Bojana Aplinca Bojča poznam, odkar pomnim, saj smo bili sosedje v bolj odročnem delu Družmirja: tri hiše in pet otrok. Rodil se je tri leta za mano in zdaj je vozniška legenda. Hudiča, moram biti pošteno star, če je sosedov »ta mlajši« že v penziji. Za Bojča si nikoli ne bi mislil, da bo postal voznik, saj sem v naši družbi samo jaz kazal hudo navdušenje nad tovornjaki, večino časa smo se preganjali po gozdu, poletja pa preživljali na »Tajhtu« (Velenjskem jezeru).
Bojč se je preselil v bližino Šmarja pri Jelšah in kar dolgo se nisva videla. Ves čas sva sicer v stiku po telefonu in na družabnih omrežjih. Ko mi pri kakšnem tovornjaku zmanjka znanja, mi s svojimi izkušnjami z veseljem pomaga. Mislil sem, da njegovo življenjsko zgodbo precej dobro poznam, a sem se uštel. Zanimiva in pestra, vesela, a velikokrat tudi trpka.
Avtoličar naj bo
V osnovni šoli Bojč ni bil odličnjak, a staršem tudi ni delal preglavic s (pre)slabimi ocenami. Ko se je bilo treba odločiti za poklic, si je želel biti gozdar, vendar starši niso bili za to. Ko je avtoličar očetu popravil avto, je videl, da je mojster zelo dobro zaslužil: »Tako sta me prepričala, da sem šel v uk za avtoličarja, čeprav si tega poklica sam nikoli ne bi izbral.«
Iz lastnih izkušenj vem, da je Bojč vrhunski avtoličar. Starega fička, ki sem ga imel kot študent, mi je na dvorišču bolje »popeglal«, kakor bi mi ga popravili v vrhunski delavnici. Pa še to: skoraj vedno je ujel okroglino že s prvim nanosom kita, tako da je potem samo še »nahkital« (popravil drobne luknjice, ki ostanejo po brušenju). Na velenjskem APS, kjer je preživel vajeniško dobo, so ga z veseljem vzeli v službo. Tudi po odsluženem vojaškem roku se je vrnil tja. Vse je bilo dobro, a prijatelji, ki so delali v premogovniku, so precej bolje zaslužili.
Knapovsko obdobje
»Vložil sem prošnjo in kmalu po tem so me poklicali na zdravniški pregled, ki sem ga uspešno opravil, in takoj sem zamenjal službo. To je bilo toliko lažje, ker je bil APS hčerinska družba premogovnika. Ko sem dobil prvo plačo kot pripravnik, sem mislil, da so se zmotili – bila je trikrat višja kot v prevozniškem podjetju. Kar slabo vest sem imel, ko sem srečal kakšnega nekdanjega sodelavca,« pove Bojan.
Lepe stvari se navadno hitro končajo, in ko se mu je po slabih osmih letih pojavila kalcinacija v ramenu, je vedel, da zdravniškega pregleda ne bo opravil. Vpisal se je v avtošolo in pridobil vozniško dovoljenje kategorij C in E. Še danes hvali inštruktorja Mirana Bolho, koliko znanja mu je dal: »Mirč ni bil samo inštruktor, ampak je vsakodnevno vozil tovornjake in avtobuse, tako da me je naučil veliko več kot samo vrteti volan in gledati v vzvratna ogledala.«
Prav v tistem obdobju so v premogovniku delavcem, ki so se odločili oditi na svoje, izplačevali lepe odpravnine: »Izkoristil sem še zadnji vlak in kupil rabljenega FAP-a 1620. Ker je bil prekucnik, sem večinoma vozil pesek. Dobro mi je šlo, tako dobro, da sem kupil še mercedesa 1624 in tri prikolice. Potem pa sem se uštel samo pri eni pogodbi, pri kateri nisem prebral drobnega tiska, in sem podjetje lahko samo zaprl.«
Tam je naložen tovornjak
Svojo tegobo sem predstavil sokrajanu, prevozniku Petru Kajzerju, ta pa je prst uperil proti tovornjaku in rekel: »Poglej, tale je naložen za Rusijo. Takoj lahko začneš delati pri meni.«
Nisem veliko razmišljal, udarila sva v roko, uredila papirje in sem šel. Bil je MAN 281 s Fullerjevim menjalnikom. Ker je bil polno naložen, sem se z nesinhronizirano ameriško zadevo nekaj časa še precej bodel, a še pred Rusijo sva se že dobro razumela. Ni trajalo dolgo, da sem pretikal brez sklopke – tako kot to počno Američani.
Ko sem iz Moskve poklical šefa, me je najprej vprašal: »A ti getribe (menjalnik) še škrtajo?«
»Ne, čisto nič, sem z njimi že na ti,« se je pohvalil Bojč.
»A tudi po desetih urah ne?« se Peter ni dal odpraviti.
»Ja, po desetih urah mi pa že kdaj zaružijo,« je priznal Bojč.
»Ko se to prvič zgodi, pomeni, da moraš ustaviti in se spočiti,« je Peter postavil piko na i.
»Kakšna elektronika neki, Fullerjev menjalnik je bil prvi senzor budnosti voznika,« s širokim nasmehom Bojan sklene to temo.
Z rusko zimo ni šale
To so na svoji koži občutili že Džingiskan, Napoleon in Hitler ter vsak voznik tovornjaka, ki se mu je pri 40 stopinjah pod ničlo primerila še tako majhna napaka. Bojan pri tem ni bil izjema, ampak prej pravilo: »V moji prvi ruski zimi, sem moral dobiti nekaj malega vode v gorivo ali pa je šlo samo za kondenzat. Karkoli je bilo, motor je pri -42 stopinjah Celzija nekajkrat pokašljal, potem pa obstal. Že v glažku sem videl, da je notri led. V nafti sem imel tistih predpisanih 10 odstotkov bencina in še sredstvo proti izločanju parafina. A šlo je za vodo. Tako mrzlo je bilo, da so mi solze, ki so kar same polzele iz oči, med reševanjem težave na obrazu sproti zmrzovale. Ko je Nizozemec v sosednjem tovornjaku videl, kaj počnem, je malo spustil šipo in rekel: Si nor, hitro se vrni v kabino, saj boš še umrl!
Nekako sem očistil led iz glažka in zakuril pod napeljavo za gorivo – k sreči še ni bila plastična. Po dobre pol ure sem se vrnil v kabino. Sicer nisem preveč veren, a preden sem obrnil kontaktni ključ, sem se priporočil Mariji. In motor je po malo verglanja prijel. Potem sem hitro podložil gas, tako da se je motor na mestu vrtel s 1.100 vrtljaji v minuti, saj za tak mraz prosti tek ni bil dovolj. Počutil sem se dobro, a ko se je kabina začela segrevati, so me prsti tako zaboleli, da je prej omenjeni Nizozemec ob obeh delujočih motorjih moje vpitje slišal v svojo kabino.
Toda to je bila še mila zgodba. Ko se mu je štiri leta pozneje primerila večja okvara, je njegovo življenje viselo na nitki. Dokler je bilo nafte dovolj, se je grel v kabini. Ko pa je kazalec upadel pod četrtino, je motor raje ugasnil. Sedel je na posteljo, vzel majhno plinsko bombo za kuhanje, jo dal med noge, prižgal plin in se z dvema odejama pokril čez glavo.
Trideset kilometrov naprej je imel svojo delavnico Sergej (priimka se žal ne spomni). Sinova sta šla mimo Bojana po menjalnik za kamaza. Ker ni bil pravi, sta se naslednji dan odpeljala nazaj po drugega. Očetu sta povedala, da je niže ob cesti pokvarjen tovornjak. Dan prej sta voznika še videla hoditi okoli, tokrat pa ga ni bilo na spregled. Sergej ni izgubljal časa in je sedel v avto. Spotoma je srečal policijsko patruljo in skupaj so šli gledat, kaj se dogaja. Ko so videli, da je avto zamrznjen in voznik v njem ne reagira na njihove klice, je policist v kabino vlomil. Zaradi hudega mraza je plinska bomba zamrznila, ogenj ugasnil, Bojč pa zaspal.
»Ko sem se prebudil, sta me policista napol golega na tleh ribala s snegom in mi s tem rešila življenje, za kar sem jima še danes hvaležen in enako Sergeju. Na mrazu sem bil tako dolgo, da nog sploh nisem več čutil. Policist me je naložil v avto in me peljal k vaški zdravilki. Ta mi je noge do kolen namazala z grozno smrdečo mastjo in mi zabičala, da nogavic in čevljev tri dni ne smem sezuti. Pa še to mi je naročila: Ko boš doma šel v bolnišnico, ti bodo skoraj gotovo hoteli odrezati nekaj prstov. Piči se z iglo, in če bo pritekla kri, jim tega ne dovoli,« počasi govori sicer veseljak Bojan.
Tako je tudi storil in v celjski bolnišnici podpisal izjavo, da ne dovoli odrezati štirih prstov. Še danes jih ima.
»Sergej in fanta so odvlekli mojega tovornjaka in ga v treh dneh spravili k življenju. Ko sem mu hotel plačati s 100-dolarskim bankovcem me je resno pogledal in rekel: Na poti si, doletela te je okvara, zaradi katere si bil skoraj ob življenje, vesel sem, da sem ti lahko pomagal, je rekel in mi čvrsto stisnil roko.« A tu zgodbe še ni konec.
»Od takrat mi noge zatekajo, in ko sem iskal zdravniško pomoč, dolgo niso odkrili, kaj je z mano narobe. Po MR- preiskavi nog pa me je zdravnica vprašala, ali sem kdaj zmrznil. Ko sem ji pritrdil, mi je povedala, da se to vidi po okvarjenih žilnih zaklopkah in da bom s tem moral živeti,« z grenkobo v glasu pove moj prijatelj.
Samo da je podjetje blizu doma
Odločil se je, da ne bo več vozil v Rusijo in nerad dal odpoved, saj je bil Peter odličen delodajalec. Ni se prav daleč preselil, saj mu je službo ponudil Hubert Camlek-Bert, prav tako velenjski prevoznik. Njegovi tovornjaki so vozili predvsem po Evropi in Bojan se je z njim dobro ujel. Toda kilometri so kar leteli in doma je žena tako rekoč sama vzgajala dva sinova. Da bi bil manj zdoma, je po osmih letih zamenjal službo in se zaposlil pri Fer prometu. Tudi tam je bil zadovoljen, a ko mu je delo ponudil Rudi Novak iz Šoštanja (Virnek, d. o. o.), je to z veseljem sprejel, saj je do podjetja imel le slabih pet kilometrov. Ko se je preselil v Šmarje pri Jelšah, so ga povabili iz podjetja Magnum in tam je »pridelal penzijo«.
Ne znam brez volana
Bojan se je sicer odločil, da bo užival v pokoju, a kmalu ugotovil, da ne more kar odrezati: »Ja, očitno se mi pod zadnjo platjo mora nekaj vrteti. Pri Magnumu so me prosili, ali bi lahko tu in tam vskočil, in smo podpisali pogodbo za 60 ur dela na mesec, tako da sem spet v sedlu in se imam fajn. V življenju sem pojedel veliko zarečenega kruha. Čeprav sem rekel, da me Rusija ne bo več videla, sem tja potem pri Fer prometu velikokrat peljal Krkina ali Plivina zdravila. Tudi po več tednov sem bil od doma in še bi lahko našteval (in tudi je, a sem omejen s prostorom).
Nikoli nisem iskal službe, delo so mi vedno ponudili. Znam biti robat in z vsakim delodajalcem sem se kdaj sporekel, toda z vsemi sem po svojem odhodu ohranil dober odnos. Najpomembnejšo stvar pa sem se naučil od Rusa Sergeja. Če sem videl, da kdo potrebuje pomoč, sem mu pomagal, kolikor sem lahko. Veljam za zanesljivega voznika, ki drži besedo, a zaradi pomoči kolegu na cesti sem občasno prišel domov dan, dva, tudi več pozneje. Nikoli mi ni bilo žal, ker sem prepričan, da se dobro vedno vrača z dobrim.«
