Ne moremo se preveč slepiti, ugled ustavnega sodišča pada, lahko pa se pregovarjamo o vzrokih za to. So k temu bolj pripomogle upravičene in neupravičene kritike razočaranih državljanov, ker ustavni sodniki kršitev njihovih človekovih pravic sploh ne obravnavajo ali pa se ne strinjajo z njihovimi razsodbami? So k temu pripomogle nespodobne izjave in zapisi nekaterih politikov? Kot je na primer zapis Žana Mahniča, ki je politikantsko napadel ustavne sodnike, ker so zadržali preiskovalna dejanja komisije DZ zoper državne tožilce v zadevi Kangler, češ, da »mafija ščiti mafijo«?
Ali pa so za slabši ugled v veliki meri odgovorni ustavni sodniki sami zaradi ideoloških stališč, ki jih (morda) preslikajo v svoje sodbe? Poleg tega pa ustavno sodišče negativno najedata tudi politikantstvo in (ali) nezaslišano, nesprejemljivo vedenje posameznih ustavnih sodnikov. Zanimivo, da se pri tem običajno »najde« dvojni doktor Klemen Jaklič. Se spomnite situacije, ko je US odločalo o zakonu o RTV in odpravilo začasno zadržanje zakona? Takrat je K. Jaklič izsiljeval in grozil (nekdanji ustavni sodnik Zobec pa podpiral), da ga ne bo na sejo in s tem preprečil sklepčnost ter sprejetje odločitve. (Potem sta bila s sodnikom Šorlijem res odsotna, »opravičeno«, če verjamete uradnemu pojasnilu US.) Naj ob tem navedem del mnenja nekdanjega ustavnega sodnika M. Krivica (Mladina, 9. 6. 2023, Pisma bralcev – Politikantski ustavni sodniki): »Nobenemu ustavnemu sodniku npr. v Nemčiji, Italiji ali ZDA kaj podobnega niti na kraj pameti ne more pasti – in če bi mu vendarle, bi ga pa ne le strokovna, ampak tudi splošna politična javnost v trenutku tako raztrgala, da bi mu ostal samo še odstop. Pri nas pa Jaklič in Zobec to naredita – novinarji in drugi komentatorji pa se boječe, zbegano in nevedno sprašujejo, ali je res tudi na ustavnem sodišču možna taka 'obstrukcija'.«
Jaklič spet polni naslovnice zaradi odkritja, da se je več kot šest let ukvarjal s – za ustavne sodnike nedovoljeno – pridobitno dejavnostjo, bil je namreč samostojni podjetnik. Na zakonodajo in njene kršitve se ne spoznam, berem pa, da je s tem kršil več zakonov: vsaj zakon o gospodarskih družbah in o visokem šolstvu, glede zakona o ustavnem sodišču pa so mnenja različna. Očitno se požvižga na zakonodajo, ki so jo do zdaj razumeli in upoštevali vsi ustavni sodniki, v njej išče luknje za svoje koristi in se debelo izgovarja. Že v preteklosti je kazal tudi vzvišen, nestrpen odnos do svojih kolegov (kakšna je sicer dinamika njihovih medsebojnih odnosov, ne moremo vedeti), očital jim je nepošteno in »intelektualno podhranjeno« odločanje, za grdo obračunavanje s kolegom Matejem Accettom je izkoristil celo svoje ločeno mnenje, zdaj ravna podobno. Predsednika US Accetta sploh ni za prosil za soglasje za popoldansko dejavnost, ko pa so sodniki neformalno razpravljali o njegovem »s. p.-ju«, jih je ignoriral, češ, »da je že dal izjavo za medije in ne misli polagati računov pred kolegi«.
Zanima me, kaj bo temu sledilo, oziroma kaj ne bo sledilo. Skoraj dvomim, da bodo njegovi nasprotniki v US zavzeli odločnejše stališče, pa bi ga morali. Po preteklih izkušnjah vemo, da so nekateri pri nas tako nemoralni, da jim kljub rušenju ugleda – državi ali najpomembnejšim ustanovam – ne pride na misel odstop in so tako nedotakljivi, da se jim nikoli nič ne zgodi. Zaradi izmikanja ali napačnih odločitev naših odločevalcev ter ustrahovanja in podpore njihovih mogočnih »prijateljev«, ki ne izbirajo sredstev. Že tri desetletja prenašamo posledice nekaznovanja trgovine z orožjem, zato sprašujem, ali bomo res dovolili, da bodo do konca zapravili ugled in zaupanje še v ustavno sodišče.
Polona Jamnik, Bled
