zrasla na 6.500 letno in celotna država se je spremenila v narkomansko beznico.

S kitajskega vidika: da so se Zahodnjaki obogatili, so nonšalantno zastrupili celo državo.

Nepravični sporazumi

Z majhnimi državami se ravna drugače kot z velikimi. Majhne države se napade, razkosa, prežene prebivalstvo, izniči, izbriše, kakorkoli že.

Z velikimi državami kot je Kitajska pa ne gre tako lahko. Potrebno so leta, desetletja konstantnega prizadevanja, da se državo spravi na kolena. Tudi z nepravičnimi političnimi in gospodarskimi sporazumi.

Zahodne sile, Rusko cesarstvo, Japonska so kot nekakšni obadi z vseh strani neprestano napadali Kitajsko cesarstvo in mu niso pustili, da se postavi na noge.

To so dosegli z vojaško silo in z vsiljevanjem sporazumov, ki so bili vsi po vrsti krivični do Kitajske in Kitajcev na njihovih lastnih tleh.

Naj jih omenim samo nekaj. S sporazumom iz Nanjinga so prisilili Kitajsko, da je odprla svoja pristanišča in plovne poti angleškim ladjam, s sporazumom Whampoa je Francija prisilila Kitajsko, da stori isto, s sporazumom iz Aiguna je Rusko carstvo prisililo Kitajsko, da preda del Mandžurije in da se oblikuje današnja meja med državama.

S sporazumom Sminoseki je Japonska prisilila, da se je Kitajska odpovedala vplivu na Korejo, da so si izsilili dele kitajskega ozemlja na obali in se odpovedali …… suverenosti nad Taivanom, ki je postal japonska kolonija.

S Pavlovim sporazumom so Rusi Transibirsko železnico potegnili preko Mandžurije in za nedoločen čas zasedli kitajsko pristanišče Port Artur.

Taipinška vstaja (1850-1864)

Izgubljene vojne proti tujcem je bil hud udarec za vladajočo dinastijo Čing, ki mimogrede ni bila Han dinastija, ampak dinastija Mandžurcev, ki so v 17.

Stoletju odstranili dinastijo Ming in se postavili na njihovo mesto.

V kombinaciji razpada centralne oblasti, vojaških porazov in hitre rasti prebivalstva so se razmere v državi hitro poslabšale.

Zraven pa so svoje dodali še krščanski misijonarji, ki so svojo dejavnost izvajali v družbenih okoliščinah, ki so bile popolnoma neprimerne za krščanstvo in so rušili že davno urejene družebene strukture.

Potrebna je bila le manjša neumnost in nastala je strahovita državljanska vojna

Leta 1843 je Hong Xiuquan četrtič padel na izredno težavnem državnem izpitu.

Z njegovo tako želeno kariero državnega uradnika ni bilo nič. V obupu se je navzel krščanskih idej, se prepoznal kot božjega sina in leta 1850 začel vstajo proti centralni oblasti.

Do leta 1864 so vladali praktično po vsej kitajski strahoviti boji državljanske vojne. Centralna oblast je zmagala in do leta 1872 zatrla zadnje žepe odpora.

Cena zmage? Malenkost. V celoti opustošena država in med 20 in 30 milijoni mrtvih. Kakih 5-10% celotnega števila prebivalstva države.

Druga opijska vojna (1856-1860)

Zmedo so ponovno izkoristile Zahodne sile. Kar naenkrat jim svobodna trgovina z opijem ni bila dovolj.

Želeli so svobodno “trgovino”, torej ropanje vsega po celotni Kitajski. Podobno kot se danes v Ukrajini pripravljajo dogovori o izkoriščanju rudnin in lastništvu jedrskih elektrarn.

Cesarstvo se je upiralo in kar naenkrat so intervenirali Britanci, Francozi, Rusi in Američani. Kitajska oblast je bila v celoti poražena in ponovno prisiljena v ponižujoče pogoje poraza.

Simbol te izgubljene vojne je bilo izropanje in požig Stare poletne palače, ki so jo izvedle francoske in britanske sile. Palača je bila eden izmed simbolov Kitajske.

Posledice požiga palače si lahko predstavljamo kot da bi bil v Evropi na primer požgan Vatikan, palača Louvre ali pa Buckinghamska palace,. Nepredstavljiv udarec kitajskemu samospoštovanju. Neodpustljivo.

Tonkinška vojna 1884-1885

Eno izmed redkih področij kjer je Kitajska mejila na sosednje države in ne na morja, gorovja in puščave je bila Indokina.

Vietnam je tako pojmovala kot tamponsko državo, ki naj bi bila zunanji branik cesarstva.

Ne dosti drugače kot si Rusija danes predstavlja Ukrajino in vzhodno Evropo kot branik pred Nato paktom. Vendar pa so imeli Francozi drugačne ideje. Leta 1884 so sprožili vojaško intervencijo in zasedli Indokino (Vietnam, Laos in Kambodžo). Še en udarec Kitajski.

Britanska ekspedicija v Sikkim leta 1888 in Tibet 1903-04

Še en udarec se je zgodil čisto na drugem koncu. Ne glede na pravljice, ki se pripovedujejo na Zahodu, je bil Tibet vedno pod vplivov Kitajske.

In tudi ne idealni budistični menisci raj, ampak sužnjelastniška družba do 50. Let dvajsetega stoletja.

Skozi celotno zgodovino je Kitajska izvajala oblast nad visoko planoto. Kako obsežna je bila oblast pa je bilo odvisno od moči kitajske države.

Britanci so se na to požvižgali in leta 1888 izvedli vojaško intervencijo iz Indije, kjer so obrobni del Tibeta, Sikkim podvrgli svoji oblasti.

Nekaj let pozneje se je zgodilo podobno ob britanskem vdoru v Tibet.

Vendar sta bili ekspediciji le neprijetni operaciji nekje na daljnem obrobju Kitajske države. Nova nevarnost je prihajala z vzhoda. Tokrat z Japonske.

Kitajsko – japonska vojna 1894-85

Z revolucijo Meiji leta 1868 je Japonska sama naredila konec izolaciji države in se začela modernizirati in prevzemati zahodne ideje.

Rezultat je bil ekspanzionizem in Kitajska država v težavah je bila priročen cilj.

V dveh letih bojev je Japonska zmagala na vsej črti.

Japonska je dobila nadzor nad Korejo, deli Mandžurije in Tajvanom. Kitajska je bila ponovno ponižana.

BOKSARSKA VSTAJA 1899-1901

V obupu nad stanjem v državi so Kitajski nacionalisti začeli posegati po nenavadnih metodah. Na severu države je nastalo gibanje “Družba pravičnih in harmoničnih pesti”.

Glede na to, da so številni njeni člani prakticirali borilne veščine, se jih je na Zahodu prijel naziv “Boksarji”.

Z duhovnostjo poizkušali doseči tisto, kar z običajnimi metodami ni bilo mogoče.

Njihovo delovanje je bilo usmerjeno proti tujcem, proti krščanskim misijonarjem in domačim kristjanom, ki so jih domačini imeli za peto kolono. Oziroma izdajalce.

Leta 1899 je prišlo do vstaje. Na Zahodu se je hipoma oblikovala koalicija osmih držav, ki je vstajo zatrla, ne da bi predstavnike kitajske kakorkoli vprašali za mnenje.

Precejšen del bojev je potekal v Pekingu kjer so uporniki oblegali evropske ambasade. Hrabra obramba veleposlaništev je na Zahodu postala legendarna.

Čisto po krivici. Še enkrat je bilo umirajoče kitajsko cesarstvo poraženo. Boji okoli ambasad so bili epizoda v epskem spopadu na kitajskih tleh, kjer so Zahodnjaki povedali kdo je gospodar.

Rusko – japonska vojna 1904-1905

Kitajska je bila tako na tleh, da so si tuji osvajalci že začeli deliti njene dele. V letu 1904 je zaradi Mandžurije in Koreje izbruhnil spopad.

Kar naenkrat se je vojna na Kitajskem začela voditi med Rusi in Japonci v prizadevanju, da si državi izsilita čim večji del umirajočega cesarstva.

V vojni so zmagali Japonci, a s kitajskega vidika je zmagovalec pravzaprav nepomemben.

Za Kitajce je bilo pomembno, da si očitno velesile brez posledic lahko privoščijo krajo ozemlja in da s Kitajci na Kitajskem delajo kot s tretjerazrednimi državljani.

1912 tako ni šlo več naprej. Sun Jat-sen je naredil konec cesarstvu. Odstavil je zadnjega cesarja, triletnega Pu-yia in vzpostavil republiko.

Oblast pa je prevzela stranka Kuomintang, torej kitajski nacionalisti.

Japonska invazija v Mandžurijo 1931-1932

Japonska se je v času 1. Svetovne vojne postavila na stran zmagovalnih sil.

Navkljub vsemu se je v državi oblikovalo stališče, da za to ni bila primerno nagrajena.

Gospodarske težave med obema vojnama so vojaško vodstvo pripravile do tega, da so razrešitev iskali v oblikovanju imperija predvsem na račun Kitajske.

Leta 1931 so japonske čete posredovale v severni Kitajski in v Mandžuriji oblikovali marionetno državo Mandžuko pod vodstvom nekdanjega cesarja.

Kar naenkrat je bil za Kitajce izgubljen ogromen del države severno od Kitajskega zidu.

Druga Japonsko-Kitajska vojna 1937-1945

Evropejci si lahko mislimo po svoje, kdaj se je začela Druga svetovna vojna. Za Kitajce je to jasno. Leta 1937 je japonska vojska posredovala znotraj jedrne kitajske države in za Kitajce je to datum začetka svetovne vojne.

V osmih letih spopadov, ki so jih na eni strani vodili Japonci in kvislinške enote, na drugi strani pa sile Kuomintanga in komunistov je umrlo kakih 20 milijonov ljudi.

Kitajska je za Sovjetsko zvezo (27 milijonov) plačala praktično največjo ceno orjaškega spopada.

Pa se nam Zahodnjakom zdi, da so tam vodili le neki obrobni boji.

Takoj po predaji Japonske se je vojna na Kitajskem nadaljevala. Komunisti so dobili podporo Sovjetske zveze, Kuomintang pod vodstvom Čjang Kajška pa podporo Američanov.

Državljanska vojska je trajala do leta 1949, ko so se zadnje nacionalistične enote umaknile na Tajvan in je bila vzpostavljena komunistična oblast na celinski Kitajski.

V prispevku sem želel predstaviti le najpomembnejše dogodke v času Stoletja ponižanja.

Množica manjših intervencij je ostala zunaj tega okvira. 

Opijsko vojno in državljansko vojno po drugi svetovni vojni skozi dobro stoletje podvržena intervencijam tujih zahodnih sil, ki so v državi povzročile neizmerno trpljenje in pustili za sabo globoko vkoreninjenje travme.

Vsak zahodni politik, ki želi, hoče, mora sodelovati s Kitajsko in njenim vodstvom, bi se tega moral zavedati; Kdorkoli že vlada, bo vladal na Kitajskem, vedno bo sledil osnovnemu vodilu kitajskega prebivalstva: nikoli več se ne bo dopustilo “Stoletje ponižanja” ne glede na ceno, ki bi jo bilo za to potrebno plačati.

Odnos Zahoda do Kitajske mora biti bistveno drugačen od nekakšne blagohotne, ali pa grozeče vzvišenosti, učiteljskega pristopa, podpore disidentov in prikritih podtalnih dejavnosti.

S tovrstnim početjem si bo Zahod le nakopal nevarnega sovražnika.

Prav posebej zaradi dejstva, da Kitajska danes tudi približno ni neka propadla država, ampak je po pariteti kupne moči gospodarsko najmočnejša država sveta, ki si primat jemlje na vse več področjih.

Država napreduje s takšnim tempom, da napredek gledamo lahko le z osuplostjo.

Izzivati takšnega zmaja vsekakor ne bi bilo pametno, prav posebej zaradi tega, ker ima kitajski zmaj zelo dober spomin.