Na januarsko jutro so tovarno zajeli ognjeni zublji, pokonci jih je držalo tovarištvo (FOTO)

Osmega januarja zgodaj zjutraj so Avio-Tex zajeli ognjeni zublji. Zagorelo je v skladišču, ogenj pa se je po strehi delno širil tudi na proizvodne prostore. Pri gašenju je sodelovalo 45 gasilcev iz PGD Kočevje, LIK, Stara Cerkev, Šalke vasi, Klinje vasi in Kočevske Reke, pomagala sta tudi Hydrovod Kočevje s cisterno za dovoz vode in Elektro Kočevje z dvigalom za gašenje z višin. Gašenje je zaradi velikega obsega, nizkih temperatur, zmrzali, teme in večplastne strehe potekalo v zahtevnih razmerah. Požar, ki naj bi ga zanetila dotrajana električna napeljava, je uničil streho, predilnico z mešalnico, skladišče s 15 tonami preje in del stare tkalnice v izmeri več kot 2000 kvadratnih metrov. Povsem uničeni so bili infrastruktura, stroji, električna, vodovodna in parovodna napeljava. Še eno kočevsko podjetje je končalo na smetišču zgodovine.

Čeprav se je pisalo leto 2004, je jutranje tuljenje siren v pomoč pri krotenju rdečega petelina globoko zarezalo v spomin tudi zapisovalcem polpretekle zgodovine mesta ob Rinži. Z izostrenim čutom za to obdobje je dolgoletni direktor Pokrajinskega muzeja Kočevje prof. Ivan Kordiš več let zbiral slikovno in pisano gradivo za pregledno razstavo Od kašče do tovarne – Tekstilana Kočevje včeraj in nikoli več. Predhodnica Avio-Texa je bila namreč Tekstilana, prav tako poslovno uspešna tovarna do začetka privatizacije ob koncu prejšnjega stoletja. Ustanovljena je bila leta 1921 kot Komanditna družba za izdelovanje sukna in suknenih izdelkov v Kočevju.

Množični obisk

»To je v bistvu nekakšen poklon vsem v tekstilni industriji – predicam, tkalcem, šiviljam in seveda tudi podpornim službam ter zunanjim obratom, v katerih so bili zaposleni le redki moški. Pri pripravi razstave so mi pomagale številne informatorke, starejše tkalke in predice, ki so nam donirale predmete, pripomočke ter osebne spominke, in seveda sodelavci iz muzeja, da smo skupaj iztrgali iz pozabe več kot 100 let tekstilne dejavnosti v mestu,« je ob odprtju razstave povedal Kordiš. Okoli 200 zbranih ob odstiranju tančic panoge, ki je imela zametke v domači obrti – suknarstvu – in se je na Slovenskem do 18. stoletja ohranjala kot rokodelska dejavnost, stoletje pozneje pa tudi kot industrijska panoga, je na panojih prepoznalo svoje stare starše, starše, prijatelje, večina tudi sebe. »Ja, nič kaj lahki pogoji niso bili v proizvodnji, a nas je tovarištvo – da gradimo domovino, deželo in mesto ter da imamo navsezadnje kruh – držalo pokonci,« sta ob pogledu na fotografijo izpred 50 let spomine obujala možakarja, zaposlena na vzdrževanju strojev. »Tudi mi smo bili presenečeni nad tako množičnim obiskom, še bolj pa nad podrobnimi pričevanji ljudi ob ogledu razstave,« je dodal Kordiš.

Tovarna, ki je bila leta 1923 ustanovljena kot delniška družba z večinskim deležem podjetja iz Češkoslovaške in je imela predilnico volne, tkalnico, pralnico in barvarno, je zaposlovala 56 delavcev. Sledila so leta številnih strukturnih sprememb in prilagajanja trgu, nato pa je januarja 1935 v tkalnici izbruhnil velik požar. Požrtvovalno so ukrotili ognjene zublje in tako pred popolnim uničenjem rešili večji del tovarne. Požar naj bi podtaknil direktor Robert Otta, ki pa je kljub temu ostal na položaju, saj sresko načelstvo v Kočevju in okrožno javno tožilstvo v Novem mestu nista mogla dokazati njegove krivde. Vsem 230 delavcem so takoj po požaru izplačali šesttedenske plače, vendar jih je večina ostala brez dela. Obnovljena tovarna je bila na začetku druge svetovne vojne (tudi) celica Osvobodilne fronte, iz katere so leta 1941 številni delavci odšli v partizane, večina tekstilnih delavk pa je sodelovala z osvobodilnim gibanjem. Tovarna je rezala kruh tudi narodnemu heroju Jožetu Šešku, po katerem danes nosi ime stavba, v kateri domuje Pokrajinski muzej Kočevje. Tovarno so v bombnih napadih na Kočevje, kjer so bile nemške utrdbe, v letih 1944/45 poškodovala anglo-ameriška letala. Po podržavljenju leta 1945 se je Tekstilana znova postavila na noge. Tako je leta 1957 237 zaposlenih proizvedlo 139 ton preje, iz katere so izdelali skoraj 300.000 kvadratnih metrov tkanin.

Številne nagrade

V prvi polovici leta 1970 je iz ene najbolj zastarelih tehnologij v Sloveniji, kot je poudaril Kordiš, prerasla v tovarno s sodobno opremo, ki se je povsem prilagodila zahtevam tudi na – kot so takrat rekli – konvertibilnih trgih, saj je domači, jugoslovanski trg postal premajhen. Ob zadnji veliki naložbi leta 1980 (začetek gradnje nove proizvodne hale za predilnico in nabava novih strojev) je podjetje zaposlovalo 570 delavcev, od tega kar 78 odstotkov žensk. Konec oktobra leta 1989 je Tekstilana zaradi potreb po dodatnih proizvodnih kapacitetah zakupila obrat Viniteka v Vinkovcih na Hrvaškem. Dobro leto jo je vodil Ernest Deržek, ki se je v Slavonijo vozil vsak teden. Kraj mukama u slovenskim rukama (konec muk v slovenskih rokah), so takrat z navdušenjem pisali hrvaški mediji.

Vendar so se poslovne razmere na domačem in tujem trgu kmalu začele krhati, tudi zaradi političnih razmer, zato sta bila v letih 1991 in 1996 uvedena stečaja. Pri drugem je 13. februarja 206 delavcev odšlo na zavod za zaposlovanje. Po stečaju je proizvodnjo odej in posteljnih pregrinjal nadaljevalo novo podjetje Avio-Teh, ki pa si po požaru ni več opomoglo in je leta 2009 dokončno zaprlo vrata. »Zagotovo bi lahko razstavni prostor dobila tudi druga propadla kočevska podjetja, ki so poleg skrbi za zaposlene veliko pozornosti namenjala še drugim dejavnostim – od izobraževanja, štipendiranja dijakov, letovanj, izdajanja tovarniških glasil do delovanja športnih in drugih društev. Tekstilana je s svojimi izdelki prejela številne prestižne nagrade tudi na sejmih mode,« je še eno zanimivost iz zgodovine tovarne, ki je ni več, v njenih prostorih pa danes obratuje družba Kolektor, navedel prof. Ivan Kordiš.