Zmago smo proslavili, a res nismo pretiravali. Moj slab glas je posledica potovanj. Pred dvema dnevoma me je začelo žgečkati v grlu, a je adrenalin zaradi pomembnosti tekem preprečil, da bi se bolečine razširile. Zdaj je adrenalin popustil, bolezen pa gre svojo pot.
V tej sezoni ste tretjič zapored osvojili turnir najboljših 16 evropskih igralcev, zdaj ste ubranili še najprestižnejšo klubsko krono. Kakšen občutek je to, če človek serijsko zmaguje?Prekrasen. Zavedam se, da ti trenutki spadajo med najlepše na moji športni poti. In tudi tega, da svoje največje uspehe doživljam na mizah proizvajalca Tibhar, kakršne so vsako leto tudi v Montreuxu, kjer poteka turnir najboljših 16 igralcev.
V finalu ste v četrtem nizu v zaključnem dvoboju proti Källbergu rešili dve zaključni žogici. Kako ste doživljali dvoboj od zaostanka z 8:10 do zmage z 12:10?Ko smo v finalu povedli z 2:0, sem vedel, da tekma še zdaleč ni končana. Morda je najprimernejša primerjava z nogometaši Reala Madrida. Ko proti njim povedeš z 2:0, veš, da tekma ni odločena, ko pa izenačijo na 2:2, jim je zabiti še en gol misija nemogoče. Zavedal sem se, da bom bržčas igral odločilen dvoboj, ki sem si ga hkrati zelo želel. Källberg me je sicer s kakovostno igro malce presenetil. Pri zaostanku z 8:10 so mi ob minuti odmora na klopi rekli, naj vztrajam do konca, da bo tekmec zgrešil kakšno žogico, ki je doslej ni, in tako je tudi bilo. Prvo žogico sem odigral res dobro, v nadaljevanju pa so se začele šteti napake. V takšnem štetju sem bil boljši.
V peti niz, ki ga zaradi posebnega pravila igrate do 6, ste vstopili precej samozavestnejši.Ko sem dobil četrti niz, sem si rekel, da sem si priboril priložnost, ki je preprosto ne smem izpustiti iz rok. Odigral sem, kot je treba, in popeljal klub do nove lovorike.
Na krilih 2500 navijačev ste drugo leto zapored v finalu premagali najtrofejnejši evropski klub Borussio Düsseldorf. Koliko takšne zmage pomenijo klubu?Vsako leto se z Borussio pomerimo vsaj v dveh ali celo treh finalih. Tokrat je bilo vzdušje najboljše doslej, saj je bilo vsaj 2000 navijačev na naši strani. Lani smo namreč pokal osvojili v Düsseldorfu. Tokrat so navijači doživeli vrtiljak čustev. Verjetno se bomo z Borussio letos pomerili še v finalu državnega prvenstva.
Po imenih je Neu-Ulm, ki ste ga premagali v polfinalu, še močnejši kot Borussia, saj Truls Moregard, Dimitrij Ovčarov in Quadri Aruna spadajo med najboljše igralce na svetu.Evropski prvaki smo postali zato, ker smo ekipa. Delujemo po sistemu »vsi za enega, eden za vse«. Tako za mizo kot na klopi smo vsi dali vse od sebe. Pri Ulmu je mogoče opaziti, da jih bolj zanimajo individualne igre, kar je tehtnico prevesilo na našo stran.
V Saarbrücken ste pripotovali tik pred zaključnim turnirjem najboljše četverice iz Južne Koreje, kjer ste na močnem turnirju v osmini finala izgubili s tretjim igralcem sveta Liang Jingkunom. Kaj bi se zgodilo, če bi Kitajca premagali?Tako meni kot Franzisku so v klubu pred odhodom v Južno Korejo stali ob strani. Žal mi je poraza proti kasnejšemu zmagovalcu turnirja, saj sem ga vodil z 1:0 v nizih in 10:7. Teoretično bi tekmovanje v Saarbrücknu ujel tudi, če bi se v Inčeonu uvrstil v polfinale, a v tem primeru bi stopil v dvorano praktično neposredno iz letala. Tako pa sem prispel nekaj ur pred tem. Kako utrujen sem bil, kaže podatek, da sem si v polfinalu zvil oba gležnja, medtem ko si pred tem v vsej karieri nisem še nobenega.
Na začetku marca ste prejeli uradno potrditev, da ste se z reprezentanco uvrstili na olimpijske igre. Kakšen je občutek ob dejstvu, da boste v Parizu po Tokiu drugič zapored tekmovali v ekipni konkurenci?Izpolnili smo res velik cilj. Osebno sem si močno želel Slovenijo še enkrat popeljati na olimpijske igre, saj je na turnirju vselej lepše, če si tam z ekipo. Navsezadnje imaš vedno pri sebi nekoga za trening. Tudi vzdušje je lepše. V Tokiu smo bili res dobra klapa in verjamem, da bo tako tudi v Parizu.
Praktično ves čas ste na poti, naporen ritem bo sledil še naprej. Kakšni so vaši načrti?Čez deset dni bom odpotoval v Macao, kjer bo turnir najboljših igralcev na svetu, ki bo potekal po butastih pravilih. To ni le moje mnenje, temveč tako mislijo bolj ali manj vsi igralci. V skupinskem delu bomo igrali po štiri nize, tako da bo lahko rezultat izenačen. Menim, da je improvizacija pred olimpijskimi igrami nepotrebna. V začetku maja me čaka močan turnir v Savdski Arabiji, junija pa bom nastopil na turnirju v Ljubljani, ki se ga zelo veselim.
Slišali smo, da je vaš soigralec Patrick Franziska pred kratkim izvedel, da ne bo del nemške olimpijske reprezentance, saj so se v vodstvu odločili, da bo Qiu Dangu in Dimitriju Ovčarovu delal družbo Timo Boll. Kako je Franziska sprejel odločitev?Ta informacija sicer še ni uradna, a je pravilna. Patrick tega ni pričakoval, saj je v zadnjih treh mesecih premagoval Kitajce, na čelu z Ma Longom. Razumem, da bo Ovčarov v Parizu branil bronasto olimpijsko kolajno in da je Dang Qiu v zadnjih letih skrbel za to, da je Nemčija v ekipni konkurenci dosegala vrhunske rezultate. A očitno je sloves Tima Bolla tako velik, da ima nacionalni pomen in da je pomembnejši od trenutne forme nemških igralcev.
Tik pred 25. letom vam je žena Anelia rodila sina Alekseja. Kako usklajujete družinsko življenje?Ko smo skupaj, se maksimalno posvečam družini. Sin hitro raste. Družina mi je takrat, ko jo najbolj potrebujem, v največjo oporo. To je ob porazih, na katere tako pozabim hitreje, kot bi sicer.