"Današnji poraz ne definira našega duha. V tej sezoni EuroCupa je naša ekipa pokazala srce, borbenost in strast – vrednote, ki nas povezujejo. Gremo naprej!" so ustvarjalci Olimpijinega uradnega profila približno poldrugo uro po koncu torkovega evropskega obračuna v Istanbulu zapisali na družbenih omrežjih.
V Stožicah po izpadu iz tekmovanja, ki so mu slovenski prvaki posvečali vsaj za kanček več pozornosti kot drugim ‘frontam’, tako niso prižgali alarma. Nasprotno. Četrtfinale v drugem po moči evropskem pokalu je zanje dokaz, da so na pravi poti, uvrstitev med osem najboljših pa nekaj tako močno oprijemljivega, česar bi se bilo dobro oklepati v nadaljevanju te in v pripravi na prihodnjo sezono.
Brez nadaljnjega kot pribito drži, da je ta Olimpijina evropska sezona neprimerno boljša od prejšnje, kar v tem konkretnem primeru, ko je bila letvica postavljena pri eni sami zmagi, ni bila niti približno težka naloga.
Letošnja ekipa z glavnim trenerjem Zvezdanom Mitrovićem (ali prav zaradi njega) že v osnovi deluje bolje, vzbuja več zaupanja, je ustvarila pravo vzdušje v slačilnici, torej ima boljše nastavke za naprej. V klubskih pisarnah seveda poudarjajo, da se v Turčiji sezona kakopak še ni končala, da so pred fanti pomembni boji v regionalni in, navsezadnje, v domači ligi, ampak v isti sapi priznavajo, da jim misli uhajajo k poletnim kadrovskim popravkom in klesanju zasedbe za prihodnost.
Slaba polovica prve ekipe bo imela čez nekaj mesecev še vedno veljavno pogodbo, dobri polovici pa se bo sodelovanje z ljubljanskim klubom izteklo. Ali bodo gotovo vsi iz prve skupine ostali v Stožicah in ali se bodo res vsi iz druge skupine poslovili, je vprašanje, ki v tem trenutku še nima pravega odgovora.
Na igralskem seznamu za sezono 2025/26 so, denimo, kapetan Jaka Blažič in njegov namestnik Aleksej Nikolić, pa zdaj že dobro udomačeni Američan DJ Stewart, ki je v Stožicah že od prejšnje sezone. Joan Beringer, francosko odkritje sezone, se bo – ne glede na to, da je njegova pogodba s slovenskimi prvaki dolgoročna – prej ali slej podal čez lužo.
Bine Prepelič ne dobiva veliko priložnosti, zato je na mestu pomislek, kakšna je njegova prihodnost v tej ekipi. Še bolj izrazito to velja za Lovra Gnjidića, ki je skupaj z obdobji kaljenja v Splitu in Megi član kluba že tretjo sezono, a je nekdaj izjemno nadarjeni hrvaški organizator igre več kot očitno zastal v košarkarskem razvoju.
In kdo ve, kaj velja za Martinasa Gebna, ki je iz močne španske lige prispel v Stožice, pokazal bore malo in se kot posojen košarkar vrnil v močno špansko ligo, ima pa veljavno pogodbo s Cedevito Olimpijo še za naslednjo sezono. Litovec je medtem zakorakal v tretje desetletje svojega življenja in torej ni več najmlajši, da bi ga razvijali in čakali na njegovo eksplozijo. Ali je pravi ali pa pač ni ...
Na drugi strani enačbe so, denimo, trije Američani (Devante Jones, Brynton Lemar in Devin Robinson), čigar usoda v zeleno-oranžnem dresu je negotova. Od krepitve proračuna, kar sramežljivo, po kapljicah, sicer napovedujejo vodilni možje, predvsem pa med vrsticami k temu napeljuje trener Mitrović, bo odvisno, kako kvalitetni nosilci bodo zapolnili Olimpijino udarno peterko.
Tekma z Bahčešehirjem je nazorno pokazala, v katerem segmentu se razlikujeta dobra in sijajna sezona. Letošnja evropska je tako za Ljubljančane dobra, z vsaj eno nadstandardno okrepitvijo, denimo, vrhunskim strelcem za tri točke, pa bi bila lahko sijajna. Pogodba poteče še Roku Radoviću, Gregorju Glasu, Andriji Stipanoviću, Danilu Tasiću, ki je mimogrede v Istanbulu odigral najboljšo partijo od prihoda v Stožice, in Žigi Daneuu.
Na športnega direktorja Chechuja Mulera, ki se je dokazal v najmočnejši ligi v Evropi (v Španiji), se je v tem pogledu bržčas pametno zanesti. Brez kakšne njegove ‘potegavščine’ na igralskem tržišču oziroma brez njegove sposobnosti, da bo v Ljubljano privabil enega ali dva kapitalca, ki bi sicer zlahka zaigrala tudi na višji in finančno močnejši ravni, bo Cedevita Olimpija težko naredila tako želeni korak naprej. Da pa moštvo krvavo potrebuje prav ostrostrelca, je jasno kot beli dan.
Ljubljančani so sicer odlično odprli četrtfinalni dvoboj v ‘slovenski’ dvorani Sinan Erdem, kjer so Goran Dragić, Luka Dončić in njuni soigralci leta 2017 postali evropski prvaki. Morda so do plus 19 prišli celo prehitro, bržkone je bila to tiste vrste tekma, ki se kot po pravilu postavi na glavo.
Pa vendarle, gostje so še na začetku zadnje četrtine, ko je bilo že več kot očitno, da so domačini oživeli, vajeti držali v svojih rokah, potem pa ... Od zgrešenega Jonesovega drugega prostega meta slabih devet minut pred koncem pa do dveh polaganj istega igralca brez nasprotne obrambe v izdihljajih, ko je bilo že vsega konec, so Mitrovićevi varovanci osemkrat (!) zapored zgrešili cilj in trikrat zapravili žogo.
Petminutni popolni mrk jim je odnesel zmago, polfinale in razblinil sanje. Evroligo, ta košarkarski eldorado ali obljubljeno deželo, če želite, sanjati namreč ni prepovedano, to bi vendarle moral biti ultimativni cilj. Morda ali gotovo ne še danes, ko je razkorak v proračunih še preglomazen (Olimpijin je skoraj desetkrat manjši v primerjavi z najpremožnejšimi in trikrat manjši v primerjavi z najrevnejšimi evroligaši), v prihodnjih sezonah pač.
S postopnim dvigom finančnih zmožnosti (vsaj do desetih milijonov) ter celovitejši in učinkovitejši selekciji vsega najboljšega, kar od mladeži košarkarska Slovenija premore, bi nemara šlo. To je edini način.
