Jasno je, da mladih trenutno izpostavljene dnevnopolitične teme ne zanimajo. Ne zanima jih politika, ki se ukvarja z vprašanji, pomembnimi za včeraj in danes. Ne zanimajo jih preživete delitve v zvezi s polpreteklo zgodovino, delitve na leve in desne, rdeče in črne ter potvarjanja zgodovine. Njih zanimajo službe, stanovanja in prihodnost.
V zadnjih mesecih v medijih poslušamo in beremo, kako se vidnejši akterji vojne za Slovenijo kitijo z zaslugami za osamosvojitev. V spominu pa mi odzvanja radijska anketa Vala 202, v kateri so mlade ob praznovanju 30-letnice prelomnega leta 1991 spraševali o takratnih dogodkih, o vojni za Slovenijo, o trajanju vojne in akterjih konflikta. Če na kratko povzamem: zbrana mnenja anketiranih odražajo nevednost in nezainteresiranost.
Spet bi se našel kdo, ki bi uperil prst v šolski sistem in pomanjkanje državljanske vzgoje. Se zavzel za večji obseg ur predmeta Državljanska in domovinska vzgoja ter etika v osnovni šoli. Ohranimo zdravo pamet in jim raje prisluhnimo. Vsak otrok in mladostnik se uči predvsem zase, sprejema in ohranja šolska znanja, ki se mu zdijo smiselna in zanj življenjsko pomembna. Očitno je, da jih podatek o trajanju desetdnevne vojne za Slovenijo ravno ne fascinira, da bi ga ohranjali v spominu. Mladim je pomembna njihova prihodnost, da bodo lahko uresničevali svoje ideje in inovativnost ter živeli v varnem in zdravem okolju.
V družboslovnih znanostih že nekaj časa zaznavamo spremembe v odnosu mladih do okoljevarstvenih in naravovarstvenih vprašanj. Raziskave o vrednotah in stališčih glede okolja ter okoljskem vedenju precej enoznačno sporočajo, da je mladim mar za okolje in da ekološko krizo dojemajo kot resen problem, ki ogroža njihovo prihodnost. Zanimivo je, da jih pri tem ne vodijo samo tradicionalni altruistični motivi skrbi za sočloveka in druga živa bitja, ampak tudi povsem egoistični motivi, usmerjeni v skrb za lastno prihodnost in zadovoljstvo. Zrasle so torej generacije otrok, ki so od rane mladosti vsakodnevno neposredno in posredno izpostavljene lokalnim in globalnim izzivom varstva okolja ter črnogledim napovedim o podnebnih spremembah, ki jih s svojim delovanjem trenutne politične strukture žal ne nagovarjajo.
V odzivih političnih komentatorjev referenduma se izpostavlja predvsem dejstvo, da je voda univerzalna vrednota, ki je aktivirala mlajše in starejše volilce. Čeprav gre pri pobudnikih referenduma večinoma za milenijce, se je izkazala tudi medgeneracijska solidarnost; ljudje želijo sodelovati, ko gre za pravo pobudo. Prav tako je v odzivih izpostavljeno, da je rezultat referenduma nezaupnica vladni koaliciji oziroma politiki nasploh. Presenetljiva je bila neaktivnost vlade v referendumski kampanji, ki zakona ni znala zagovarjati. Očitno je podcenjevala tudi aktivacijski potencial volilcev, ki ga je predlagateljem referenduma uspelo udejanjiti.
Ob tem bi opozoril na skoraj preslišan vidik, ki ga je izpostavil sociolog in nekdanji politik dr. Pavle Gantar: izigrana desetdnevna javna razprava o zakonu, ko je politika mimo strokovne javnosti uveljavila sporne člene o gradnji objektov v priobalnem pasu ter s tem kršila osnovno načelo legitimnosti. Kar dela slovensko politiko, tako levo kot desno, nezrelo, je prav ponavljajoča se nezmožnost vodenja odprte javne in strokovne razprave pri sprejemanju družbeno pomembnih odločitev, kot so tiste, ki so povezane z varstvom okolja in ohranjanjem narave.
Že leta 1992 je na svetovni konferenci Organizacije Združenih narodov v Riu de Janeiru v Braziliji, znani tudi kot vrh Zemlje, 178 držav sprejelo sklepni dokument Agenda 21. Ta predstavlja prvi celovit akcijski načrt izgradnje globalnega partnerstva za trajnostni razvoj, ki naj omogoči izboljšanje človeških življenj in varovanje okolja. Dokument je podpisala tudi Slovenija. Agenda 21 ni pogodba ali pravno zavezujoč dokument in ne posega v suverenost nobenega naroda ali države, pomeni pa začetek resnih globalnih prizadevanj za materialno zmerno, socialno pravičnejšo in okolju prilagojeno prihodnost vseh prebivalcev planeta.
Opaznejši prispevek Agende 21 je tudi poudarjanje pomena participatornosti pri odločanju oziroma pristopa od spodaj, kjer ima pomembno vlogo sleherni državljan, ki ga onesnaženje ali druge oblike neskladja v okolju prizadenejo. Morda prvič v zgodovini je okoljska prihodnost predstavljena kot nekaj, kar vsi ljudje kolektivno gradimo, ne pa kot načrt od zgoraj, ki ga navadni ljudje le izvajamo. Zahtevo po informiranju, zagotavljanju udeležbe in soodločanja pri okoljskih vprašanjih natančneje opredeljuje Aarhuška konvencija, ki je začela veljati leta 2001 in jo je podpisala tudi Slovenija. Ne vem, koliko slovenskih politikov v resnici pozna konvencijo, če pa jo poznajo, jo očitno sistematično ignorirajo! Srčno upam, da bo uspeh referenduma dolgoročno pomenil, da v osrednji politični prostor vstopajo drugačne vizije. Hkrati upam, da se bodo tam tudi obdržale.
Ob koncu se vrnimo k šolskemu sistemu in mladim volilcem, ki so še pred kratkim sedeli ali še vedno sedijo v šolskih klopeh. Vsak učitelj, ki je opremljen z večdesetletnimi pedagoškimi izkušnjami, bo znal povedati, da so današnje generacije mladih drugačne, saj odraščajo v drugačnem okolju in so jih zaznamovali drugačni dogodki. Opisuje se jih kot samozavestne, ambiciozne, odprte za drugačnost, tehnološko napredne, navajene na nestrukturiran pretok informacij…, kot generacije, ki se ne bojijo izzivati ali celo izpodbijati avtoriteto. Gibanju za pitno vodo, ki je bilo pobudnik referenduma o noveli zakona o vodi, je uspelo prav to – izpodbiti avtoriteto vladajoče politike. Strokovno, neposredno na ulici (s številnimi prostovoljci) in na spletnih družbenih omrežjih so izpostavili prava vprašanja, ki so pomembna za okoljsko in socialno pravičnost ter skupno prihodnost.
Dr. GREGOR TORKAR, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani
