Družina Franca Pajerja 9. 5. 1920; z leve stojijo: Marija, Frančiška, Lucija, Franc, Helena, spredaj mama Neža, Ciril in oče Franc

Po poteh družine Pajer

Opisane so usode nekaterih članov družine Pajer iz Kranja, predvsem otrok Valentina, Frančiške, Katarine in Pauline na poti v New York, ter življenje najmlajšega Cirila, ki je ostal doma.

Starša Cirila Pajerja Franc Pajer in Neža Mihelič sta se poročila 12. 11. 1873 v župnijski cerkvi sv. Martina v Stražišču pri Kranju. Franc, rojen v Struževem 9. 3. 1848, je ob poroki stanoval v Struževem št. 28. Neža, rojena v Podbrezjah 8. 1. 1852, pa je stanovala na Gorenji Savi. Franc Pajer je bil dninar, ko pa je v Kranj prišel vlak, se je zaposlil na železnici kot železniški delavec. V zakonu je Neža Francu rodila devet otrok. Prvi sin Franc je bil rojen še v Struževem 27. 10. 1874. Nato pa so sledili: Lucija 13. 12. 1875, Helena 6. 4. 1877, Marija 18. 2. 1879, Valentin 8. 2. 1881, Pavlina 27. 7. 1887, Frančiška 6. 1. 1889, Katarina 12. 11. 1890 in Ciril 4. 7. 1892. Vsi so bili rojeni v Kranju, Savsko predmestje 26, danes Vodopivčeva 9. Mati Neža je bila ob zadnjem porodu stara 40 let, oče 44, med prvim in zadnjim sinom je bilo 18 let razlike. Oče Franc Pajer je umrl leta 1924, žena Neža pa 1925. Oba sta bila pokopana na starem pokopališču pri Križu v Kranju, danes Prešernov gaj. Leta 1924 je v Kranju umrla tudi Lucija Pajer, samska. Frančiška Pajer je bila poročena Kavčič in je umrla 6. 5. 1931 v Kranju. Helena in Marija sta bili poročeni ter živeli in umrli v Ljubljani. Helena je imela pet hčera, Marija pa eno. O najstarejšem sinu Francu vemo le, da je imel enega sina.

Troje od otrok, in sicer Valentin, Pavlina in Katarina, so od leta 1907 do leta 1911 odšli v Združene države Amerike. Prvi je odšel Valentin, po poklicu klepar, in sicer leta 1907. Odpotoval je iz Trsta z ladjo Francesca, star 26 let. V New York je prispel 3. 8. 1907. Po imigracijskih knjigah Ellis Islanda je v New York potoval k svoji nevesti Ivanki Smole, ki je tedaj stanovala na naslovu 10 Clinton Ave, Brooklyn, New York. Doma je bila iz Ihana pri Domžalah. Leta 1908 sta mu sledili sestri – 19 letna Frančiška in 17 letna Katarina. Odpotovali sta iz Kranja čez Trst z ladjo Martha Washington in pripotovali na Ellis Island v New York 10. 9. 1908. Tedaj je njun brat stanoval na naslovu 150 4th Ave, Brooklyn, New York. Za Frančiško je v imigracijski knjigi vpisana zdravniška pripomba: »Dr. chest curvature of spine, and deformity of chest which affects ability to earn a living« (Dr. ukrivljenost hrbtenice prsnega koša, deformacija prsnega koša, ki vpliva na zmožnost za preživljanje). Katarina je ostala v ZDA, medtem ko se je »grbasta« Frančiška morala vrniti domov, ker so jo na Ellis Islandu zavrnili. Od Katarine se je ohranila le voščilnica za veliko noč »A Joyful Easter« z njenim podpisom in datumom »15. 3. 1910, New York, America«.

Valentin Pajer se je leta 1911 z ženo Ivanko in nekaj mesecev staro hčerko Ivanko vrnil v Kranj, vendar ne za dolgo. V časopisu Gorenjec je avgusta in septembra 1911 sicer objavil:

»Priporočilo in naznanilo – Slavnemu občinstvu v mestu Kranju in okolici uljudno naznanjam, da zopet otvorim kleparsko obrt v Kranju št. 103 (danes Cankarjeva ul. 4, op. p.), tik ljudske šole Sprejemal in izvrševal bom vsa v kleparsko stroko spadajoča dela. Potrudil se bom vsestransko, da po svojih najboljših močeh zadovoljim svoje p. n. odjemalce. Postrežba točna. Cene zmerne. Za obilen obisk se najvludneje priporoča. VALENTIN PAJER, kleparski mojster.« Kljub oglasom kleparstvo ni zaživelo in je obrt opustil 18. 11. 1911. Konec leta 1911 je iz Trsta z ladjo Martha Washington ponovno odpotoval z družino v ZDA in prispel na Ellis Island 5. 12. 1911. Z njim je pripotovala tudi 24-letna sestra Pavlina. Kot njihov naslov je naveden 415 4th St., Brooklyn, New York. Nihče od treh se ni nikoli več vrnil v Kranj. Valentinu in Ivanki je hčerka Ivanka kasneje umrla v četrtem letu starosti. Imela pa sta še tri otroke, dve hčerki in sina. Katarina se je poročila Della Penna in imela hčerko in sina. Pavlina pa se je poročila s Chadom in imela dve hčerki. Njihovi številni potomci so danes razkropljeni po vseh ZDA. Samo lani umrli vnuk Valentina Pajerja je imel 7 otrok, 22 vnukov in 20 pravnukov. Valentin Pajer je bil vzdrževalec stavb in je umrl 8. 1. 1967 v Brooklynu v New Yorku, star 86 let, njegova žena Ivanka pa 9. 2. 1977, stara 90 let.

Iz Avstro-Ogrske se je izseljevanje ljudi v razne kraje, najbolj pa čez ocean, razmahnilo po letu 1820 in se vse bolj širilo do izbruha prve svetovne vojne. Izseljevanje je bilo pretežno odvisno od gospodarske situacije doma in potreb po določeni delovni sili v tujini. Za nekatere je pot v Ameriko pomenila versko ali politično svobodo, za druge svobodo pred vojaško obveznostjo. Čeprav je bil New York največje in najpomembnejše pristanišče, je bilo vzdolž obale Združenih držav še sedemdeset drugih zveznih imigrantskih postaj.

Iz Kranja do Trsta so potovali z vlakom. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je bila Ljubljana pomembno železniško križišče proti sredozemskim in atlantskim pristaniščem. Čez Ljubljano je potekalo množično izseljevanje iz srednje in jugovzhodne Evrope v Ameriko. Imela je številne izseljenske pisarne, hotele, gostilne in trgovine, zlasti blizu Kolodvorske ulice. Trst pa je bil najpomembnejše avstrijsko pristanišče. Potovanje z ladjo od Trsta do New Yorka je trajalo od devet do deset dni in za večino izseljencev se je zdela Amerika blizu.

Ladja Francesca, imenovana po cesarju Franc Jožefu, je bila parnik, zgradilo jo je podjetje Russell & Company v Glasgowu na Škotskem leta 1905. Imela je 4.946 ton, bila 359 čevljev (109,4 m) dolga, 48 čevljev (14,6 m) široka, dosegla je hitrost 12 vozlov (22,2 km/h) in je sprejela 1580 potnikov (30 prvi razred, 50 drugi razred, 1580 tretji razred). Plula je pod avstrijsko zastavo iz Trsta v New York. Kasneje pa tudi iz Trsta v Južno Ameriko. Plula je do leta 1926. Ladja Martha Washington je ime nosila po ženi prvega ameriškega predsednika Georgea Washingtona. Zgrajena je bila leta 1908 v Glasgowu na Škotskem v isti ladjedelnici kot Francesca. Imela je 8.347 ton, bila 460 čevljev (140 m) dolga in 58 čevljev (17,7 m) široka. Dosegla je hitrost 17 vozlov (31,5 km/h) in je sprejela 2190 potnikov (60 prvi razred, 130 drugi razred, 2000 tretji razred). Plula je do leta 1934.

Atlantik je redko nudil gladko prečkanje. Pogosti viharji in visoko morje so povzročili zibanje ladje, kar je pri večini potnikov povzročilo bolezen. Stotine migrantov v revnejšem razredu je bilo strpanih v podpalubju, kjer so preživeli večino časa na ozkih ležiščih v ozračju, napolnjenem z boleznijo. Olajšanje jim je prinesel zadnji dan na ladji in prvi pogled na Kip svobode in Ellis Island – zadnjo oviro v Ameriko.

Prihajajoče je ob vstopu v newyorško pristanišče ob ustju reke Hudson na otoku Liberty Island pozdravil Kip svobode (Statute of Liberty). Kip ženske predstavlja Libertas, rimsko boginjo svobode, ki v iztegnjeni desnici drži pozlačeno baklo. Visok je 46 m, od tal do bakle pa 93 m in vsebuje 91 ton bakra. Krona s sedmimi žarki oblikuje avreolo, ki prvotno simbolizira sonce, tukaj pa sedem morij in sedem celin in skupaj z baklo naznanja sporočilo, da »Svoboda razsvetljuje svet«. Pokončni kip se dviguje nad verigo napol skrito pod haljo, ki jo je s tal težko opaziti. V njeni levi roki je tabula ansata (plošča z ročaji), simbol sodnega prava, z napisom »JULY IV MDCCLXXVI« (4. julij 1776), datum ameriške Deklaracije o neodvisnosti. Dvoje notranjih polžastih stopnišč vodi do razgledne točke na kroni. Dostop skozi roko po 12 m dolgi lestvi do balkona okoli bakle je zaprt zaradi varnosti vse od leta 1916. Kip je spomin na francosko-ameriško prijateljstvo in ga je izdelal francoski kipar Frederic Auguste Bartholdi (1834–1904). Postavljen je bil 28. 10. 1886 ob 100-letnici neodvisnosti ZDA in je simbol Amerike, njene liberalnosti in odprtosti.

V letih od 1855 do 1890 je v New Yorku Castle Garden na Manhattnu sprejel večino izseljencev v Ameriko. Castle Garden je začel svoje zanimivo življenje kot utrdba, zgrajena za obrambo pristanišča New York pred Britanci med vojno leta 1812. Leta 1824 je bil odprt kot ljudski kulturni center in gledališče, 3. 3. 1855 pa je nato postal imigrantska postaja. Postal je prvi ameriški sprejemni center in je sprejel več kot osem milijonov izseljencev, predno so ga zaprli 18. 4. 1890. Nato so dve leti imigrante sprejemali na stari ladijski postaji na Manhattnu, dokler niso odprli nove prostore na Ellis Islandu 1. 1. 1892. Ellis Island je bil najprej vojaško področje z začetkom leta 1808. Leta 1890 je bil otok proglašen za vladno imigrantsko postajo. Ogenj je 15. 6. 1897 do tal uničil prvotne stavbe in zgrajena so bila nova poslopja v vrednosti 1,5 milijona ameriških dolarjev. Vrata novim izseljencem so bila odprta 17. 12. 1900. Glavna stavba, 338 čevljev (103 m) dolga in 168 čevljev (51 m) široka, je imela štiri kupolaste stolpe in prostorno Registrsko sobo v drugem nadstropju. Strop v Veliki dvorani, obložen s terakoto, je bil 60 čevljev (18 m) visoko nad tlemi, ki so jih čistili dvakrat na dan. Trije bronasti in stekleni lestenci s stotimi žarnicami so prostoru dajali občudovanja vreden pogled. Prvi pogled na to sceno je verjetno potrjeval zgodbe, ki so jih izseljenci slišali o blaginji v Ameriki. Leta 1911 so odprli še imigrantsko zdravstveno postajo. Po drugi svetovni vojni so se imigracije zmanjšale in Ellis Island so zaprli 29. 1. 1954. Po letih propadanja so izvedli glavna restavriranja stavb in leta 1990 je obnovljena postojanka postala nacionalni muzej.

Več kot sto milijonov Američanov je neposredno povezanih z imigranti, ki so vstopili skozi Ellis Island. Otok je pomenil vrata v ZDA za več kot 16 milijonov ljudi. Bolni, zmedeni in izčrpani od vožnje so bili migranti stisnjeni v Veliki dvorani. Na obleko so imeli pripete identifikacijske številke in so čakali na številne preiskave. Izkušnja je bila za večino prišlekov stresna, ker so jih natančno opazovali vse od trenutka, ko so stopili na otok. Inšpektorji so iskali znake bolezni ali slabega počutja, opazovali hojo, iskali prazen pogled kot znak slaboumnosti ali zadihanost, ko so se vzpenjali v sprejemno dvorano. Ko so prispeli v dvorano, so jih usmerili mimo pregrad iz medeninastih cevi, da je bil prostor videti kot začasno bivališče za živino. Kasneje pregrade neprijetnega videza zamenjali s klopmi. Družinski člani so bili pogosto ločeni, ker so bili nekateri sprejeti, drugi pa zavrnjeni. Nekateri niso prenesli misli na deportacijo in okoli tri tisoč jih je naredilo samomor. Skozi leta so zavrnili okoli dva odstotka ljudi. Dan na Ellis Islandu se je zdel kot večnost. Prišleki so vseskozi vedeli, da je za vstop v Združene države treba dokazati, da si zdrav in se boš v novi domovini sposoben preživljati. Preiskave so bile neusmiljene in učinkovite. Prvi zdravniki so naredili hiter pregled in naredili oznako s kredo na desno ramo, saj so bili migranti navadno oblečeni v temna oblačila. Druga skupina zdravnikov je iskala znake nalezljivih bolezni. Teh so se na otoku najbolj bali. Trahoma, nalezljiva očesna bolezen, ki lahko povzroči slepoto, je bil eden najpogostejših vzrokov zavrnitve. Zdravstveni inšpektorji so imeli na Ellis Islandu ogromno odgovornost, saj so presojali zdravje okoli pet tisoč imigrantov na dan.

Ko so šli skozi odločilno preiskavo, so šli imigranti k registracijskim uslužbencem. Prvo vprašanje je bilo: »Your name?« (Vaše/tvoje) ime?) Imena so bila vedno težava. Vsi imigranti niso znali črkovati svojega imena in zbegani uradniki so pogosto zapisali imena, kot so jih slišali. Za polnim imenom je sledilo: leto in mesec rojstva; spol; samski ali poročen; poklic; zmožen brati ali pisati; narodnost; zadnje prebivališče; pristanišče prispetja v Združene države; končna destinacija v Združenih državah: država in kraj; ali je potnik imel vozovnico do končne destinacije; ali je prevoz plačal sam ali ga je plačala katerakoli druga oseba ali kakšna korporacija, združenje ali vlada; ali je imel v posesti 50 dolarjev, in če manj, koliko; ali je bil kdaj prej v Združenih državah, če da, koliko let; ali se bo pridružil sorodnikom ali prijateljem, če da, katerim sorodnikom ali prijateljem, njihovo ime in polni naslov; ali je bil kdaj v ječi ali sirotišnici, ali prejemal dobrodelna sredstva, če da, v kateri državi; ali je poligamist; ali je anarhist; ali ima dogovor za delo v Združenih državah; zdravstveno stanje psihično in fizično; iznakaženost ali pohabljenost: trajanje in vzrok; višina; barva polti; barva las in oči; spoznavni znaki; kraj rojstva: država in kraj.

Imigranti, ki so prišli skozi stroge preglede, so nato odšli v sobo za prtljago po svoje stvari. Navada je bila, da so sorodniki in prijatelji prinesli ameriška oblačila in s tem so za seboj pustili mnoge domače običaje. Od tam so pot nadaljevali v menjalnico, kjer so marke, drahme, lire, zlote in krone zamenjali za ameriški denar. Zadnja postaja je bil železniški agent, kjer so lahko dobili vozovnice do svoje sanjske destinacije. Manjša ladja jih je odpeljala na celino. Kdor se ni ustavil v New Yorku, je pot nadaljeval do železniške postaje v New Jerseyju.

Leta 1910 je po ameriškem štetju prebivalstva v Združenih državah živelo 123.631 oseb prve in 59.800 oseb druge generacije, rojene v Združenih državah, ki so navedle slovenski materni jezik. Istega leta je bilo v tedanji Avstro-Ogrski s slovenskim občevalnim jezikom 1.183.300 oseb, Ljubljana pa je tedaj imela 42.000 prebivalcev.

Najmlajši Ciril Pajer je bil pri 1. sv. obhajilu 26. 6. 1904 in je končal tri razrede Ljudske šole v Kranju. Namesto v četrti razred ga je oče poslal na delo. Zaradi Cirilovih šolskih zamud je 14. 1. 1906 oče Franc prejel od cesarsko kraljevega deželnega šolskega sveta v Ljubljani kazen v višini 272 kron. Oče se je na to kazen 8. 2. 1906 pritožil in šolski svet mu je 16. 3. 1906 kazen »milostnim potom odpustil«. Mestno županstvo v Kranju je 16. 2. 1906 Cirilu izdalo Delavske bukvice (Arbeitsbuch), ki jih je podpisal župan Karl Šavnik. Iz teh »bukvic«, napisanih najprej v nemški gotici in nato še v slovenskem jeziku, se razbere, da je tedaj 14-letni Ciril bil tovarniški delavec, da je imel sredoraslo postavo, okrogel obraz, črnorjave lase, rujave oči in primerna usta, posebnih znamenj ni imel. Pod »Ime in stanovališče očetovo ali varuhovo« je naveden Franc Pajer, Kokrško predmestje h. št. 7 (danes Kokrški breg 2). »Privolenje za vstop v delovno ali učno razmerje je dal: oče.«

Tri leta in pol, od 6. 12. 1906 do 14. 5. 1910, se je Ciril Pajer učil za kleparja v Celovcu (Kaspar Krassnig, Bau- und Galanterie-Spängler, Klagenfurt, Alter platz 10). V Celovcu je medtem dve leti tudi obiskoval izpopolnjevalno šolo.

Od 15. 5. 1910 do 18. 5. 1911 je bil v službi pri kleparskem mojstru Simonu Negru v Cerknici. Iz Cerknice je 19. 2. 1911 pisal bratu Valentinu v New York. Poslal mu je s svojo sliko opremljeno poštno kartico, »ker se že toliko časa nisva videla, mislim, da me še poznaš«. Kartico je poslal na naslov: »Miss. V. Pajer, 415 Lo. 4 St., Brookliyy, M. Y. A.«. V Brooklyn je prispela 3. 3. 1911, torej v 14 dneh. Od 22. 5. 1911 do 22. 8. 1911 je bil Ciril v službi pri Francu Lončarju, kleparskem mojstru in vodovodnem inštalaterju v Spodnji Šiški pri Ljubljani. Od 1. 9. 1911, ki se je v Kranj z družino vrnil njegov brat Valentin Pajer, je bil Ciril do 18. 11. 1911 v službi pri njem. Valentin Pajer je bil prijavljen v Kranju kot stavbni, galanterijski in umetni klepar. Ker je novembra 1911 opustil kleparsko obrt in se jeseni 18. 11. 1911 ponovno vrnil z družino in sestro Pavlino Pajer v ZDA, se je Ciril od 1. 4. 1912 do 2. 9. 1912 zaposlil pri G. Bocak's Wtwe, Bau- & Galanteriespenglerai, Neumarktl (Tržič). Ko je bil od 3. 9. 1912 do 2. 2. 1913 doma pri starših v Kranju, je 24. 9. 1912 položil izpit za kleparskega pomočnika pri Zadrugi kovinske obrti v Ljubljani. Od 27. 3. 1913 do 31. 3. 1913 je kot zaposlovalec naveden Potrata na Jesenicah. Nato se je zaposlil od 9. 4. 1913 do 14. 8. 1913 pri Ivanu Rojini, kleparju v Spodnji Šiški, od 22. 8. 1913 do 28. 7. 1914 pa je bil zopet zaposlen pri Francu Lončarju v Spodnji Šiški pri Ljubljani. V kleparski knjigi »Das Klempnergewerbe von Chr. Schröder, P. Zürner, Leipzig, Atlas I.« iz leta 1812 je na notranji strani zadnjega lista v knjigi Cirilov podpis, datum in naslov »Ciril Pajer, Kranj št. 10, Kokriško predm., 20. 9. 1914«, danes Na skali 7. Morda je imel tam kleparsko delavnico.

Iz Cirilove vojaške knjižice je razvidno, da je bil od 16. 10. 1914 do 1. 11. 1918 vojak v avstro-ogrski vojski. Bil je v Galiciji in Franciji. Iz vojske je prinesel ikono sv. Jurija, ki jaha na konju in s sulico prebada zmaja. Na njej je napis v cirilici. Iz Francije pa je ostalo na blago vtisnjeno rdeče srce z napisom »Arreté! Le Coeur de Jesus est avec moi!« (Postoj! Srce Jezusovo je z menoj!) Ohranjena je še iz šotorskega platna sešita dvojna vrečka, kjer je na notranji desni strani izpisana letnica 30. 8. 1918 z naslovom »Ciril Pajer, Glavni Trg št. 170, Krainburg«. Glavni trg št. 170 je bila hiša na »Podrtini«, Mesto št. 170, ki so jo podrli ob izgradnji novega mostu čez Kokro leta 1960. Na levi strani pa je vojaški naslov »K. K. Lir. No. 27, III Komp, Sanitäts - Abt., Feldpost 53«, kar pomeni Cesarsko-kraljevi 27. ljubljanski domobranski pehotni polk, 3. četa – sanitetni oddelek, vojna pošta 53.

Dne 16. 10. 1919 je Cirilu Pajerju Komisija za pomagalsko preizkušnjo – Zadruga kovinskih obrtov v Ljubljani izdala »izpričevalo o preizkušnji za pomagalca« v kleparski obrti s prav dobrim uspehom. Sresko načelstvo v Kranju pa mu je 6. 12. 1919 izdalo pod št. 17221 obrtno dovoljenje za izvrševanje kleparske obrti. Kleparske stroje in orodje je imel od brata Valentina. Dne 9. 5. 1920 se je cerkveno poročil na Brezjah z Marijo (Mici) Šter iz Šenčurja, rojeno 23. 12. 1900 na Lužah št. 9. Oče Marije Šter, por. Pajer, je bil Andrej Šter, rojen 29. 11. 1875 v Cerkljah na Gorenjskem št. 82. Po poklicu je bil kovač. Mati Marija Bulovc je bila rojena 31. 7. 1869 v Šenčurju in je bila šest let starejša od moža. Andrej Šter je leta 1901, star 26 let, zapustil ženo in eno leto staro hčer ter odšel v ZDA z ladjo Friesland iz Antwerpna v Belgiji. Ladja je sprejela 226 potnikov v prvem, 102 v drugem in 600 v tretjem razredu. Plula je pod angleško zastavo. Na Ellis Island je prispel 29. 10. 1901. Kot zadnji naslov je navedel Luže, kot cilj svojega potovanja pa Cleveland. V ZDA je spoznal Slovenko Ivanko in leta 1913 imel z njo sina Edwarda Sterna. Mati Marije Šter, por. Pajer, Marija Bulovc, por. Šter, je bila šivilja in je šivala copate. Umrla je »pri Završnik« v Kranju 28. 10. 1935, Jenkova 7 (danes Tomšičeva ul. 30).

V zakonu sta se Cirilu Pajerju rodila dva otroka: sin Valentin 4. 2. 1921 in hči Marija (Marinka) 21. 2. 1923. Sin Valentin (Tine, Tinko) se je rodil v Kranju št. 145 »pri Puppet«, danes Maistrov trg 12, in je kasneje nadaljeval z obrtjo kleparja (o njem več izvemo iz članka Moj oče – nemški vojak, ki je bil objavljen v Snovanjih Gorenjskega glasa 26. 11. 2019). Hči Marinka je bila rojena v Kranju št. 23 (današnja Cankarjeva ul. 19). Poročila se je h Kovač v Celje leta 1946. Leta 1927, ko je Valentin Pajer šel v 1. razred osnovne šole, so stanovali »pri Završnik«, Jenkova ul. 7, danes Tomšičeva 30, kjer so imeli tudi prostore za kleparsko obrt. Tu so živeli vse do julija 1936. Dne 28. 9. 1935 so za 58.100 din na dražbi od Josipa Štirna in Mestne hranilnice v Kranju kupili hišo na današnji Tomšičevi ul. 8, tedaj Jenkovi ul. 29. Hišo so nadzidali za dve nadstropji in zanjo 9. 7. 1936 dobili vselitveno dovoljenje. Sem so prenesli tudi kleparsko delavnico. Dne 26. 3. 1953 so od sosednje hiše na Tomšičevi ul. 27, danes Tomšičeva ul. 6, katere lastnik je bil Peter Kobal, odkupili za 180.000 din še delavnico in del vrta. Hišo, dvorišče in ostali del vrta je od Kobala odkupila Franja Strniša. Na fasadi hiše, kjer je bila kleparska delavnica, je visela ulična tabla »Pajer Ciril Splošno kleparstvo in prodaja kuhinjske posode. Kuhinjsko posodo je žena Marija prodajala na kranjski tržnici. Kleparsko obrt je Ciril Pajer opravljal kot samostojen obrtnik od leta 1919 do 9. 9. 1951, ko je umrl za tuberkulozo. Pokopan je na kranjskem pokopališču. Njegova žena Marija Pajer, roj. Šter, je umrla 18. 4. 1971 za rakom na debelem črevesu.

Iz Cirilove vojaške knjižice še izvemo, da je bil 171 cm visok, pismen, rimskokatoliške vere, nos je imel primeren, imel je črne pristrižene brke, primerna usta, da je brado bril, govoril slovensko, imel velikost čevljev 42, številko obleke 3. Knjižica je bila izdana 30. 1. 1935. Spadal je pod »Komando ljubljanskog vojnog okruga Br. 13«, v red »pešadije«. Leta 1935 so ga prvič tudi vpoklicali kot rezervista v Škofjo Loko, nato leta 1938 na isto zborno mesto, leta 1941 v Majdičev Log in leta 1945 v Čerški gozd.

Ciril Pajer je bil dober kleparski mojster, duhovit mož, »vicig«, se »hahljal«, a bil hitre jeze. Če je izgubil pri kartanju, je karte vrgel v ogenj štedilnika. Pri igri človek ne jezi se pa je vrgel figure po tleh. Rad je imel naravo. Posebno se je zanimal za ptice. V gozdu je zanje nabiral mravljinčna jajčeca. Ptice je tudi lovil in jih nosil domov. Hiša na Tomšičevi ulici je bila polna ptičjih kletk. Največja kletka je visela na dveh stebrih sredi visokega stopnišča. V kletki je imel v bazenček speljano tekočo vodo, da so ptiči lahko pili in se kopali, in odtok iz bazenčka v strešni žleb. Kletka je bila visoka 150 cm, široka 102 cm in je imela globino 51 cm. Pomagal je tudi pri izdelavi copat. Copate je šivala njegova žena Marija. Šivanja copat se je naučila od svoje mame. Pomagala pa je šivati copate tudi Marija (Mici) Zupan s Sela pri Vodicah, izučena šivilja. Mici je prišla kot pomočnica k družini Pajer aprila 1946 in pri njih ostala vse življenje. Umrla je 6. 1. 2005 v Kranju in je pokopana v Vodicah. Značaj Cirila Pajerja opisujejo v delovni knjižici tudi nekateri njegovi delodajalci. Tako ga je 28. 7. 1914 klepar Franc Lončar iz Spodnje Šiške opisal kot »poštenega in pridnega in za vsako delo sposobnega, ter ga toplo priporoča vsakemu«.

Kaj sta imela brata Valentin in 11 let mlajši Ciril skupnega, saj je prvi živel v New Yorku, drugi pa v Kranju? Oba sta bila kleparja in oba sta se ljubiteljsko ukvarjala z jedkanjem kovin. Tako sta od Valentina ohranjeni dve medeninasti ploščici z dvema različnima vzorcema, od Cirila pa steklena plošča ter šatulja obdani z bakrenima izjedkanima kovinskima ogrodjema. Zanimivo je, da sta oba uporabila enaka vzorca.

Povezanost z ZDA se je v Pajerjevi družini ohranila vse do danes. Marija Šter, por. Pajer, je bila po letu 1956 šestkrat pri svojem polbratu Edwardu Sternu, moja sestra Nuša Pajer, por. Pirre, biva v ZDA neprekinjeno od leta 1967, mama Ivica Cof, por. Pajer, jo je obiskala osemkrat, jaz trikrat in moja hči Lea Likozar predlani. Živi v mestecu Taylors v Južni Karolini. Stiki s potomci Valentina Pajerja so se ohranili preko vnuka Valentina Pajerja Roberta G. Pajerja, ki danes šteje 85 let in je priznan pianist.

Oddajte svoj komentar

Kranj 16°

pretežno oblačno
vlažnost: 56 %
veter: V, hitrost: 11 km/h

0/18

četrtek

2/18

petek

2/18

sobota

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

IZLETI / Kranj, 21. marec 2024

Planinsko-pohodniški izlet DU Kranj

GLEDALIŠČE / Dovje, 21. marec 2024

Premiera predstave Kri

OBVESTILA / Gorenjska, 21. marec 2024

Ali sem fit?, tombola, kulinarična delavnica ...

PREDAVANJA / Jesenice, 21. marec 2024

O ukrajinskih princesah na evropskih prestolih

RAZSTAVE / Tržič, 21. marec 2024

Pazi, kam stopiš

GLEDALIŠČE / Podnart, 22. marec 2024

Monokomedija Jutri začnem

OBVESTILA / Gorenjska, 22. marec 2024

Ali sem fit?, tombola, kulinarična delavnica ...

PRIREDITVE / Brezje, 23. marec 2024

Romanje po Rožnovenski poti

 

 
 

 

 
 
 

Kranj diha z vojašnico / 22:55, 20. marec

Migranti bojo vsaj rodnost popravli, vlada te pa na suho nateguje ;)

Kranj diha z vojašnico / 20:58, 20. marec

Bojim se, da bodo na koncu v teh lepih hangarjih poležavali ilegalni migranti. Okoli novega leta se je omenjalo tudi Kranj, kot možni center...

Sprava bo, sprave ne bo / 10:47, 20. marec

Slovenci nismo preveč inteligentni narod. Dokaz so dogodki par let pred 2.sv vojno, med vojno in vsaj 15 let po vojni. V Franciji so izvenso...

Hišnik ne pozna hišniškega dela? / 08:05, 20. marec

Tipično. Gospa izpade kot "tečna baba", ki se vtika v vse in vsakega, večno negoduje in ji nikoli nič ni prav. Sosedje se "pomenljivo" spogl...

Smučišče neupravičeno zaprto / 18:40, 19. marec

Tožiti inšpektorico za vso nastalo škodo ! Sicer pa ja, časi vlade halfšiptarja ko nisi smel na cesti jesti rogljička, lahko pa si bil pri s...

Že zdaj učenje materinščine / 13:19, 17. marec

Delo, 14, 3. : "Združenje ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije je na včerajšnjem sklepnem dnevu strokovnega posveta pripravilo ra...

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 17:17, 14. marec

Bilo je posnetih kar nekaj filmov po resničnih dogodkih, ko so sestre pomagale na smrt bolnim. Bilo je kaznivo dejanje, evtanazija ki je enako dejanje, pa baje ni.