Kazalnikov poslovanja živilske panoge v letu 2021 ta hip še ni na voljo. Zato se v pogovoru z direktorico Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij (ZKŽP) pri GZS Tatjano Zagorc opreva na proizvodne indekse.
»Po uradni statistiki Sursa so se proizvodni indeksi v letu 2021 v proizvodnji pijač in živil v primerjavi z letom 2020 zvišali za približno štiri odstotne točke. Če pogledamo na ta kazalnik skozi daljše obdobje in kot izhodišče vzamemo leto 2015, pa ugotovimo približno 15-odstotno povečanje proizvodnje,« pojasni Zagorčeva.
Ob izhodišču, da obseg proizvodnje živil in pijač torej raste, se dotakneva še nekaterih drugih vidikov kondicije živilskega sektorja in tudi njegovega pomena. Tudi v okviru trenutnega razpisa Najboljše živilsko podjetje 2022.
S proizvodnjo hrane in pijač se v Sloveniji ukvarja 1.368 poslovnih subjektov, od gospodarskih družb, samostojnih podjetnikov do zadrug. Če tokrat izvzamemo tudi kmetije z dopolnilnimi dejavnostmi, se poraja vprašanje, kako različne so težave velikih in malih pridelovalcev živil in pijač.
Težave podjetij so različne. Pri mikro podjetjih, ki se še razvijajo, gre za boj za obstanek na trgu in iskanje prodajnih poti, pri malih podjetjih morda bolj za nišne izdelke za izbranega kupca – ni pa nujno, medtem ko gre pri srednjih in velikih podjetjih bolj za močno strukturo, vprašanje razvoja izdelkov in storitev, širjenja na tuje trge, prilagajanje ponudbe izdelkov, povpraševanje kupcev in podobno.
Vidimo, da so kmetijska in živilska podjetja med seboj dobro povezana. Tudi veliko tržno usmerjenih kmetij je zelo dobro povezanih v ta sistem in med njimi obstajata neko vzajemno zagotavljanje stabilnosti in dolgoročno sodelovanje.
Skupni izziv je, kako doseči čim boljši položaj pri umeščanju izdelkov na trgovske police. Na zbornici se trudimo za hitrejši odziv in razumevanje trgovine in javnih zavodov. Trenutna realnost je, da se je treba hitro odzivati na spremembe cen na svetovnih surovinskih trgih.
Prepogosto še vedno ni dovolj posluha pri razumevanju tako imenovane višje sile, ki je opredeljena v pogodbah. Gre za primere, kot je trenutna vojna v Ukrajini, ko bi bilo treba morebitne zamude pri dostavi dogovorjenih količin bolj prožno tolmačiti tudi z vidika pogodbenih kazni.
Tudi živilci, tako kot preostali gospodarski sektor, poslujejo v razmerah nekakšne šok ekonomije, ko se je po epidemiji zgodila še vojna na evropskih tleh. Uradna zagotovila vlade so, da se nam v Sloveniji ni bati za hrano, morda bo le jedilnik malo manj pester. Toda cene se dvigujejo in vprašanje je, koliko hrane si bomo kot kupci sploh lahko privoščili.
V polemiki o cenovnem dogajanju na trgu surovin in posledično o cenah živil na trgovskih policah se mi zdi izredno pomembno opozoriti, da moramo ta dva pojma ločevati.
Zdi se mi namreč, da s poistovetenjem dviga cen s surovinskih borz na živila preveč vznemirjamo kupce. To seveda ne pomeni, da podražitev ne bo. Dejstvo je, da je hrana zelo pomembna, in prav tako drži, da se bodo gotovo podražili tudi končni izdelki živil in pijač. Temu se ne bo mogoče izogniti. Zato bo naloga države, da pomaga socialno najbolj ogroženim.
Prav tako bo treba na sistemski ravni premisliti o ustreznem in hitrem odzivu občin ali države na dvige cen živil, saj so lastniki javnih zavodov, kot so vrtci in šole, ki imajo z dobavitelji sklenjene dolgoročne pogodbe. Nujno je, da se ustanovitelji javnih zavodov pravočasno odzovejo na spremembe na trgu in upoštevajo položaj dobaviteljev tudi pri prilagajanju cen živil.
Kako lahko trenutne razmere v Evropi vplivajo na samo kakovost prehranske verige in njeno varnost? Se utegnejo na nabavnem področju znižati standardi v smislu dobave surovin po vsaki ceni, samo da so?
Ta hip sta količina in čas dobave gotovo pomembni vprašanji, seveda ob upoštevanju tehnološke varnosti surovin. Ampak ko govorimo o trgu Evropske unije, menim, da ni bojazni glede varnosti in kakovosti surovin. Je pa res, da so različni sektorji na evropski ravni različno produktivno sposobni in eni bolj, drugi manj odvisni tudi od dobav iz tretjih držav; predvsem to velja za oljnice, tudi za nekatera fitosanitarna sredstva in gnojila.
Naj to podkrepim s tem, da je prav zdaj v obravnavi predlog direktive o pregledu poslovanja podjetij tudi z vidika trajnosti. Evropska komisija je predlagala določene ukrepe, s katerimi bi ublažila težave, ki jih povzroča ukrajinsko-ruska kriza. Med drugim predlaga, da se ukrep obvezne prahe ali ozelenitve začasno ne upošteva in se te površine namenijo za pridelavo poljščin. Komisija ne razmišlja v smeri znižanja standardov kakovosti, trajnosti in zelene usmerjenosti evropskega kmetijstva.
Ker v Evropi nimamo zadostnih količin določenih surovin, ki so prihajale iz Ukrajine in Rusije, se nove nabavne poti iščejo na tretjih trgih. Tu se srečujemo z različnimi, pogosto drugačnimi proizvodnimi standardi, kot veljajo v Evropski uniji, zato bi bila potrebna prilagoditev. Na ravni proizvodnje se skrbno proučujejo ponudbe, ki ob pretrganju nekaterih dobavnih verig zaradi vojne v Ukrajini prihajajo iz drugih delov sveta, od Indije do Južne Amerike.
V vsakem obdobju prežijo na proizvajalce špekulanti, v kriznem še toliko bolj. Da se vsemu temu izognemo, je potrebno veliko znanja pri nadzornih organih in proizvajalcih pa tudi dobra analitika. Ne predvidevam, da bi šli v smer znižanja standardov kakovosti, trajnosti in zelene usmerjenosti.
Zelo veliko, predvsem v krizi, govorimo o samooskrbi na eni strani in želji po čim cenejši hrani na drugi. Vaš pogled na samooskrbo je malo drugačen, z vidika celotnega iztržka verige.
V Sloveniji je pojem samooskrba že skoraj ponarodel. Vsak si ga razlaga po svoje: od pridelave na lastnem vrtu do oskrbe s kmetijskimi pridelki. Agrarni ekonomisti so pri tej definiciji precej strogi. Vsekakor pa se z njimi strinjam.
Če pogledamo mlečni sektor, je prireja mleka na zavidljivi ravni, ko naredimo bilanco celotne mlečne verige od prireje do trgovinske police, pa vidimo, da nam gre dokaj slabo. Skoraj polovica vseh izdelkov na naših policah pride iz uvoza.
V nekaterih sektorjih, kjer smo pregovorno slabi, recimo v prašičereji, pa smo verjetno dvakrat boljši, saj je k vsemu treba prišteti še neuradni sivi trg.
In še tretji primer, kaj pomeni gledati na celoten izkupiček verige. Če pogledamo pšenico, imamo podatek, da z njo zasejemo do 30 tisoč hektarjev njiv. Ob upoštevanju rodnega potenciala na hektar pšenice, ki znaša 5,8 tone na hektar, bi torej lahko pridelali 170 tisoč ton pšenice. Uradni sistem odkupa pa beleži, odvisno od letine, od 58 tisoč do 112 tisoč ton odkupljene pšenice.
Rada bi tudi poudarila, da nam številke, tudi te o samooskrbi, ne povedo vsega, da je preprosto treba poznati in upoštevati tudi dogajanja znotraj prehranskih verig.
Od cen morda le to, da smo verjetno svetovni prvaki v akcijah živil in da trgovci preveč tekmujejo med seboj, kdo bo imel več in višje akcije. Ta marketing mora nekdo plačati in pogosto je to proizvajalec. S tem pa kupec izgublja jasno sliko o realni ceni izdelka v navezavi s ceno pridelave in predelave.
Kakšen je po vašem mnenju koronski davek in kakšen bo vojni davek glede nadaljnje prožnosti in vzdržnosti poslovanja živilske panoge pri nas?
Vnovičen pretres dobaviteljskih verig znova kliče k optimizaciji, učinkovitosti in vzpostavitvi močnih centrov, ki jim lahko rečemo tudi šampijoni.
Ne gre za kapitalske povezave, ampak za organizacijo mreže dobrih kmetijskih in živilskih podjetij ter zadrug, ki bodo zagotavljali trdnost celotnemu sistemu prehranske verige v državi. Pri tem pristopu bodo imeli korist tudi manjši pridelovalci in dobavitelji. Vsekakor bi tudi kmetijska politika morala iti v tej smeri graditve mreže okrog dobrih kmetijskih in živilskih podjetij in zadrug.
Že ob začetku prve krize v času epidemije se je kmalu videlo, kaj pomenijo stabilni močni centri, ki prevzamejo tveganja in zagotovijo nemoten odkup kmetijskih surovin. Videli smo, kako so se odzvala naša podjetja, na primer mlekarne in perutninarska podjetja. To je bil dokaz, da smo na isti strani in da je le v sodelovanju in zaupanju moč.
Naj to ponazorimo s primeri. V vsaki verigi poglejmo, kaj je dobro in kaj je treba nadgraditi, popraviti, digitalizirati, kakšni so pogodbeni odnosi za odkup, v kakšnem položaju je živilska industrija glede tehnologije in kadrov, ali so njeni izdelki inovativni, sledijo pristopom izboljšanja hranilne sestave živil in tako naprej. Ugotavljamo, da na poti od žita do pekarskih izdelkov nimamo kvasarne. Vloga resornega ministrstva bi morala podpirati in graditi celotno agroživilsko verigo.
Tako se po dveh letih še vedno ne moremo zediniti, ali vzredimo 300 tisoč ali 170 tisoč prašičev v Sloveniji. Tudi v vinogradništvu opozarjajo na razlike med podatki o površinah in pridelanem vinu. Nezanesljiva je statistika pri zelenjavi. To zbiranje in analiziranje podatkov, kar je prvi pogoj za kakovostno odločanje in sprejemanje pravih politik, se mi resnično zdita največja rakasta rana. Pričakujem, da nam bo to težavo v okviru nove finančne perspektive uspelo odpraviti.
Kateri trije glavni izzivi so kratko- in dolgoročno pred živilsko industrijo glede na vpogled v panogo, ki jo imate na zbornici?
Na prvem mestu je gotovo potreba po prepoznavnosti živilske industrije kot pomembnega temelja pri zagotavljanju oskrbe s hrano. Nujno je treba povezati kmetijsko pridelavo in živilstvo ter ju obravnavati enako pomembno in skupaj.
Na drugem mestu je z današnje perspektive zelo pomembna stabilizacija trgov, kajti tudi po koncu ukrajinsko-ruske vojne bodo razmere na trgu še nekaj časa nestabilne. Kaj se nam v agroživilstvu napoveduje, bo pokazala jesenska setev. Tudi leto 2023 bo polno izzivov.
In na tretjem mestu, hkrati bi to lahko bilo seveda tudi na prvem, pa je tehnološka in trajnostna posodobitev vseh procesov na poti od kmetijskih gospodarstev, živilske industrije do trgovine. Polno zastarelih praks je preprosto povozil čas. Za vse spremembe v pravo smer pa mora, kot sem poudarila, najprej zaživeti spoznanje, da smo vsi členi verige dejansko nenadomestljivi in vsi skupaj samo ena veriga.
