Tavčar, Likozar, Cof, Pajer – kaj imajo skupnega

Dr. Zdenka Pajer-Likozar (1951) je široko dejavna osebnost: biologinja, doktorica znanosti, profesorica, raziskovalka, urednica. In Krajnčanka: od rojstva živi z družino v Kranju. V tem prispevku nam ob Tavčarjevi stoletnici razkrije povezave njenega sorodstva z rodbino Ivana Tavčarja …

Rodila sem se sto let za dr. Ivanom Tavčarjem, leta 1951. V prispevku poskušam opisati nit, ki se vleče čez štiri družine: Tavčarjevo, Likozarjevo, Cofovo in Pajerjevo.

Tavčarji v Poljanah, Ljubljani in na Visokem

V Poljanah nad Škofjo Loko se je leta 1851 rodil dr. Ivan Tavčar. Oče je bil Janez Tavčar (1820–1895), mati pa Neža Perko (1822–1907). O Tavčarju in njegovem delu je bilo in je napisanih že nešteto najrazličnejših del in prispevkov. Manj znana pa je povezava našega širšega sorodstva s Tavčarji.

Dr. Ivan Tavčar (krščen kot Janez) je bil odvetnik, časnikar, politik in velik pisatelj. Leta 1883 je opravil odvetniški izpit in naslednje leto odprl odvetniško pisarno v Ljubljani. Kot advokat je deloval do konca svojega življenja. Doktoriral je iz prava na Dunaju leta 1877. V ljubljanski politiki je deloval skoraj 40 let. Ljubljanski občinski svetnik je bil od leta 1884 do 1911. Vmes je bil od leta 1889 do 1913 deželni poslanec, od leta 1901 do 1907 pa poslanec v Državnem zboru na Dunaju, kjer je zastopal mesto Ljubljana ter ljubljansko trgovsko in obrtno zbornico. Podžupan Ljubljane je bil od leta 1908 do leta 1911, ko je bil izvoljen za ljubljanskega župana, za Ivanom Hribarjem (1851–1941). Ivan Hribar ni bil ponovno izvoljen zaradi dogodkov leta 1908, ko so bili v Ljubljani protinemški izgredi. Oba sta bila vneta liberalca. Tavčar je bil župan do leta 1921, ko je dopolnil 70 let. Županoval je v najbolj težkih časih, med prvo svetovno vojno. Leta 1918 ob ustanovitvi države Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) je postal član prve slovenske narodne vlade. Bil je minister za prehrano. Leta 1920 je bil še poslanec prve ustanovljene skupščine Kraljevine SHS. Po hudi bolezni je Tavčar umrl leta 1923 v Ljubljani. Pokopan je v družinski grobnici na Visokem v Poljanski dolini.

Frančiška Jožefa Košenini - Franica ali Franja (1868–1938), 17 let mlajša od Ivana, se je z njim poročila 23. maja 1887 v cerkvi sv. Petra v Ljubljani. Tavčar jo je klical »uboga živalca«. Imenovali so jo tudi mati županja ali Franja, gospa doktorjeva. Kot zelo znana Ljubljančanka je bila vključena v delo na mnogih področjih. Bila je tudi dvorna dama. V Ljubljani sta, kmalu po poroki ob Ljubljanici, kupila dvonadstropno hišo na Bregu št. 8 (danes št. 10), leta 1893 pa posestvo na Visokem. Rodilo se jima je pet otrok: Ivan (1888–1978), Franc Boris Jožef - Fran (1890–1952), Josipina Bogomila - Pipa, por. Arko (1891–1974), Anton Zvonimir - Ante (1896–1994) in Igor Gustav (1899–1965). Dr. Igor Tavčar je imel dva sinova, ki sta tragično preminula. S tem se je končalo nasledstvo dr. Ivana Tavčarja, saj ostali štirje otroci niso imeli neposrednih potomcev.

Rodbine Likozar, Cof, Pajer

Frančiška - Fani Likozar (1895–1982) je bila ena od petih otrok Antona Likozarja (1857–1933) in njegove žene Marije Gros (1867–1936). Njun najstarejši sin je bil Konrad (1887–1959). Sledil mu je Anton - Tone (1889–1931), ki je umrl v prometni nesreči na Celovški cesti. Povozil ga je avto. Za njim se je rodila Anica - Nuša (1891–1976). Vsi trije so bili rojeni v Goričah. Jožica (1894–1974) in Fani sta bili rojeni v Godoviču. V Goričah in Godoviču je oče služboval kot učitelj. Kasneje je bil nadučitelj, vnet politik in čebelar. Leta 1908 je postal ljubljanski občinski svetnik in bil na tem mestu skoraj do svoje smrti leta 1933. Občinski svetnik je bil za časa delovanja štirih županov:

Ivana Hribarja (1896–1910), dr. Ivana Tavčarja (1911–1921), Ljudevita Periča (1921–1925) in dr. Dominika - Dinka Puca (1928–1935). Od leta 1925 (dve leti po Tavčarjevi smrti) do leta 1928 je bil eden od treh članov gerentskega sveta (v stari Jugoslaviji od vlade začasno imenovani člani občinske uprave). Druga dva člana sta bila Josip Turk (1865–1937) in dr. Dominik - Dinko Puc (1879–1945), kasnejši župan (glej Kovačič S. P. Kjerkoli je deloval, je pustil sledi. Gorenjski glas, Kranj, 2018: 26-26, zapisala Pajer-Likozar Z.). Anton Likozar se je z Ivanom Tavčarjem in njegovo ženo poznal kar precej dolgo. Cela njegova družina je bila s Tavčarji močno povezana. Bili so dobri prijatelji. Po smrti Ivana Tavčarja so Franjo obiskali tudi na Visokem.

Fani Likozar, najmlajša hči Antona Likozarja, je končala licej (ženska srednja šola) in bila uslužbenka sreskega (okrajnega) načelstva v Ljubljani. Invalidsko je bila upokojena zaradi več operacij na očeh. Ko je bila stara 40 let, se je poročila v Kranj. Njen mož je postal Bogomir - Mirko Cof (1888–1972), moj stari ata (glej Likozar-Pajer Z. Cofišče na Šmarjetni gori. Kranjčanka, Gorenjski glas, Kranj, 2002: 50-50; Od Cofišča do Bellevueja. Gorenjski glas, Kranj, 2019: 22-22; Po sledeh časopisa Jutro in stare fotografije. Gorenjski glas, Snovanja, Kranj, 2020: 14-15). Poroka je bila v Ljubljani, na god sv. Vida, v cerkvi sv. Petra, 15. junija 1935, kjer sta se poročila tudi Tavčarjeva. Stari ata je bil od leta 1920 kot uradnik zaposlen v današnji tovarni Sava. Po nesreči na Jezerskem se je leta 1950 upokojil (glej Mravlje S. Mirko Cof – eden od pionirjev naše tovarne. SAVA – glasilo delavskega kolektiva tovarne gumijevih izdelkov Sava Kranj, 1967/15: 1-2).

Za Mirka Cofa je bila to druga poroka. Prva žena je bila Frančiška - Fani Jesih (1887–1932). Spoznala sta se v Ljubljani, kjer je stari ata hodil v Mahrovo trgovsko šolo. Mahrova trgovska šola je bila najstarejša v tedanji Avstro-Ogrski. Ustanovil jo je Jakob Franc Mahr leta 1834. Obiskovali so jo pretežno otroci premožnejših meščanov. Delovala je do leta 1918. Šola je bila na današnjem Krekovem trgu 10. Na spominskem obeležju je omenjen tudi France Prešeren, ki je od leta 1836 do leta 1840 tu delal pri Blažu Chrobatu (1797–1848), odvetniku in narodnozavednemu izobražencu. Fani Jesih se je izučila za dežnikarico pri L. Mikušu. V časopisu Slovenec je bil leta 1896 objavljen oglas: »Dežnike in soljčnike v največji izberi priporoča L. Mikuš, Ljubljana, Mestni trg 15.« Fani je leta 1908 v Ljubljani rodila, izven zakona, hčerko Frančiško - Rado (1908–1998). Med leti 1908 in 1918 je bil Mirko Cof za časa Avstro-Ogrske najprej na vojaških vajah, nato v Linzu v Avstriji, kjer je delal kot uradnik, in še štiri leta v prvi svetovni vojni. Ko se je po vojni vrnil domov, se je s Fani poročil 2. marca 1918. Žena je z 10-letno hčerko po poroki prišla v Kranj. Rodilo se jima je še troje otrok: Bogomir - Bogo (1920–1969), Ivan - Ivo (1921–1921), ki je umrl za davico, in Ivica (1924–1914), moja mama. Žena je Mirku umrla leta 1932 za rakom na želodcu, stara 45 let. Do leta 1935 so imeli služkinjo, ki je upala, da jo bo stari ata poročil, a k hiši je prišla Fani Likozar. Kljub temu da je bila mačeha moji mami, smo jo vedno imeli za svojo staro mamo, saj prve nismo poznali.

Brat njenega očeta, Antona Likozarja, je bil papan, Josip Likozar (1964–1953) iz Kranja (glej Likozar-Pajer Z. Papanova zgodba. Gorenjski glas, Kranj, 2022: 18-18, 5 nadaljevanj). Papan je bil stari ata mojega moža Jožefa Likozarja, ki so ga klicali Joco (1945–2020). Stanovali so na današnji Jenkovi ul. 2. Njegov oče Jožef Anton Likozar st. (1899–1975) je bil vpleten v poroko mojega starega ata Mirka Cofa s Fani Likozar. Bil je njen pravi bratranec. Mirko in Jože sta se poznala kot stara Kranjčana in hodila v gostilno Pr' Knedl na Gasilskem trgu, danes Tomšičeva ul. 38. Nobena ljubljanskih hčera Antona Likozarja ni bila poročena. Fani pa se je le odločila, da se poroči v Kranj k Cofovim na današnji Tomšičevi ul. 3. Naključje je hotelo, da sta imeli obe ženi mojega starega ata ime Frančiška oz. Fani.

Moja mama Ivica

Stara mama ni pustila moji mami Ivici prebirati časopisov. Zato jih je brala na stranišču ali pa je šla k Likozarjevim, ki so stanovali v sosednji ulici. Tu jih je pri sestrični stare mame, Ivanki Likozar, por. Šefcu (1905–1985), hčerki papana, smela pregledovati. Ko je hodila v kranjsko gimnazijo, ni smela domov po Jenkovi ulici, pač pa po današnji Reginčevi. Tudi svilenih nogavic ni nosila. Poleg tega ni smela gledati skozi okno na ulico, da ne bi Pajerjevi, ki so stanovali nasproti, rekli, da gleda tja. Čas pa je pokazal, da je prišla ravno k njim.

Moja mama Ivica se je vpisala na Gimnazijo Kranj, ki se je tedaj imenovala Državna realna gimnazija kralja Aleksandra I. Zedinitelja kraljevine Jugoslavije. Opravila je štiri razrede nižje gimnazije. Dijaki so dobili spričevala o nižjem tečajnem izpitu. Ivica je bila zaradi odličnega uspeha oproščena izpita. V Kranju je končala še 5. razred višje gimnazije. Z začetkom druge svetovne vojne leta 1941 je bil aprila meseca preklican pouk na gimnaziji. Spodnje prostore je najprej zasedla jugoslovanska vojska. Čez nekaj dni so prišli Italijani, nato pa Nemci. Gimnazija je bila ukinjena do junija 1945 (glej Pivk V. Gimnazija Kranj in stoletje njenih matur. Med drugo svetovno vojno. Gimnazija Kranj, 2001: 188-190). Ko je bilo čutiti, da bo gimnazija prej ali slej ukinjena, sta se sestri stare mame, teti Nuša in Jožica Likozar (tako smo ju klicali), odločili, da Ivico vzameta k sebi v Ljubljano. Še vedno sta stanovali, kot prej vsa njuna družina, na Prečni ul. 2. Obe sta bili učiteljici. Mama je v Ljubljani v šolskem letu 1940/41 začela hoditi na II. žensko realno gimnazijo kraljevine Italije. Končala je 6., 7. in 8. razred in s tem maturirala. Tedaj so dijaki dobili Spričevalo o višjem tečajnem izpitu. Mama je bila zaradi dobrih ocen oproščena ustnega izpita. Maturi je predsedoval Giovanni Maver, profesor in slavist iz Rima. Po maturi je opravila še Abiturientski tečaj za trgovino, obrt in industrijo na Državni trgovski akademiji v Ljubljani (abiturient je absolvent srednje šole pred zaključnim izpitom ali po njem). Ko je minila druga svetovna vojna in je bila Ljubljana osvobojena, je komaj čakala, da se po štirih letih vrne domov v Kranj.

Dne 7. septembra 1947 se je poročila čez ulico k Pajer, kjer so imeli kleparstvo. Poročila se je prav tja, kamor ni smela gledati skozi okno. Vesela je bila, da se je končno znebila priimka Cof. Njen mož je postal Valentin Pajer (1921–1984) (glej Likozar-Pajer Z. Moj oče – nemški vojak. Gorenjski glas, Snovanja, Kranj, 2019: 18-19; Po poteh družine Pajer. Gorenjski glas, Snovanja, Kranj, 2021: 16-18). Poročila sta se v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja. Rodili sta se jima dve hčerki – Nuša (1948) in jaz (1951).

Teti Nuša in Jožica Likozar sta velikokrat prišli na obisk k svoji sestri v Kranj. Vedno smo ju bili veseli. Ko sem hodila v Ljubljano na akademijo in fakulteto, sem ju večkrat obiskala in pri njiju tudi nekajkrat prespala, če so se mi predavanja zavlekla v noč. Njihov hišni zdravnik je bil dr. Igor Tavčar, sin Ivana Tavčarja. Bili sta na njegovem pogrebu leta 1965. Umrli sta stari 80 in 85 let v Ljubljani.

Sklepna ugotovitev

Ivan in Franja Tavčar sta bila prijatelja družine Likozar. Njena najmlajša hči je bila Fani Cof, njena pastorka pa Ivica Pajer. Moj priimek je Pajer-Likozar. Tako se konča nit, ki sem jo omenila na začetku tega prispevka.

Posvetilo Franje Tavčar

Pa še to. Ko se je moja stara mama Fani poročila v Kranj k Cofovim leta 1935, je v ohranjeno spominsko knjigo »Praznik sreče in ljubavi« Franja Tavčar napisala:

»Mladi ženi je vzvišena naloga. V Tebi je sreča zakona in vsej okolini. Zavedaj se tega. Nabiraj sebi zadovoljstvo – nabiraj drugim srečo – ker iz tega izraste trajna sreča Tebi.

iz Rušena*
Franja Tavčarjeva
stara prijateljica
rajnkega Očka«

Očka je bil Anton Likozar, oče moje stare mame

*Ruşen Esref Ünaydin (1892–1959) iz Carigrada je bil pionir turške literature, pisatelj, diplomat in politik.