Je duh leta ’68 ušel iz steklenice? “Vzporednice so jasne”

Poglobljeno 19. Maj 202410:02 6 komentarjev
Študentski protesti
Levo: Študentske demonstracije proti hrupu na Aškerčevi v Ljubljani, april 1968. Foto: Edi Šelhaus, hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Desno: Študentska zasedba na FDV, 2024. Foto: Žiga Živulović jr./BOBO

Val študentskih protestov, ki so uperjeni proti izraelski politiki do Palestincev, je marsikoga spomnil na študentska gibanja konec 60. let, ko so mladi protestirali proti vojni v Vietnamu in zahtevali boljši svet. Študentsko gibanje je bilo takrat živahno tudi v Sloveniji. Kakšen vpliv je imelo na družbo? Zakaj se zdi, da so mladi v zadnjih desetletjih bolj pasivni in nezainteresirani? Ali bi lahko protest študentov na ljubljanski fakulteti za družbene vede pomenil začetek novega gibanja, ki ne zahteva le "več pravic in kruha"?

8. maja je skupina študentov zasedla Fakulteto za družbene vede (FDV) v Ljubljani. Več deset študentov različnih fakultet se je pridružilo valu protestov po svetu in na ta način izkazalo podporo Palestincem. Od vodstva fakultete so zahtevali, da se jasno opredeli do dogajanj na Bližnjem vzhodu, od ljubljanske univerze pa takojšnjo prekinitev akademskega in gospodarskega sodelovanja z izraelskimi institucijami in podjetji, ki imajo povezave z vojaško-industrijskim kompleksom izraelske države. Zahtevali so tudi vzpostavitev sistema pomoči za palestinske študentke in študente.

Zasedba predavalnice številka ena je trajala šest dni (in noči), dokler naposled vodstvo fakultete ni sprejelo izjave o genocidu, ki so jo pripravili študenti. S tem so podprli stališča študentov in se pridružili njihovim zahtevam.

Z univerze so pozneje sporočili, da obsojajo kršitve mednarodnega prava v Gazi, niso pa tega označili za genocid. Pojasnili so, da univerza na krovni ravni nima sklenjenega nobenega mednarodnega medinstitucionalnega sporazuma z izraelskimi ustanovami. Obljubili so tudi, da se bodo zavzeli za ustanovitev posebnega štipendijskega sklada za palestinske študente.

Študenti so, zadovoljni s slišanimi obljubami, zasedbo prekinili, napovedali pa so, da bodo nadaljevali “s pritiski na univerzo”.

Študentska zasedba predavalnice na FDV.
Študentska zasedba predavalnice na FDV. (Foto: Žiga Živulović jr./BOBO)

Četudi je bil upor omejen na eno predavalnico, število protestnikov pa relativno majhno, je v tem marsikdo videl pomemben simbolni in mobilizacijski moment. Mladi so dvignili svoj glas in tokrat ni šlo za njihove pravice ali socialni položaj. Podobnega protesta v Sloveniji nismo videli že dolgo, pravita za N1 zgodovinarka Irena Ribič in socialna psihologinja dr. Mirjana Ule.

Vrenje po vsem svetu

Val študentskih protestov je v zadnjem času zajel velik del sveta. Protesti so se od sredine aprila širili po ZDA, državi, ki je ena od najtesnejših zaveznikov Izraela. Na zelenicah številnih kampusov so študenti postavili šotore in od vodstev univerz zahtevali, da prekinejo sodelovanje z vojaško industrijo ter ustavijo naložbe v korporacije, ki imajo koristi od izraelskega apartheida, genocida in vojaške okupacije Palestine.

Propalestinski protesti na ameriških univerzah
Protesti študentov pred ameriškimi univerzami (Foto: PROFIMEDIA)

Kljub temu da so propalestinski protesti večinoma potekali mirno, je bilo na tisoče študentov aretiranih, marsikje je posredovala policija, ki je uporabila solzivec, gumijaste naboje, paralizatorje. Nekateri strokovnjaki menijo, da so vodstva univerz reagirala panično prav zaradi spomina na revolucionarno vrenje, ki se je dogajalo konec 60. let. Protesti proti vojni v Vietnamu so se razmahnili prav na kampusih.

Protesti na ameriški univerzi UCLA.
Protesti na ameriški univerzi UCLA. (Foto: PROFIMEDIA)

Kolumnist časopisa New York Times Charles M. Blow je konec aprila zapisal, da bi lahko sedanje ozračje zaradi jasnega generacijskega razkoraka pri vprašanju podpore ZDA Izraelu priklicalo duh leta 1968, ko so se študentski protesti proti vietnamski vojni prelili na notranjepolitični parket. Na zborovanju demokratske stranke v Chicagu avgusta 1968 je v spopadih med nacionalno gardo in protestniki umrl en protestnik, več sto je bilo poškodovanih. Na volitvah, ki so sledile, je zmagal republikanec Richard Nixon.

Skupine protestnikov, ki nasprotujejo vojni v Palestini, napovedujejo velike proteste tudi na letošnjem zborovanju demokratske stranke, ki bo tudi tokrat potekala konec avgusta v Chicagu. Zborovanje bo uvod v politično pestro jesen, ko se bodo Američani odpravili na volišča in izbirali predsednika.

“Vidim neverjetno podobnost s tem, kar se je zgodilo konec šestdesetih let v naši državi, ko so ameriški študentje spregovorili in se mobilizirali proti po njihovem mnenju krivični vojni v Vietnamu,” je podobno dejal Frank Guridy, ki na univerzi Columbia predava o protestih proti vietnamski vojni leta 1968.

Ali smo torej priča ponovnemu uporu mladih, ki želijo ne le konec vojne, ampak boljši in pravičnejši svet, kot je bilo to pred 50 leti? In kaj na videz majhen študentski protest na FDV pomeni za slovensko družbo? Ali bi lahko vodil v širše študentsko gibanje? Ali pa so mladi danes preveč pasivni, konformistični in nezainteresirani, da bi se dvignili in “zahtevali nemogoče”?

“Konflikt svetov neizbežen”

V Sloveniji sega začetek študentskega gibanja v čas po letu 1965. Tisto obdobje je bilo nekaj posebnega, je v zborniku 1968: Čas upora, upanja in domišljije zapisal filozof in nekdanji politik Emil Milan Pintar. Zbornik, ki je izšel leta 2020, je nastal ob 50-letnici za Slovenijo in za svet prelomnega leta 1968.

“Na fakultete je vstopala generacija, rojena po vojni. Generacija, ki je odraščala ob vsakodnevnem zagotavljanju, da se grozote druge svetovne vojne ne smejo nikoli ponoviti, in v prepričanju, da se res ne bodo ponovile. Na drugi strani pa so bili v večini držav na oblasti generali zmagovitih armad ali njihovi režimi (…). To sta bila dva povsem različna svetova,” je zapisal.

“Na eni strani mrzla jesen utrujene generacije, ki ni več našla moči za razumevanje novega časa in nove generacije, na drugi razposajena pomlad nove generacije, ki sicer ni natančno vedela, kaj hoče, je pa znala artikulirati, česa noče. Zato je svoje sanje strnila v poetično parolo: bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče! Konflikt teh dveh svetov je bil neizbežen.”

Študentske demonstracije proti hrupu na Aškerčevi v Ljubljani, april 1968. Foto: Edi Šelhaus, hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Konec 60. let je zaznamovala gospodarska kriza, ki je sledila strmemu gospodarskemu vzponu po drugi svetovni vojni. To je bil tudi čas hladne vojne, ki je grozila, da se bo vsak čas razplamtela. Bil je turbulenten čas, poln dogodkov, ki so pretresali družbo. Svet je na televizijskih ekranih, ki so se takrat pojavljali v gospodinjstvih, spremljal novice o uboju Che Guevarre, pojavu novih civilnodružbenih gibanj, atentatu na Martina Lutha Kinga, invaziji na Češkoslovaško, ki je zadušila tamkajšnje libertarno gibanje. V Vietnamu je divjala vojna, ki je puščala za sabo trupla in opustošenje in v kateri so pomembno vlogo igrale ZDA.

Kot pravi Irena Ribič iz Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije, so se demonstracije kot odmev na vse to zgoščeno in turbulentno dogajanje pojavile po vsem svetu, v ZDA, Evropi in Aziji. V prvi vrsti so bile sicer uperjene proti notranjepolitičnim dogajanjem v posamezni državi. Na zahodu so se upirali kapitalizmu, na vzhodu socializmu. Študentski protesti v Jugoslaviji in v Sloveniji so bili del tega širšega dogajanja. A zahteve študentov v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu so bile specifične: zahtevali so več socializma.

Irena Ribič
Irena Ribič (Foto: Uroš Kokol/N1)

Sprva “sindikalne” zahteve

Prva množična manifestacija študentskega vrenja v Sloveniji je bilo zborovanje študentov v študentskem naselju Rožna dolina v začetku junija 1968. Zbralo naj bi se jih okrog tri tisoč. Po besedah Irene Ribič je bil povod povišanje stanarin in napoved, da se bosta dva študentska bloka čez poletje izpraznila za potrebe turizma. Z gospodarsko reformo se je namreč začelo poletno oddajanje študentskih domov turistom, saj je zavod, ki je upravljal z domovi, do neke mere deloval tržno.

Študenti so zahtevali tudi povečanje fonda za štipendije in uvedbo socialnega zavarovanja, ki bi izhajalo iz študentskega statusa. Republiška oblast je zahtevam v določeni meri ugodila. Takrat je bil ustanovljen tudi Radio Študent, ki je imel v študentskem gibanju pomembno informativno in propagandno vlogo.

Študentske demonstracije v Ljubljani, Študentsko naselje, 5. junij 1968. Foto: Tone Stojko, hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Zasedba Aškerčeve ceste

Vrhunec je gibanje doseglo leta 1971. Leto pred tem je potekala Skupščina študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov, ki se je oblikovala iz Skupnosti študentov Jugoslavije, in takrat je vodenje gibanja prevzela intelektualna elita, ki ni bila neposredno socialno ogrožena, je povedala Irena Ribič. Če so bile zahteve študentov sprva “sindikalne”, so se takrat spremenile v politične.

Aprila 1971 je okoli 2.000 študentov zaprlo Aškerčevo cesto. Tam so protestirali proti hrupu in smogu, ki ju je povzročal promet. Aškerčeva, ki poteka mimo več fakultet, med drugim tudi filozofske, je bila namreč glavna tranzitna pot, saj avtocesta in obvoznica takrat še nista bili zgrajeni.

Študentske demonstracije proti hrupu na Aškerčevi v Ljubljani, april 1968. Foto: Edi Šelhaus, hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

“Štirinajstega aprila 1971 so študenti okoliških fakultet zasedli Aškerčevo cesto v Ljubljani. Niso več zborovali po menzah, avlah in predavalnicah, svoje zahteve so prenesli na ulico. Protestirali so proti hrupu, ki ga je povzročal vse gostejši promet. V letaku, ki je pozival k protestu, so zapisali, da hrup ne le moti predavanja, ampak dolgoročno škodi njihovemu zdravju. ’Vsak kamion je premikajoči se epicenter potresa 5-6 stopnje’,” je Mitja Čander aprila 2018 zapisal v članku za Sobotno prilogo Dela, ki je bil pozneje objavljen v zborniku 1968: Čas upora, upanja in domišljije. 

“Hrup je postal metafora za stanje v družbi”

Študenti so se z Aškerčeve odpravili še do Skupščine v središču mesta, kjer so prebrali svoje zahteve in se nato mirno razšli. “Kljub relativno neuspešni akciji pa vendarle zaradi velikega števila sodelujočih študentov ta dogodek pomeni odločilno etapo v razvoju študentskega gibanja. S tem se je gibanje notranje okrepilo ter razširilo svojo dejavnost na osnovni cilj – izboljšanje družbenih razmer za vse,” je poudarila Irena Ribič.

“Aškerčeva je bila finale ene in hkrati začetek druge faze študentskega gibanja,” je podobno v članku leta 2018 sklenil Čander. “Po Aškerčevi so sindikalne zahteve stopile v ozadje. Samo dober mesec pozneje se je zgodila zasedba Filozofske fakultete, ki je študentske zahteve razširila in radikalizirala. Hrup je postal metafora za stanje v družbi.”

Protest proti obujanju fašizma in za enakopravnost med narodi, pred Filozofsko fakulteto v Ljubljani, sedemdeseta leta 20. stol. Foto: Edi Šelhaus, hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Proti naprednim liberalističnim idejam, ‘zakrneli’ Zvezi komunistov Jugoslavije, družbenim krivicam, za pravi socializem

Maja so študenti za osem dni zasedli Filozofsko fakulteto. Povod so bili represivni ukrepi proti nekaterim študentom, ki so izražali kritiko oblasti in bili zato aretirani. Filozof Darko Štrajn, ki je bil eden od vodilnih v tedanjem študentskem gibanju, je pozneje v zborniku zapisal, da so udeleženci zasedbe v tistih dneh živeli utopijo. “Intenzivno smo razpravljali o modelih drugačnega družbenega sožitja, o ‘odtujenosti’ politike, o ‘zakrneli’ Zvezi komunistov Jugoslavije, o družbenih krivicah in, nenazadnje, o možnih poteh reforme univerze.” Študentske poglede sta izražali gesli “Za komunizem proti ʽkomunizmuʽ” in “Naše gibanje je boj za socializem”.

“Zanimivo je, da so bili študenti takrat usmerjeni zelo socialistično in jih za tisti čas napredne liberalistične ideje niso prepričale,” je poudarila Irena Ribič. “Zavzemali so se za enakost v družbi in proti razslojevanju, ki se je začelo s poskusi partijskega liberalizma in vpeljave tržnih načel. A če se postavimo v tisti čas, je socializem veljal za zastarel sistem, proti kateremu so mladi v nekaterih drugih državah protestirali. Študenti v Sloveniji pa so se zavzemali za več pravega socializma in nasprotovali idejam tedanjega predsednika vlade Staneta Kavčiča, ki so takrat veljale za napredne.”

Študentski protesti pred Filozofsko fakulteto, Ljubljana, maj 1971, foto: Edi Šelhaus, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Filozof dr. Andrej Ule se v svojem zapisu, ki je objavljen v zborniku o protestih, spominja, kako so bili pri časopisu Komunist, kjer so študenti želeli objaviti Manifest zasedene Filozofske fakultete, nezadovoljni s tekstom. “(Urednik) je pričakoval, da bomo študentje bolj udarni, da se bomo bolj zavzeli predvsem za ’liberalne’ ekonomske reforme, ki so jih mnogi zagovarjali tudi po Kavčičevem padcu. (…) Vsaj mene tovrstna politika ni zanimala. Zdela se mi je kot z ‘dobrimi nameni’ tlakovana pot v družbeno in nacionalno katastrofo.”

“Mladi po 20. letu ne želijo spreminjati sebe, ampak družbo”

Kakšne so torej stične točke študentskega gibanja na prelomu 60. let in današnjih protestov proti genocidu v Gazi? Socialna psihologinja dr. Mirjana Ule se še dobro spominja protestov konec 60. let, saj je v njih tudi sama sodelovala. “Vzporednica z današnjim časom je jasna,” pravi.

“Protesti so me formirali bolj kot sam študij … pred tem sem bila drug človek”

Mirjana Ule
Foto: Žiga Živulović jr./Bobo

Mirjana Ule je bila kot študentka psihologije na Filozofski fakulteti aktivna v protestih konec 60. in v začetku 70. let. Kot pravi, jo je to formiralo bolj kot sam študij. “Vse življenje živim in delam iz tega. Pred študentskimi gibanji sem bila drug človek.

Zato pravim, da tudi če je bila zasedba Fakultete za družbene vede samo en dogodek, ki ga je zdaj konec, bo tistim študentom, ki so v njem sodelovali, izkušnja ostala in jo bodo mogoče razširjali in prenašali naprej. To je zelo pomembna izkušnja, je socializacija v lastni režiji.”

Pri tem Mirjana Ule nima v mislih zgolj ekonomsko-političnih razlogov, ki, podobno kot pred pol stoletja, zbujajo tesnobo, ter vojne kot mobilizacijskega momenta – takrat vojne v Vietnamu, danes vojne v Palestini. Izvore študentskega gibanja gre namreč iskati tudi v socialnopsiholoških razlogih, ki so po besedah psihologinje prisotni tudi danes.

“Po drugi svetovni vojni so se spremenile okoliščine odraščanja, še posebej izrazito konec 60. let. Povečalo se je število mladih, ki so se vpisali na fakulteto in nadaljevali šolanje tudi v svoja 20. leta.” Takrat so nekateri avtorji, denimo Kenneth Keniston, videli socialnopsihološki vzrok za pojav študentskih gibanj ravno v podaljševanju adolescence v tako imenovano post-adolescenco, je pojasnila.

“Keniston pravi, da mladi v tem obdobju zavzemajo drugačno razmerje med seboj in družbo, kot to počnejo tipični adolescenti. Za slednje je značilno, da se ukvarjajo predvsem s svojo samopodobo. V obdobju po 20. letu pa se mladi sprašujejo drugačna vprašanja: v kakšno družbo vstopam, ali se strinjam s takšno družbo. Mladi v tem obdobju ne želijo spreminjati sebe, ampak družbo. Keniston navaja, da so na radikalizacijo študentov vplivala tudi soočenja z družbeno neenakostjo, krivicami, politično in institucionalno manipulacijo in predvsem z interpretacijo družbenega dogajanja kot kriznega in potrebnega radikalnih sprememb.”

študenti, mladi
Študenti na eni od ljubljanskih fakultet. Simbolna fotografija.. (Foto: Žiga Živulović jr./Bobo)

Danes je podobno, meni sogovornica. “Razlogi za nezadovoljstvo so se zgostili, vsi jih občutimo – vsi občutimo negotovosti, tesnobo, vsi trpimo zaradi dogodkov v Ukrajini in Palestini, vsi se počutimo prizadeti in nemočni. Moč študentov in mladih je prav v tem, da so vpeti v razmišljanje – to je v življenju posameznika čas kritičnega razmišljanja, soočenja z družbeno realnostjo. Mladi so brez posebnih vzvodov moči, delajo lahko samo s tem, da gredo na ulice, zavzamejo predavalnice, da se združijo in kot združeni zahtevajo spremembe.”

A vprašanje je, ali jih danes – v času potrošništva, družbenih medijev, individualizma in atomizirane družbe – to sploh zanima?

Proti malemu delu, šolninam …

V zadnjih desetletjih so študenti večkrat protestirali, njihove zahteve pa so bile večinoma usmerjene v dostopnost študija in položaj mladih. V kolektivni spomin so se vtisnile podobe protesta leta 2010, na katerem se je zbralo okoli 15.000 študentov in dijakov. To so bile najbolj množične demonstracije mladih doslej.

Nasprotovali so vladnemu predlogu tako imenovanega malega dela, obliki fleksibilne zaposlitve, pa tudi ukinitvi brezplačnih malic, odpravi državnih štipendij za mladoletne dijake in otroških dodatkov za polnoletne dijake in študente. Protest se je na Trgu republike sprevrgel v izgrede in uničevanje pročelja državnega zbora, Delo je pozneje poročalo, da so izgrede sprovocirali pripadniki neonacističnega gibanja.

Protesti proti malemu delu, 2010
Protesti leta 2010. (Foto: Žiga Živulović jr./ Bobo)

Za izobraževanje, ki bo sposobno misliti alternative družbeno-političnemu sistemu

Ena od večjih študentskih akcij je bila tudi dvomesečna zasedba Filozofske fakultete leta 2011, ki jo je vodila skupina študentov in študentk, zbranih pod imenom “Mi smo univerza”. Kot so zapisali ob deseti obletnici, je bil njihov cilj “doseči sistem izobraževanja in teoretske produkcije, ki si bo sposoben zamišljati zgodovinske alternative družbeno-političnemu sistemu, ki trenutno temelji na socialni neenakosti, konkurenčnosti, tehnokratskem elitizmu in podjetniškem idiotizmu”.

Tudi njihove zahteve so bile osrediščene okrog javnega, dostopnega, brezplačnega in kakovostnega študija. Leta 2011 se je sicer po svetu oblikovalo gibanje Occupy, ki je opozarjalo na težave kapitalističnega sistema. Slovenski odmev tega gibanja je bila tudi zasedba Filozofske fakultete.

Mi smo univerza
Gibanje Mi smo univerza. (Foto: Srdjan Živulović/Bobo)

“Generacija ’68 ni hotela več pravic in kruha, ampak drugačen svet”

Emil Milan Pintar je v zgoraj omenjenem zborniku o študentskem gibanju, ki je izšel leta 2020, zapisal: “Močno se motijo tisti, ki revolucionarno vrenje leta ’68 razumejo kot nekakšen začetek in ga nato povezujejo s poznejšimi študentskimi revolti. Večino poznejših študentskih protestov so pravzaprav gnale zahteve za izboljšanje študentskega standarda, za več študentskih domov in postelj, za bone za prehrano itd.: nekakšna študentska ‘sindikalna gibanja’ torej. ‘Generacija ’68’ ni hotela več pravic in kruha v tem svetu; hotela je drugačen svet, svet svojih sanj, in v tem njenem hotenju ji ni bila podobna nobena poznejša ‘revolta’.”

Dvajsetletni cikli pasivnosti

Protest, ki se je zgodil na FDV, je bil vendarle drugačen od nekateterih iz prejšnjih dveh desetletij, saj ni šlo za “več pravic in kruha”. “Mladi ne morejo biti dolgo časa tiho,” je Mirjana Ule spomnila na besede sociologa Talcotta Parsonsa. “Parsons je pisal o dvajsetletnih ciklih, ko radikalni mladini sledi obdobje pasivnosti, kot da naslednja generacija živi od dosežkov prejšnje, nato pa spet sledi angažirana generacija. Čas je že bil, da se v tem smislu nekaj zgodi. Upor študentov, ki smo jih videli na FDV in ki jih gledamo v tujini, je logični odsev vsega, kar se nam dogaja.”

Ob tem je spomnila, da so tudi pred letom ’68 številni sociologi opozarjali, da je mladina konformistična, apatična, usmerjena v potrošništvo, da jih nič ne zanima.

Gibanje z daljnosežnimi posledicami in svinčena leta

Študentsko gibanje v Ljubljani se je v začetku 70. let razcepilo na različne struje in nekoliko izgubilo svoj naboj. Režim je pokazal zobe, ko je šest predstavnikov gibanja, med njimi Darka Štrajna, leta 1974 obsodil na 10 mesecev zapora zaradi “sovražne propagande”. Kazen so pozneje spremenili v pogojno. A skupnosti študentov je bilo konec in nastopil je čas, ki se ga je pozneje prijelo ime “svinčena leta”. Kakšen je bil torej sploh učinek teh protestov?

Štrajn je zapisal, da je bilo gibanje “velika šola družbene akcije in laboratorij gibanj civilne družbe, ki so se izoblikovala v 80. letih”. S tem se strinja tudi Mirjana Ule, ki je poudarila, da se je s posamezniki iz študentskih uporov v 80. letih okrepila Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS), ki je v tistem obdobju pomembno vplivala na preobrazbo slovenske družbe.

Kambodža, atentat na Martina Luthra Kinga, pravice slovenske manjšine v Italiji in Avstriji

Protestno zborovanje študentov ob atentatu na Martina Luthra Kinga, Jr., Ljubljana, 1968. Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

V začetku 70. let so se ljubljanski študenti odzivali tudi na mednarodna dogajanja, pravi Irena Ribič, denimo na vojno v Vietnamu, na vdor ameriških sil v Kambodžo, na atentat na Martina Luthra Kinga. Protestirali so tudi proti kratenju pravic slovenske manjšine v Italiji in na Avstrijskem Koroškem.

Ugotovile smo, da nas imajo za nekakšne tajnice, in začele s feminističnim gibanjem

Tudi globalno so študentska gibanja tistega časa pustila neizbrisen pečat. Študenti so prvi opozorili na družbene vrednote, kot so družbena enakost, postavili so se na stran marginaliziranih skupin. Rodila so se mirovna gibanja, ekološka gibanja, antipsihiatrična gibanja, pa tudi feministična gibanja – tudi v Sloveniji.

“Študentke, ki smo takrat sodelovale v protestih, smo zaznale, da so študentska gibanja predvsem moška gibanja,” nam je povedala Mirjana Ule. “Ugotovile smo, da nas imajo za nekakšne tajnice, ki večinoma kopiramo in kuhamo kavo, nismo pa v prvih vrstah, ne nastopamo na tribunah. Takrat smo začele razmišljati o svojem položaju.”

Pojasnila je, da je bilo v Sloveniji do 70. let na univerzitetnem študiju le okrog 15 odstotkov žensk, v 70. pa se je začel ta delež povečevati. “Povezale smo se s študentkami v Zagrebu in Beogradu in drugje po svetu in začele s feminističnim gibanjem.”

Študentka
Foto: Iztok Premrov/BOBO)

“Tukaj, skratka, ni šlo več za boj mladih proti odraslim, ampak so mladi postali nosilci idej, ki so se jim pridružili tudi odrasli. Ta nova družbena gibanja torej niso bila več generacijska, postala so medgeneracijska, mladi pa so bili njihovi pobudniki,” je sklenila Ule.

Z elektronskimi napravami nazaj v otroške sobe

Kaj se je torej zgodilo, da so mladi v zadnjih desetletjih zdrsnili v pasivnost? Ali gre zgolj za pričakovani cikel zatišja, kot je napovedal Parsons, ali pa se je v tem času zgodilo nekakšno uspavanje mladih generacij? Socialna psihologinja razlog za to vidi tudi v trendu, ki je mlade iz ulic premaknil v njihove sobe.

“Kapital je iznašel elektronske naprave, ki so bile v prvi vrsti namenjene mladim, temu, da jih s cest, ulic, iz vrstniških okolij in subkultur spravijo nazaj v njihove otroške sobe. In to je uspelo. V 90. letih je prišlo do preobrata, mladi so ostajali več doma. Tako se začne neoliberalizem, ki zdaj taja 30 let in ki je prišel do tako kritične točke, da so se mladi očitno ponovno prebudili.”

Sistem nas je prepričal, da smo za probleme krivi sami

Aktivistka Sara Štiglic, ki sodelovala v zasedbi FDV minuli teden, je za N1 ocenila, da je prav razlog, ki bi moral mlade bolj množično spodbuditi k uporu, hkrati tudi razlog, da se upor ne zgodi.

Sara Štiglic
Sara Štiglic (Foto: Žiga Živulovič jr./BOBO)

“Živimo v sistemu neoliberalizma, ki odgovornost za probleme prelaga na posameznika. Kot družba smo to ponotranjili. Vsak zase razmišlja o tem, kako premagati te probleme, ne zaveda pa se, da jih lahko učinkoviteje rešimo, če stopimo skupaj. Kako doseči to zavedanje, je ključno vprašanje.”

In problemov ni malo. “Živimo v državi, kjer se vedno bolj krhajo socialne politike, in to vpliva tudi na mlade,” je poudarila za N1. “Študenti imajo ob študijskih obveznostih pogosto tudi službo, saj so življenjski stroški zelo visoki. Seveda je razumljivo pričakovati, da bodo študenti gonilna sila pri spreminjanju družbe, a hkrati se moramo zavedati, da je v takšnih razmerah težko najti čas že za refleksijo, kaj šele za organiziranje protestov in zagon gibanja.”

Ali gre torej pri valu protestov, ki je pljusknil tudi v Slovenijo, res za prebujenje, ki bo imelo daljnosežnejše posledice, kot je bilo to pred pol stoletja, ali pa bo ostalo pri enkratnem protestu, se bo šele pokazalo.

“Prepričana sem, da takšen protest razburka študentsko skupnost,” je povedala Mirjana Ule. “Vidni dogodek se je sicer zaključil, a vsak takšen dogodek ima svojo zgodovino in posledice, tako za skupnost kot za posameznika.”

Sara Štiglic upa, da je bil protest na FDV začetek nečesa večjega, a dodaja: “Na zasedbi smo sicer res videli nekatere nove obraze, a glede na agitacijo, ko smo jo izvajali, sem pričakovala, da bo število študentov večje. Priča smo apatiji in to me skrbi.”

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje