Spominjamo se obdobja, ko je slovenski dres nosila ena najboljših atletinj v zgodovini, Merlene Ottey. Legendarna Jamajčanka je Sloveniji tudi prinesla eno od sedmih medalj z dvoranskih svetovnih prvenstev.

Osamljeni jezdec v družbi petih Slovenk

Atletika

19. Mar 2025 0

Atletika

19. Mar 2025 0

Pred četrt stoletja, še pred globalnimi zvezdniki, kot sta Luka Dončić in Tadej Pogačar, je ime Slovenije v športni svet kot prva zares ponesla Merlene Ottey, dobitnica kar 30 medalj z največjih atletskih tekmovanj, ki je pred zdaj že skoraj četrt stoletja deset let nosila slovenski dres.

Trikratna olimpijska podprvakinja, šestkratna dobitnica bronastih medalj z olimpijskih iger, trikratna svetovna prvakinja, štirikratna svetovna podprvakinja, lastnica sedmih bronastih kolajn s svetovnih prvenstev, trikratna prvakinja, dvakratna podprvakinja in enkrat bronasta na dvoranskih svetovnih prvenstvih je bila Ottey – leta 1990 je bila izbrana tudi za najboljšo atletinjo leta na svetu -, na prelomu tisočletij, ko jo je pot zanesla v Slovenijo.

Medalje Merlene Ottey z največjih tekmovanj:

-Olimpijske igre:
Srebrne: Atlanta 1996 (100 m), Atlanta 1996 (200 m), Sydney 2000 (4×100 m). Bronaste: Moskva 1980 (200 m), Los Angeles 1984 (100 m), Los Angeles 1984 (200 m), Barcelona 1992 (200 m), Atlanta 1996 (4×100 m), Sydney 2000 (100 m).

-Svetovna prvenstva:
Zlate: Tokio 1991 (4×100 m), Stuttgart 1993 (200 m), Göteborg 1995 (200 m). Srebrne: Helsinki 1983 (200 m), Stuttgart 1993 (100 m), Göteborg 1995 (100 m), Göteborg 1995 (4×100 m). Bronaste: Helsinki 1983 (4×100 m), Rim 1987 (100 m), Rim 1987 (200 m), Tokio 1991 (100 m), Tokio 1991 (200 m), Stuttgart 1993 (4×100 m), Atene 1997 (200 m).

-Dvoranska svetovna prvenstva:
Zlate: Budimpešta 1989 (200 m), Sevilla 1991 (200 m), Barcelona 1995 (60 m). Srebrni: Indianapolis 1987 (200 m), Sevilla 1991 (60 m). Bronasti: Budimpešta 1989 (60 m), Birmingham 2003 (60 m)

Da je pristala v Sloveniji, je pripomogel Jure Košir

Začelo se je leta 1998, ko je po spletu naključij začela sodelovati s priznanim slovenskim atletskim trenerjem Srdjanom Djordjevićem. Priporočil ji ga je njen menedžer Daniel Zimmermann, ki je sodeloval tudi s slovenskim alpskim smučarjem Juretom Koširjem.

Oktobra tistega leta se je začelo njuno sodelovanje, ki je bilo sprva preizkusno.

“Potem ko v zadnjih treh letih nisem imela trenerja, saj sem menila, da sama najbolje poznam svoje telo in ga niti ne potrebujem, sem po številnih poškodbah v zadnjem času ugotovila, da brez trenerja ne bom več mogla biti v svetovnem vrhu. Skušala se bom čim bolje pripraviti na olimpijske igre v Sydneyju, potem pa bom končala športno pot,” je na odmevni novinarski konferenci v Ljubljani povedala takrat 38-letna Jamajčanka, ki je dve leti pred tem na olimpijskih igrah v Atlanti v razburljivem finalu sprinta na 100 metrov z istim rezultatom kot zmagovalka (10,79), Američanka Gail Devers, za nekaj tisočink izgubila olimpijsko zlato.

K nam je prišla ena največjih v zgodovini

To so bile njene pete olimpijske igre, na katerih je debitirala že v Moskvi daljnega leta 1980 in kot 20-letnica prišla do bronaste medalje v teku na 200 metrov.

“Slovenci zagotovo nismo športna nacija, saj športa ne razumemo”

Atletika

25. Avg 2024 12

Atletika

25. Avg 2024 12

Leto pred prihodom v Ljubljano, na svetovnem prvenstvu v Stuttgartu, je bila tretja na enkrat krajši razdalji in postala najstarejša dobitnica kolajne s svetovnih prvenstev. Na dan, ko jo je osvojila, je bila stara 35 let in 92 dni.

“Vedno je mogoče kaj spremeniti in popraviti. Tudi v primeru vrhunske atletinje. Pri Ottey je mogoče izboljšati razvoj moči in startni pospešek, s čemer bi v prvih 40 do 50 metrih pridobili kakšen meter. Samo ena oseba tega ne more napraviti. Svojo vlogo vidim tudi v povezovanju različnih strokovnjakov. Sam bom skrbel za atletsko plat. Čaka nas trdo in težko delo, Merlene pa bo morala imeti tudi srečo z zdravjem,” pa je ob omenjenem druženju z novinarji povedal Djordjević.

Za začetek doping obtožba in oprostilna sodba

Njuno sodelovanje se ni začelo najbolje. Na stezi je sicer blestela – 60 metrov je pozimi pretekla v času 7,01, na 100 in 200 metrov pa poleti zablestela z rezultatoma 10,97 in 22,43 – toda junija 1999 je Ottey po vzorcu, vzetem na jamajškem državnem prvenstvu v Kingstonu, padla na doping testu.

Edino tekmovanje, na katerem Slovenija še ni zmagala

Atletika

18. Mar 2025 1

Atletika

18. Mar 2025 1

V njeni krvi naj bi našli sledi nedovoljenih substanc, zaradi česar je bila suspendirana in je izpustila svetovno prvenstvo, ki je bilo tistega leta na sporedu v Sevilli.

Goljufanje je od prvega dne zanikala, kmalu pa se je izkazalo, da je prišlo do napake in je govorila resnico. Julija 2000 jo je krovna svetovna atletska organizacija oprostila vseh obtožb.

Ravno dovolj zgodaj, da je ujela nastop na olimpijskih igrah v Sydneyju, kjer je prišla še do osme in devete olimpijske medalje. Na 100 metrov, ki jih je v tisti sezoni s 39 leti na plečih pretekla v neverjetnem času 10,99, je bila tretja, z jamajško štafeto 4×100 metrov pa je osvojila srebrno kolajno.

Osebni rekordi Merlene Ottey:

60 m: 6,96 (1992)
100 m: 10,74 (1996)
200 m: 21,64 (1991)
200 m v dvorani: 21,87* (1993)

*svetovni rekord

Leta 2002 je postala slovenska državljanka

To je bilo tudi njeno zadnje veliko tekmovanje, na katerem je nastopila v prepoznavnem jamajškem dresu.

Rubikova kocka, v katero prihajajo najboljši na svetu

Atletika

17. Mar 2025 1

Atletika

17. Mar 2025 1

Leta 2001 – potem ko je zaradi poškodbe odpovedala nastop na svetovnem prvenstvu v Edmontonu – je namreč prišla na idejo, da začne nastopati za Slovenijo.

Ob podpori Atletske zveze Slovenije in države je takrat hitro sprožila postopek pridobitve slovenskega državljanstva, obljubo, da ne bodo nagajali, pa so ji dali tudi v vrhu jamajške atletske zveze.

Evropsko dvoransko prvenstvo 2002 na Dunaju je morala izpustiti, maja 2002 pa postala slovenska državljanka.

“Zelo sem vesela in počaščena, da bom lahko tekla za Slovenijo. Ko sem pred štirimi leti prišla v Slovenijo, me je ta majhna, vendar lepa država očarala. Tu imam vse pogoje za nemotene treninge in delo. Želim si nastopiti na evropskem prvenstvu v Münchnu, kjer me bodo tekmice zelo težko premagale,” je po odmevni odločitvi, o kateri so poročali po vsem svetu, na novinarski konferenci razlagala legendarna Jamajčanka, ki je malo pred tem dopolnila 42 let, a v naslednjih letih vseeno zlahka popravila vse sprinterske slovenske rekorde, ki stojijo še danes.

Na evropskem prvenstvu v Münchnu 2002 je na žalost nismo videli, saj se je poškodovala, tako da je prvič na velikem tekmovanju slovensko majico nosila marca 2003, na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Birminghamu.

Tam je na 60 metrov zasedla četrto mesto, a potem naknadno prejela bronasto medaljo, saj so zmagovalko, Ukrajinko Žano Block, ujeli pri jemanju dopinga in črtali njen izid.

Slovenske medalje z dvoranskih SP:

Srebrne: Britta Bilač, višina (1995, Barcelona), Jolanda Čeplak, 800 m (2004, Budimpešta), Marija Šestak, troskok (2008, Valencia).

Bronaste: Brigita Bukovec, 60 m ovire (1995, Barcelona), Merlene Ottey, 60 m (2003, Birmingham), Tina Šutej, palica (2022, Beograd), Lia Apostolovski, višina (2024, Glasgow).

Kot Slovenka je postala najstarejša sprinterka na OI

Poleti 2003 je prvič za Slovenijo tekla, in sicer v kar treh disciplinah, na velikem tekmovanju na prostem. Na svetovnem prvenstvu v Parizu 2003 je tako na 100 kot 200 metrov prišla do polfinala, medtem ko je bila slovenska štafeta 4×100 metrov, v kateri je prav tako tekla, v kvalifikacijah diskvalificirana, potem ko je pri napaki v predaji sodelovala prav Ottey (z Majo Nose).

Marca 2004 je Ottey, ki je 60 metrov v zimski sezoni kot 43-letnica najhitreje pretekla v času 7,21, na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Budimpešti spet obstala v polfinalu, poleti pa v Atenah prvič s slovenskim dresom nastopila še na olimpijskih igrah in postala najstarejša sprinterka v zgodovini iger – na dan zadnjega nastopa v Atenah je bila stara 44 let, tri mesece in 14 dni!

Kljub temu je bila zelo konkurenčna. Uvrstila se je v polfinale teka na 100 metrov in z rezultatom 11,09 krepko izboljšala državni rekord, podobno pa ji je uspelo tudi v kvalifikacijah teka na 200 metrov s časom 22,72, a se je na žalost v polfinalu poškodovala in teka ni končala.

Po poškodbi je morala na operacijo, tako da v letu 2005 sploh ni nastopala, zato je na dvoranskem evropskem prvenstvu v Madridu in svetovnem prvenstvu na prostem v Helsinkih tistega leta nismo videli, a kljub temu ni odnehala.

Dvoransko svetovno prvenstvo 2006 v Moskvi je sicer izpustila, a se poleti vrnila na stezo in nastopila na evropskem prvenstvu v Göteborgu.

Ob debiju na evropskih prvenstvih na prostem je prišla do polfinala sprinta na 100 metrov.

“Zelo sem zadovoljna, to je lep obet za prihodnjo sezono. Upam, da bom lahko še tekmovala tudi na olimpijskih igrah leta 2008 v Pekingu,” je po prihodu s Švedske napovedala, da še kar namerava vztrajati.

Že pozimi 2007 smo jo videli na dvoranskem evropskem prvenstvu v Birminghamu, kjer je s časom 7,33 obstala v kvalifikacijah teka na 60 metrov, poleti pa je z rezultatom 11,64 svojo pot končala tudi v kvalifikacijah teka na 100 metrov na svetovnem prvenstvu v Osaki.

Slovenski rekordi Merlene Ottey:

60 metrov: 7,17 (2003)
100 metrov: 11,09 (2004)
200 metrov: 22,72 (2004)
4×100 metrov: 43,91* (2003)

*v štafeti so tekle še Alenka Bikar, Kristina Žumer in Maja Nose.

Ena največjih vrnitev v svetovnem športu

Leta 2008 ni bila več niti najhitrejša Slovenka – na državnem prvenstvu jo je prehitela Pia Tajnikar –, zato je ostala brez tako želenih olimpijskih iger v Pekingu, ki bi bile že njene osme, leta 2009 pa ni nastopala, a če ste mislili, da je bil to njen konec, ste se seveda zmotili.

Leta 2010 se je na pragu abrahama pozimi vrnila, poleti pa 100 metrov kot 50-letnica najhitreje pretekla v času 11,67 in odšla na novo veliko tekmovanje. Tokrat na evropsko prvenstvo v Barceloni, kjer je tekla v štafeti 4×100 in s Slovenkami za vsega 21 stotink zgrešila uvrstitev v veliki finale.

“To je spodbuda za naslednje leto. Upam, da bom dovolj hitra in se bom uvrstila v reprezentanco tudi v naslednji sezoni,” je Ottey sporočila, da tudi na prehodu v šesto desetletje še ni rekla zadnje.

Da so njeni podvigi odmevali tudi v svetu, potrjuje dejstvo, da je bila na koncu tistega leta v izboru za nagrade Laureus nominirana za največjo povratnico v svetovnem športu.

Poslovila se je kot 52-letnica v Helsinkih 2012

Leta so seveda kljub temu naredila svoje, tako da se individualno na velika tekmovanja ni več uvrščala, zato je na dvoranskem evropskem prvenstvu 2011 v Parizu nismo videli, ostala pa je tudi brez svetovnega prvenstva na prostem, ki je bilo tistega poletja v Daeguju. Slovenski štafeti 4×100 metrov se v Južno Korejo namreč ni uspelo uvrstiti.

Z evropskim prvenstvom 2012 je bilo drugače. V Helsinkih je nastopila s slovensko štafeto 4×100 metrov in s časom 44,28 za malo, za tri mesta, zaostala za finalom. Seveda je bila tudi na Finskem Ottey velika atrakcija.

“Neverjetno, kar kurja polt me je oblila, ko so na stadionu objavili njeno ime in se je zaslišal močan aplavz,” je bila po nastopu na Olimpijskem stadionu v Helsinkih navdušena takrat z 20 leti najmlajša članica takratne slovenske štafete Alja Sitar.

“Zame je izjemno, da uživam in lahko pri teh letih še tekmujem, tega ne zmorejo vsi. Ljubiti moraš to, kar rad delaš, in to je vse, ter, jasno, delati, da to dobiš,” pa je po, kot se je izkazalo pozneje, zadnjem nastopu na velikih atletskih tekmovanjih povedala Ottey, ki je bila na dan tekmovanja stara 52 let, tri mesece in 30 dni. Noro!

Odšla je kot serijska (veteranska) svetovna rekorderka

V tisti sezoni je 100 metrov najhitreje pretekla v času 11,82, po prihodu z evropskega prvenstva pa nastopila še nekajkrat. Na državnem prvenstvu v Kopru je zasedla tretje mesto (zmagovalka Sara Strajnar je bila od nje mlajša kar 29 let!), zadnjič pa tekla 25. avgusta 2012 na mitingu v Talinu, kjer je z rezultatom 12,09 zasedla drugo mesto.

Potem je tudi ona sklenila, da ima dovolj in končala zares bogato športno pot. Mimogrede, nad tem zagotovo ne boste presenečeni, v pokoj je ob tem, da je še danes lastnica najhitrejšega dvoranskega teka na 200 metrov, odšla tudi kot svetovna rekorderka na 100 in 200 metrov v kategorijah nad 35, 40, 45 in 50 let.

“Sestava njenega telesa je podobna Usainu Boltu”

“Ona je bila res izredna sprinterka, ki je bila v poznih letih sposobna teči neverjetno hitro. Posebna je bila predvsem njena genetika. Bila je zelo močna. Imela je tudi izredno dobro razmerje med težo in močjo. Sestava njenega telesa je bila podobna tisti, ki jo je imel Usain Bolt. Predvsem pa je bila neverjetno posvečena temu, kar je delala. Ona je živela za atletiko in se ji maksimalno posvetila. Zato je bila tako dolgo sposobna teči tako hitro,” nam je o njej v enem izmed intervjujev povedal Srdjan Djordjević.

“Na žalost se slovenske sprinterke še danes borijo, da bi popravile njene rekorde. Ona jih je postavila med 41. in 42. letom,” je dodal priznani slovenski strokovnjak, skozi roke katerega so šli še številni drugi vrhunski atleti in atletinje.

Zaradi nje je prišlo 250 novinarjev z vsega sveta

Bogatejšo kariero od njene boste v svetu športa stežka našli, ponosni pa smo lahko, da je njeno zadnjo etapo prebila kot Slovenka. K nam je sprva prišla samo za leto ali dve, na koncu pa kariero raztegnila na še kar 14 let.

Tudi po zaslugi Slovenije, v katero se je zaljubila, in ji prinesla veliko svetovne svetovne pozornosti. Na vsakem prvenstvu, na katerem se je pojavila, je bila najbolj zaželena sogovornica na tekmovanju, ki so jo pred svoje mikrofone oziroma kamere skušali zvabiti številni svetovni mediji.

Zato ne čuti, da je na praktično vsakem tekmovanju, na katerem se je pojavila v slovenskem dresu, organizirala posamične tiskovne konference. Najbolj noro je bilo na olimpijskih igrah v Atenah. Na njeno tiskovno konferenco je takrat prišlo kar 250 novinarjev z vsega sveta.

Na Jamajki kip, pri nas lep spomin

Kje Ottey najdemo danes? Že nekaj let živi v Švici, a Ljubljano občasno še obišče, seveda pa sem in tja skoči tudi na rodno Jamajko in vsakič znova, ko pride tja, lahko ugotovi, kaj vse ji je uspevalo.

V Kingstonu namreč že 20 let stoji njen velik kip, ki bo Jamajčane in turiste večno spominjal, kakšno športnico so imeli. Pa ne samo oni, tudi mi …