Apetit ne pokaže svojih dokumentov pri mejni kontroli …

Slovensko stalno gledališče je uradno odprlo poletno dogajanje s koprodukcijo treh tržaških gledališč Trst je morje, ki je v parku Muzeja Sartorio v Trstu odprla tudi četrto izvedbo festivala Let's Play. Junija se na tem odru vrstijo predstave v režiji treh sodelujočih gledališč: po Gledališču Miela in gledališču La Contrada bo zadnji festivalski vikend potekal v organizaciji SSG.

Avtorska ekipa predstave Chevap.chef je pripravila poletno poslastico, ki ponuja poučno zabavo. Foto: SSG
Avtorska ekipa predstave Chevap.chef je pripravila poletno poslastico, ki ponuja poučno zabavo. Foto: SSG

V petek, 28. junija, bo na sporedu enodejanka Patrizie Jurinčič Finžgar Kaplja soli, ki bo 9. julija zaživela tudi v devinskem portiču, 18. julija pa pred Kosmačevo hišo v Portorožu v okviru letošnjega Primorskega poletnega festivala. V Trstu pa se bo občinstvo festivala Let's Play zabavalo v soboto, 29., in v nedeljo, 30. junija, ob ogledu premiere in prve ponovitve predstave Chevap.chef, ki jo podpisujejo Sabrina Morena, Martin Lissiach in Eva Mauri.

Avtorski projekt preizprašuje izvor čevapčičev, ki združujejo večino balkanskih in sredozemskih narodov. Tržaški igralec Franko Korošec je protagonist predstave, ki uprizarja prepir na omizju svetovnega vrha Združenih narodov: namesto debate o izvoru priljubljene jedi pa bi se morali diplomati raje pogovarjati o skupnih točkah, tudi v primeru kulinarične kulture. Igralec govori o svojem liku kot o najboljšem kuharskem mojstru na svetu, ki se lahko ponaša s kar sedmimi zvezdicami, z besedami predstave pa poudarja, da se v kuhinji skriva “zgodovina civilizacije, saj se v njej prepletajo zgodovina, antropologija, geografija in etnografija”.

“Dobesedno prevajanje vseh replik bi bilo dolgočasno in nesmiselno, zato je pristop k večjezičnosti mešan. V prvi vrsti želimo posredovati občutek, da moramo vedno iskati način sobivanja in medsebojnega sporazumevanja v svetu, ki je vsepovsod poln jezikov in kultur.”

Sabrina Morena

soustvarjalka večjezičnih izvenabonmajskih predstav v SSG

Igralčeva ožja sodelavka na vajah je soavtorica teksta Eva Mauri, ki je prevzela tudi vlogo prevajalke, šepetalke, sodelavke pri realizaciji video posnetkov. O predstavi nam je razkrila, da bo opremljena z malim presenečenjem, saj bo “izvirna” glasba sad umetne inteligence.

Sobivanje in večjezičnost

Več informacij o novi predstavi pa smo pridobili v pogovoru s Sabrino Morena, že veliko let stalno soustvarjalko večjezičnih izvenabonmajskih projektov SSG, ki postavljajo mostove med slovenskim in italijanskim občinstvom na temelju tržaških zgodb. Prvo izjemno uspešno sodelovanje, je bila hudomušna multimedijska monodrama Kako postati Slovenci v 50 minutah na temo tipičnih obmejnih stereotipov. Sledila je komedija Soseska Evropa ali kako postati Evropejci z zaščitenim poreklom, nakar se je uigrana avtorska ekipa (Sabrina Morena, Martin Lissiach, Danijel Malalan) vživela še v lik razsvetljenega opazovalca nekdanjega in sedanjega sveta velekapitalistov v predstavi Zois.it. Pred novo premiero skupnega projekta je večstranska tržaška kulturna delavka spregovorila o pomenu tovrstnih predstav.

“Ob šagrah, balkanskih restavracijah ali ob potopisnih pripovedih iz Bosne ali Srbije ne gre le za drobne svaljke mletega mesa na žaru, ampak za zgodbe ljudi iz bližjih ali daljnih krajev vzhoda, ki nas povezujejo v kozmični harmoniji človeštva: brez mej in brez sovražnikov, a le s sočnim (in mastnim) dobrim tekom.”

Martin Lissiach

soustvarjalec predstave Chevap.chef

Kaj pomeni večročno pisanje gledališkega teksta?

“Pomeni, da vsak prispeva nekaj svojega. Imeti več avtorjev pomeni povezovati različne jezike, čutenja. Delo se vedno nadaljuje in izpopolnjuje na vajah. Ob tem imamo tudi video prispevke, pri katerih so sodelovale osebe, ki se ukvarjajo s kuhinjo ali so preprosto obrazi našega mesta. Kar pomeni, da so postali tudi oni del ustvarjalnega procesa.”

Kako obravnavate večjezičnost v uprizoritvi, ki mora biti dostopna vsem gledalcem?

“Osnova je slovensko-italijanska. Včasih ponavljamo vsebine v konsekutivnem prevodu, včasih pa razumevanje temelji na samoumevnosti situacije. Šaljive replike seveda prevajamo, ali pa uporabimo podnapise. Dodali smo tudi druge jezike, na primer romunščino in arabščino.”

Za vami je več tovrstnih predstav, ki na lahkoten način ponujajo iztočnice za razmišljanje o bolj kompleksnih temah. V tem primeru, kako je prišlo so zamisli za predstavo o čevapčičih?

“Z Martinom Lissiachom sva imela že dolgo v mislih to temo, po navdihu eseja Ervina Hladnika Milharčiča Pot na Orient. Čevapi so hrana, ki je potovala skozi države in je prišla nazadnje do naših miz. Nekoč sem jih našla celo v seznamu tipičnih jedi Furlanije Julijske krajine. Dejstvo je, da so postali tipična jed mnogih narodov, od Avstrije do Balkana. Pripravimo jih lahko tudi na zelo različne načine. Postali so emblematičen primer kontaminacije. Ko bi iskali njihov izvor, bi verjetno segli nazaj do starih Grkov ali Feničanov.”

Čevapčiči imajo več narodnosti. S katero pa jih vi najprej povežete?

“Bolj kot s posebnim narodom jih povežem s praznikom na prostem, s sproščenim druženjem ljudi, saj so preprosta jed, ki povezuje. V predstavi bomo na temelju naših raziskav povedali, zakaj so čevapi pravzaprav tako priljubljeni. Mogoče vas bo odgovor presenetil, zato pridite na predstavo!”

Martin Lissiach ... o čevapih

V čevapih vidijo različni narodi svoje nacionalne simbole. Tudi Tržačani. Zagonetna afera nekdanje občinske odbornice za šolstvo o očiščenju tržaških šolskih menz etnične hrane je poleg s kuskusom pometla tudi s čevapčiči, ki so se dejansko vrnili na politično omizje kot identitetni simbol lokalne kuhinje. Balkanski vpliv na Trst je tako sama občinska uprava priznala preko … mletega mesa! In ga vzela za svojega.

Ko bi se verjetno avtarkični odločevalci zavedali dejstva, da izhaja beseda čevap iz priljubljenega kebaba, ki ga je bolj pravilno imenovati döner v Turčiji ali gyros v Grčiji, bi se morda zgodba zasukala še v tretjo smer.

Slovenija bi se z veseljem odrekla težki dediščini Jugoslavije - takoj po letu 1991 jih je groteskno preimenovala v luleke -, danes pa brez njih ne more.

Nazorna primera prehrambne antropologije nas nagovarjata z ugotovitvijo, da je kontaminacija skozi želodec tisočletna zgodba. Z ljudmi, vojnami, selitvami, fantastičnimi pomorskimi potmi Feničanov, Libanoncev, Otomanov, z zgodovinskimi preobrati in takšnimi in drugačnimi vladami, od vojne do miru, od Kurdov do Egipčanov in od indijskih muslimanov vse do Arabcev, se je selilo tudi mleto meso. Vse do nas, ki smo tu, tukaj in danes.

Svetlana Slapšak je napisala, da so čevapčiči priznanje mešane identitete. Ob šagrah, balkanskih restavracijah ali ob potopisnih pripovedih iz Bosne ali Srbije ne gre le za drobne svaljke mletega mesa na žaru, ampak za zgodbe ljudi iz bližjih ali daljnih krajev vzhoda, ki nas povezujejo v kozmični harmoniji človeštva: brez mej in brez sovražnikov, a le s sočnim (in mastnim) dobrim tekom.

Anima mundi v enem čevapu.

PS: Ustvarjalci predstave Chevap.chef zagotavljamo občinstvu, da bo odhajalo s predstave lačno.


Najbolj brano