Ujeli enega najbolj iskanih zločincev: financiral genocid, ki je terjal 800.000 življenj

Kabuga se je uspešno skrival, ker je uporabljal lažno identiteto in so njegovi otroci okoli njega postavili učinkovit sistem, ki ga je ščitil, so povedale francoske oblasti.  

Kabuga je bil na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja eden najbogatejših ljudi v Ruandi. Obtožen je, da je financiral pokol, da je pomagal postaviti in z mačetami opremiti morilsko milico, prav tako pa je vodil zloglasno medijsko organizacijo Radio Télévision Libre des Mille Collines, ki je razpihovala sovraštvo. 

Pred sodišče naj bi ga postavili v Haagu, se bo pa morala z neprijetnimi vprašanji znova soočiti Francija, ki je že dolgo tarča očitkov, da je leta ščitila krvnike Tutsijev. Haaški tožilec Serge Brammertz je dejal, da aretacija po 26 letih kaže zavezanost iskanju resnice. 

Kaj se je zgodilo pred 26 leti?

Čeprav 85 odstotkov prebivalstva Ruande predstavljajo Hutujci, so bili manjšinski Tutsiji tisti, ki so dolga leta obvladovali državo. Če sta bili v preteklosti skupini znani po tem, da so bili prvi večinoma poljedelci, drugi pa živinorejci, sta se v številnih letih sobivanja pomešali, razlike so se zameglile.

Devetnajsto stoletje je nato območju prineslo kolonialno oblast, s tem pa so se v družbi začele pojavljati nove delitve. Belgijska kolonialna oblast je namreč podpirala Tutsije, medtem ko so Hutujci postajali vse bolj zatirani.

Sovraštvo je eskaliralo leta 1959, ko so Hutujci z revolucijo strmoglavili monarhijo Tutsijev, kar je povzročilo, da je 300.000 Tutsijev pobegnilo v sosednje države, s čimer so doma postali še manjša etnična skupina.

Potem ko so izgnali vladarja, so Hutujci razglasili zmago, monarhijo je zamenjala republika, Ruanda pa se je izpod belgijske oblasti osamosvojila julija 1962.

A nova država ni rešila starih problemov. Etnično motivirano nasilje se je nadaljevalo še skozi naslednja desetletja.

Tutsiji, ki so ob prelomu z monarhijo pobegnili v tujino, predvsem v Ugando, so medtem krepili svoje sile in razmišljali o vrnitvi v domovino. Nastala je uporniška skupina Ruandska patriotska fronta (RFP), ki je leta 1990 napadla Ruando, boji pa so potekali vse do leta 1993, ko je bil dosežen mirovni sporazum. Ta je med drugim govoril o prehodni vladi, ki bi vključevala tudi RFP, kar pa je izjemno razjezilo predvsem skrajnejši del Hutujcev in postavilo temelje grozljivim dogodkom, ki so se zgodili le nekaj mesecev pozneje.

Letalo, na katerem sta bila predsednik Ruande Juvenal Habyarimana in njegov burundijski kolega Cyprien Ntaryamira, bi moralo zvečer, 6. aprila 1994, pristati v ruandski prestolnici Kigali. Politika sta se vračala s podpisa mirovnega sporazuma z etnično skupino Tutsijev v Tanzaniji.

A letalo ni nikoli pristalo. Bilo je sestreljeno. S tem pa je izbruhnil "pekel na Zemlji" – dokončno je eksplodiralo sovraštvo med dvema skupinama, ki se je kuhalo dolga leta.

Kdo je zares sestrelil letalo, na katerem sta bila Habyarimana in Ntaryamira, tudi danes še vedno ni jasno. A to milic Hutujcev in ruandskih oboroženih sil (FAR) ni ustavilo, da za dejanje ne bi okrivili Tutsijev. Tako se je začelo krvavo maščevanje nad njimi in zmernimi Hutujci.

Med prvimi ubitimi je bila zmerna hutujska premierka Agathe Uwilingiyimana in njenih deset belgijskih osebnih stražarjev. To je ustvarilo politični vakuum, ki so ga dva dni pozneje zapolnili s tem, da so oblast prevzeli visoki vojaški predstavniki.

Pokol je bil izveden izjemno organizirano. Pripadniki milic so dobili kar sezname "nasprotnikov", ki so jih nato pobili z njihovimi družinami vred. Priskrbeli so jim tudi orožje.

Zlovešče "delo" jim je še olajšalo dejstvo, da so imeli ljudje na osebnih izkaznicah navedeno, kateri etnični skupini pripadajo. Marsikje so pred vasi postavili barikade, da žrtve ne bi mogle pobegniti, potem pa so se jih lotili – večinoma z mačetami – pred temi dogodki naj bi jih iz Kitajske uvozili skoraj milijon.

H grozljivim razsežnostim pokola pa je prispeval način, kako je bila ustrojena takratna ruandska družba. Pritisk na pripadnike Hutujcev, da morijo "nasprotnike", je bil tako velik, da so številni možje pokončali svoje soproge iz vrst Tutsijev, njihove družine in celo otroke. Ob vsem tem pa je iz zvočnikov bobnela ekstremistična propaganda, da "se je treba znebiti ščurkov", ko je bil ubit kakšen vidnejši predstavnik Tutsijev, je bilo to javno povedano.

Pokol je še danes za marsikoga nepredstavljiv – ubijalo se je namreč na najbolj grozljive načine, tudi z rezanjem delov teles, predvsem spolovil in dojk. Napol razkosane, a še vedno žive ljudi, so pustili na prostem in čakali, da so v mukah umrli.

Varnih krajev ni bilo – morili so v bolnišnicah, cerkvah, nekaj žensk, ki niso bile ubite, so odpeljali v spolno suženjstvo. To so bili dnevi, ko ni bilo mogoče zaupati nikomur – morili so namreč celo duhovniki. Redki preživeli so pozneje povedali, kako so se zatekli v cerkve – a tudi tam našli grozo. "Okoli mene je bilo toliko trupel, da niso mogel nikjer stati," se glasi eno od pričevanj.

Morilska sla je bila tako velika, da so ubijali s trikrat večjo hitrostjo kot nacisti, ki so si za to omislili plinske celice. Za pokol politične elite Tutsijev so na primer potrebovali le 12 ur. Po 100 dneh je večinoma pod ostrimi rezili umrlo 800.000 ljudi. Kri je kapljala tudi z rok mednarodne skupnosti, ki je dogajanje v Ruandi gledala z razdalje.