Šport mladih: pomen staršev in družine
Kako je to videti na Norveškem? *Primarna je socializacija skozi družino! Kot bi dišalo po Sokolih.
Odpri galerijo
Starši so navadno tudi tesno vključeni (še enkrat prostovoljno) v osnovne šole svojih otrok. FOTO: Tomi Lombar/Delo
Športno udejstvovanje otrok na Norveškem ni vnaprej določeno glede na ekonomsko situacijo, ne glede na pomen političnega okolja in gospodarskega položaja družbe.
To vemo zaradi razlik znotraj in med različnimi družbeno-ekonomskimi sloji v norveški družbi. Z drugimi besedami: nekateri otroci in mladina iz srednjega razreda športno malo naredijo, in nekateri mladi iz delavskega razreda pa naredijo veliko.
Glavni mehanizem za nadaljevanje kulturnega pomena razvoja športa je predvsem primarna socializacija skozi družino: Otroštvo je življenjska stopnja, ko se množično rekrutira v šport, in posledično, da velika večina mladih vstopa v življenjsko obdobje po otroštvu z že postavljenimi temelji v športu, a ti temelji niso vsi enako močni.
Zaradi tega so lahko bolj ali manj močne izkušnje med šolsko športno vzgojo, v športnih klubih in tako naprej, vendar gre v prvi vrsti navadno za podporo staršev in družine.
To je lahko v obliki modeliranja udeležbe, spodbujanja in podpore ter pomoči v različnih oblikah, na primer prevoza do športnih lokacij, in nazaj - kar je še posebej pozitivno povezano z udeležbo deklet.
Predvsem gre za obliko nagnjenosti staršev iz srednjega razreda, da se proaktivno in strateško vključijo v usklajeno pridelavo športnega kapitala svojih otrok.
Z drugimi besedami, starši na splošno vlagajo v kulturni kapital svojih otrok (stvari, ki jih znajo in zmorejo), predvsem pa v svoj športni kapital. Zdi se, da na Norveškem ugodne socialnoekonomske razmere in zato je bolj verjetno, da so starši v športnem življenju svojih otrok verjetno bolj prisotni; na primer načini, kako so nordijske države staršem omogočile združitev dela in družine, kar je povzročilo več skupnega sodelovanja pri varstvu otrok, vključno z preživljanjem prostega časa v družinah. Domnevana ključna vloga staršev pri povečanju športne udeležbe je bila morda okrepljena z demografskim razvojem. V zadnjih dveh desetletjih ali več je bila Norveška sorazmerno mlada družba, v kateri živijo pari, ki imajo svoje otroke običajno v koncentriranem obdobju okoli poznih dvajsetih do sredine tridesetih let.
Osrednja pozornost družine pri športu pri udeležbi norveških mladih je dobro nakazana, prav tako tudi načini, kako družine s športnimi klubi in osnovnimi šolami tvorijo nekakšen vrli športni krog. Starši so po navadi močno prostovoljno vključeni na prizorišče športnih klubov na Norveškem in veliko časa namenjajo čim bolj nemotenemu ukvarjanju svojih otrok s športom, pa tudi treniranju, organiziranju in upravljanju dejavnosti.
Starši so navadno tudi tesno vključeni (še enkrat prostovoljno) v osnovne šole svojih otrok. Vloga staršev v potencialno vzajemni trojici staršev, šole in športnega kluba je v skladu z močnim občutkom skupnosti in visoko stopnjo državljanske udeležbe, ki jo OECD (2012) vidi kot značilno za Norveško.
Ta športna trojica - starši, šole in športni klubi - naj bi bila v zadnjih letih okrepljena s krepitvijo sodelovanja med šolami (zlasti osnovnimi) in športnimi klubi.
Tesni odnosi med tremi institucijami in ustvarjene soodvisnosti bodo najverjetneje mladim zagotovili temelje za športno udeležbo ne le glede fizičnih sposobnosti in fizičnega/športnega kapitala, temveč tudi glede družbenega in kulturnega kapitala - vseh gradnikov, pravzaprav za stalno sodelovanje v športu.
Pomembnost staršev je velika ne glede na to, da mladi do 14., 13., 12. leta ali celo prej začnejo bežati v svoj svet. Odrasli začnejo izgubljati nadzor. Otroci začnejo izražati neodvisne želje. Začnejo si izbirati lastne prijatelje in se srečujejo brez nadzora ali pa so podvrženi ohlapnejšemu in manj vsiljivemu nadzoru odraslih kot prej. V povezavi z večjim razpoložljivim bogastvom začne naraščajoča neodvisnost mladih razlagati rast zdravega in športnega življenjskega sloga.
Na to si odgovorite sami. Predvsem na to, kdaj ste bili starši zadnjič opazili sveto športno trojico, kot je na Norveškem, sodelovanje staršev, šol in športnih klubov? Morda porečete, da nikoli - ali pa je bilo vsaj nekaj približno podobnega, ko ste vadili v kakšnem TVD Partizan, pred mnogimi desetletji, ko so trenerji hodili po šolah, kjer so imeli najete telovadnice. In otroke spodbujali k igri in gibanju. TVD Partizan je bil nekako skrivoma rojen iz zapuščine slovenskih Sokolov.
Sokol je bilo prvo telovadno društvo na Slovenskem, ki je s polnim nazivom Gimnastično društvo Južni sokol nastalo po zgledu češkega Sokola. Prvo telovadno društvo Sokol je nastalo v Pragi leta 1862 pod vodstvom dr. Miroslava Tyrša, že oktobra 1863 pa je njegovo slovensko inačico v Ljubljani ustanovila skupina slovenskih rodoljubov.
Južni sokol oziroma njegov neposredni naslednik Ljubljanski sokol ni bil samo prvo telovadno društvo v Sloveniji, postal je matično društvo za vsa slovenska sokolska društva.
Josip Rus je bil v imenu slovenskih sokolov eden od ustanoviteljev Protiimperialistične fronte (poleg njega sta bila Sokola tudi člana predsedstva IO OF in SNOS Zoran Polič in France Lubej), ki se je kmalu imenovala Osvobodilna fronta slovenskega naroda.
Po vojni so komunistični sokoli 8. julija 1945 pripravili Zbor slovenskih sokolov. Nanj so lahko prišli le delegati s partijskim dovoljenjem, ter se samoukinili.
Po vzoru Sovjetske zveze so naslednici sokola dali po rusko ime »fizkulturna« in ustanovili Društvo za telesno vzgojo Partizan.
Po ukinitvi TVD Partizanov in ponižujočem spominu na Sokole so se, kot kaže, naše podrobnosti z Norveško končale.
Poleg neverjetnega Stanka Bloudka, tudi Sokola, imamo v rekreaciji Slovenci še enega izjemnega, a povsem pozabljenega moža. Viktor Murnik, zavzet sokol, pokončen Slovenca in utemeljitelj telovadbe na Slovenskem.
Bil je bil pionir svoje stroke, ki se je zavedal, da telovadba potrebuje svojo organizacijo, da je treba vzgojiti ljudi, ki bodo znali prenašati znanje na druge. Leta 1896 ustanovil prvi vaditeljski zbor na Slovenskem, ustanovil je prvo strokovno sokolsko panožno zvezo, leta 1907 pa je popeljal slovenske telovadce na prvo mednarodno tekmo v Prago. Pod njegovim vodstvom so trenirali vsi najboljši slovenski telovadci pred drugo svetovno vojno, tudi Josip Primožič in Leon Štukelj. Sokolstvo je v ideološkem primežu državljanske vojne na Slovenskem v letih 1941-45 razpadlo in bilo zaznamovano kot meščanska opozicija,
Viktor Murnik pa je razen v ozkih krogih poznavalcev zgodovine telovadbe za širšo javnost ostal pozabljen in skoraj neznan.
Zato se splača v arhivu TV Slovenija poiskati Pozabljeni Slovenci: Viktor Murnik.
Da bi šport otrok in mladostnikov ponovno postavili na noge. Stanko Bloudek in Viktor Murnik sta temelj, enakovreden tistemu, kar pišemo o norveškem modelu.
Žal sta bila prevelika in prepoštena za model časa, v katerem sta živela; ta čas se je po njuni smrti čudno spridil.
To vemo zaradi razlik znotraj in med različnimi družbeno-ekonomskimi sloji v norveški družbi. Z drugimi besedami: nekateri otroci in mladina iz srednjega razreda športno malo naredijo, in nekateri mladi iz delavskega razreda pa naredijo veliko.
Torej, kateri bi lahko bili drugi dejavniki?
Glavni mehanizem za nadaljevanje kulturnega pomena razvoja športa je predvsem primarna socializacija skozi družino: Otroštvo je življenjska stopnja, ko se množično rekrutira v šport, in posledično, da velika večina mladih vstopa v življenjsko obdobje po otroštvu z že postavljenimi temelji v športu, a ti temelji niso vsi enako močni.
Zaradi tega so lahko bolj ali manj močne izkušnje med šolsko športno vzgojo, v športnih klubih in tako naprej, vendar gre v prvi vrsti navadno za podporo staršev in družine.
To je lahko v obliki modeliranja udeležbe, spodbujanja in podpore ter pomoči v različnih oblikah, na primer prevoza do športnih lokacij, in nazaj - kar je še posebej pozitivno povezano z udeležbo deklet.
Predvsem gre za obliko nagnjenosti staršev iz srednjega razreda, da se proaktivno in strateško vključijo v usklajeno pridelavo športnega kapitala svojih otrok.
Sveta športna trojica - starši, šole in športni klubi
Z drugimi besedami, starši na splošno vlagajo v kulturni kapital svojih otrok (stvari, ki jih znajo in zmorejo), predvsem pa v svoj športni kapital. Zdi se, da na Norveškem ugodne socialnoekonomske razmere in zato je bolj verjetno, da so starši v športnem življenju svojih otrok verjetno bolj prisotni; na primer načini, kako so nordijske države staršem omogočile združitev dela in družine, kar je povzročilo več skupnega sodelovanja pri varstvu otrok, vključno z preživljanjem prostega časa v družinah. Domnevana ključna vloga staršev pri povečanju športne udeležbe je bila morda okrepljena z demografskim razvojem. V zadnjih dveh desetletjih ali več je bila Norveška sorazmerno mlada družba, v kateri živijo pari, ki imajo svoje otroke običajno v koncentriranem obdobju okoli poznih dvajsetih do sredine tridesetih let.
Osrednja pozornost družine pri športu pri udeležbi norveških mladih je dobro nakazana, prav tako tudi načini, kako družine s športnimi klubi in osnovnimi šolami tvorijo nekakšen vrli športni krog. Starši so po navadi močno prostovoljno vključeni na prizorišče športnih klubov na Norveškem in veliko časa namenjajo čim bolj nemotenemu ukvarjanju svojih otrok s športom, pa tudi treniranju, organiziranju in upravljanju dejavnosti.
Starši so navadno tudi tesno vključeni (še enkrat prostovoljno) v osnovne šole svojih otrok. Vloga staršev v potencialno vzajemni trojici staršev, šole in športnega kluba je v skladu z močnim občutkom skupnosti in visoko stopnjo državljanske udeležbe, ki jo OECD (2012) vidi kot značilno za Norveško.
Ta športna trojica - starši, šole in športni klubi - naj bi bila v zadnjih letih okrepljena s krepitvijo sodelovanja med šolami (zlasti osnovnimi) in športnimi klubi.
Judo Klub Sankaku Ljubljana. FOTO: Blaž Samec/Delo
Športni način življenja za vedno
Tesni odnosi med tremi institucijami in ustvarjene soodvisnosti bodo najverjetneje mladim zagotovili temelje za športno udeležbo ne le glede fizičnih sposobnosti in fizičnega/športnega kapitala, temveč tudi glede družbenega in kulturnega kapitala - vseh gradnikov, pravzaprav za stalno sodelovanje v športu.
Pomembnost staršev je velika ne glede na to, da mladi do 14., 13., 12. leta ali celo prej začnejo bežati v svoj svet. Odrasli začnejo izgubljati nadzor. Otroci začnejo izražati neodvisne želje. Začnejo si izbirati lastne prijatelje in se srečujejo brez nadzora ali pa so podvrženi ohlapnejšemu in manj vsiljivemu nadzoru odraslih kot prej. V povezavi z večjim razpoložljivim bogastvom začne naraščajoča neodvisnost mladih razlagati rast zdravega in športnega življenjskega sloga.
*Kako je to videti v Sloveniji?
Na to si odgovorite sami. Predvsem na to, kdaj ste bili starši zadnjič opazili sveto športno trojico, kot je na Norveškem, sodelovanje staršev, šol in športnih klubov? Morda porečete, da nikoli - ali pa je bilo vsaj nekaj približno podobnega, ko ste vadili v kakšnem TVD Partizan, pred mnogimi desetletji, ko so trenerji hodili po šolah, kjer so imeli najete telovadnice. In otroke spodbujali k igri in gibanju. TVD Partizan je bil nekako skrivoma rojen iz zapuščine slovenskih Sokolov.
Sokol je bilo prvo telovadno društvo na Slovenskem, ki je s polnim nazivom Gimnastično društvo Južni sokol nastalo po zgledu češkega Sokola. Prvo telovadno društvo Sokol je nastalo v Pragi leta 1862 pod vodstvom dr. Miroslava Tyrša, že oktobra 1863 pa je njegovo slovensko inačico v Ljubljani ustanovila skupina slovenskih rodoljubov.
Južni sokol oziroma njegov neposredni naslednik Ljubljanski sokol ni bil samo prvo telovadno društvo v Sloveniji, postal je matično društvo za vsa slovenska sokolska društva.
Josip Rus je bil v imenu slovenskih sokolov eden od ustanoviteljev Protiimperialistične fronte (poleg njega sta bila Sokola tudi člana predsedstva IO OF in SNOS Zoran Polič in France Lubej), ki se je kmalu imenovala Osvobodilna fronta slovenskega naroda.
Prvenstvo OŠ Ljubljane v jesenskem krosu. FOTO: Jure Eržen/Delo
Po vojni so komunistični sokoli 8. julija 1945 pripravili Zbor slovenskih sokolov. Nanj so lahko prišli le delegati s partijskim dovoljenjem, ter se samoukinili.
Po vzoru Sovjetske zveze so naslednici sokola dali po rusko ime »fizkulturna« in ustanovili Društvo za telesno vzgojo Partizan.
Po ukinitvi TVD Partizanov in ponižujočem spominu na Sokole so se, kot kaže, naše podrobnosti z Norveško končale.
Viktor Murnik, oče slovenske telovadbe
Poleg neverjetnega Stanka Bloudka, tudi Sokola, imamo v rekreaciji Slovenci še enega izjemnega, a povsem pozabljenega moža. Viktor Murnik, zavzet sokol, pokončen Slovenca in utemeljitelj telovadbe na Slovenskem.
Bil je bil pionir svoje stroke, ki se je zavedal, da telovadba potrebuje svojo organizacijo, da je treba vzgojiti ljudi, ki bodo znali prenašati znanje na druge. Leta 1896 ustanovil prvi vaditeljski zbor na Slovenskem, ustanovil je prvo strokovno sokolsko panožno zvezo, leta 1907 pa je popeljal slovenske telovadce na prvo mednarodno tekmo v Prago. Pod njegovim vodstvom so trenirali vsi najboljši slovenski telovadci pred drugo svetovno vojno, tudi Josip Primožič in Leon Štukelj. Sokolstvo je v ideološkem primežu državljanske vojne na Slovenskem v letih 1941-45 razpadlo in bilo zaznamovano kot meščanska opozicija,
Viktor Murnik pa je razen v ozkih krogih poznavalcev zgodovine telovadbe za širšo javnost ostal pozabljen in skoraj neznan.
Zato se splača v arhivu TV Slovenija poiskati Pozabljeni Slovenci: Viktor Murnik.
Da bi šport otrok in mladostnikov ponovno postavili na noge. Stanko Bloudek in Viktor Murnik sta temelj, enakovreden tistemu, kar pišemo o norveškem modelu.
Žal sta bila prevelika in prepoštena za model časa, v katerem sta živela; ta čas se je po njuni smrti čudno spridil.
