S to mislijo sicer vez z okoljem svojega otroštva, ki je neusahljiv vir njenega ustvarjanja, opiše fotografinja Lucija Rosc, vendar pa je njen uvid nekaj, kar se na neki način dotika tudi dela Nika Erika Neubauerja.

Nik Erik Neubauer in Lucija Rosc. Foto: MMC RTV SLO
Nik Erik Neubauer in Lucija Rosc. Foto: MMC RTV SLO

Oba sta fotografa, pravzaprav vidnejša predstavnika mlajše generacije slovenske fotografije, obenem pa tudi tesna prijatelja. Lani sta oba nase opozorila s projektom, ki izhaja iz njunega magistrskega dela (zaključila sta ga na ALUO) – Nik Erik Neubauer s fotoknjigo Ko greš na jug, vedno jokaš dvakrat, za katero ga je GUP Magazine na izboru Fresh Eyes uvrstila med najperspektivnejše evropske fotografe, Lucija Rosc pa s projektom Superpozicije, ki je nadaljevanje njenega magistrskega projekta Udén, za katerega je konec preteklega leta prejela Prešernovo nagrado (UL ALUO).

Dokumentarist življenja
Neubauerjeva fotografija preči meje med dokumentarno fotografijo, za katero je leta 2021 prejel nagrado čuvaj Društva novinarjev Slovenije (za fotografijo s petkovih protestov), leto pozneje pa še pohvalo za reportažo s protestov proti pogoju PCT, in umetniško fotografijo, s katero se je uvrstil med letošnjo četverico nominirancev za nagrado OHO.

Proteste zvesto dokumentira od prvih protivladnih zbiranj leta 2020 do danes, pri tem pa skuša s svojo prepoznavno govorico ujeti predvsem človeka, njegova čustva, stisko, strahove in želje po boljšem jutri. Serijo fotografij s protestov, ki ji je naslov Kje je after?, bo predstavil tudi na razstavi v Muzeju novejše in sodobne zgodovine – odprli jo bodo 9. maja, postavitev pa bo pospremila tudi knjiga (to bo že 18. aprila predstavil v Galeriji Fotografija).


Vabljeni k ogledu:

Kavč "talk": Lucija Rosc in Nik Erik Neubauer debatirata o svoji fotografiji

Opazovalka okolja, ki jo je formiralo
Lucija Rosc pri svojem delu premišljuje o okolju, iz katerega izhaja, sledeh, ki jo spremljajo iz otroštva, in dediščino, ki so ji jo v najširšem pomenu besede predali njeni stari starši. To so dragoceni nauki babice in dedka, ob katerih se je formirala kot oseba in umetnica in jih danes posreduje s fotografijami in instalacijami, ki vsebujejo običajne predmete in materiale, ki jih vzame iz njihovega naravnega okolja in jih v novozastavljenih barvitih kompozicijah postavlja v drugačno naracijo. Poleg pravkar opisane serije Superpozicije snuje tudi odmevno serijo Rojstnodnevni mlaji, ob čemer spremlja razmeroma novo tradicijo, v kateri se z domiselnimi zaznamovanji po Sloveniji proslavlja rojstnodnevne obletnice sorodnikov ali prijateljev. Njena želja je, da leta 2025, ko bo minilo prvo desetletje njenega lastnega dokumentiranja rojstnodnevnih mlajev, naredi obširno publikacijo, ki bi vsebovala tudi razporeditev po regijah.

Projekt je začela leta 2015 z željo dokumentiranja rojstnodnevnih mlajev po Zgornji Savinjski dolini in pozneje tudi po vsej državi, kar se je izkazalo za izjemno obsežno delo, zato je konec leta 2019 v ta namen ustvarila profil @rdmlaji na Instagramu, kamor ji lahko fotografije pošiljajo sledilci. Gradiva je zdaj že ogromno (skoraj 1000 objav), na profilu pa Lucija vsakodnevno objavlja nove mlaje.

Prek fotografije sem tako spoznal veliko ljudi in številni med njimi so postali moji dobri prijatelji.

Nik Erik Neubauer

Lucijina in Nikova fotografija si ne bi mogli biti bolj drugačni. Vsak ima povsem samosvoj, izdelan in prepoznaven avtorski izraz, ki pa ga nemara vsaj v zelo grobem povezuje pojmovanje ali razmišljanje o prostoru, iz katerega prihajamo in v katerega se spet vrnemo.

Niku Eriku pomeni fotografija medij, ki ga vodi skozi življenje. Je njegova največja strast. "Všeč mi je, ker je izredno razgibana in je uporabna v veliko različnih kontekstih, zaradi česar jo lahko tudi vsak dan znova spoznavam. Fotoaparat ti odpira številna vrata in ti omogoči, da spoznaš okolja in ljudi, ki jih sicer ne bi. Prek fotografije sem tako spoznal veliko ljudi in številni med njimi so postali moji dobri prijatelji," pravi.

Predvsem je fotografija zelo zabavna!
Lucija vidi fotografijo kot orodje za zapisovanje spominov, hkrati pa medij, ki ga je mogoče uporabljati za umetniško ustvarjanje. "Fotografija mi predstavlja možnost zajema točno določenega motiva na svojevrsten način in posledično vedno zapiše neko preteklo stanje. V moji praksi fotografija večinoma predstavlja končni produkt množice idej, ki jih želim realizirati in z njimi nekaj sporočiti. Je medij, ki omogoča zelo raznovrstne rezultate in načine uporabe. Predvsem pa se mi fotografija zdi zelo zabavna in dinamična!"

Prijateljske vezi sta Lucija in Nik Erik stkala med študijem, v katerem sta poleg akademskega nauka našla vrednost prav v takšnih poznanstvih, vezeh kolegov, s katerimi diskutirajo o svojem delu, se usmerjajo in si pomagajo. Tudi zaradi tega sta s kolegi Jako Terškom, Maticem Pandelom, Anjo Smako in Borom Cvetkom ustanovila kolektiv Študio, ki ga razumejo kot nadaljevanje študija. Povezani se lahko ob deljenju stroškov za opremo in delovni prostor podpirajo tudi s spremljanjem in komentiranjem dela drug drugega.


Več pa v zgornjem videu in spodnjem pogovoru.


NIK ERIK NEUBAUER

Iz serije Ko greš na jug, vedno jokaš dvakrat. Foto: Nik Erik Neubauer
Iz serije Ko greš na jug, vedno jokaš dvakrat. Foto: Nik Erik Neubauer

Nik, vaše precej odmevno delo je fotoknjiga Ko greš na jug, vedno jokaš dvakrat. Nastala je pravzaprav kot magistrsko delo, ki pa vas je takoj postavilo na zemljevid najvidnejše nastajajoče vizualne produkcije pri nas.
Takrat sem prvič začel fotografirati zares sproščeno. Ne gre za to, da te fakulteta oz. študij omejuje, ampak za to, da imaš naloge, ki jih moraš izpolnjevati. Na jugu Italije sem prvič deloval samostojno in lahko izhajal povsem iz sebe. V okolju in tem, kar sem počel, sem se tudi zelo sproščeno počutil. Hkrati pa so te fotografije dobre zato, ker sem tam zares užival. Spoznal sem ljudi, veliko sem igral košarko z domačini, se naučil prvo italijanščino. Pozneje sem se jo naučil vsaj na neki osnovni ravni, saj bi sicer tam težko komuniciral, ker skoraj nihče ne govori angleško. Intenzivno sem fotografiral svoje življenje in pri tem uporabljal različne fotoaparate, enega sem imel ves čas s seboj v žepu, ko sem šel zvečer ven. Živel sem v Bariju, veliko pa sem hodil tudi v Neapelj, na Sicilijo. Želel sem ujeti splošen občutek juga Italije, ki je surov in morda deluje tudi nevaren.

Iz serije Ko greš na jug, vedno jokaš dvakrat. Foto: Nik Erik Neubauer
Iz serije Ko greš na jug, vedno jokaš dvakrat. Foto: Nik Erik Neubauer

Čeprav moram reči, da nisem imel nobene slabe izkušnje z izjemo tega, da so mi na plaži ukradli fotoaparat. Ampak obenem je to tudi zelo toplo in strastno okolje. Želel sem ujeti strast ljudi, ki tam živijo in lahko v enem hipu nate kričijo, minuto zatem pa te objamejo in poljubijo.

V knjigi so tudi teksti, zapisani v obliki kratkih misli in haikujev. Opisujejo občutja, ki jih težko fotografiraš in jih je včasih lažje upodobiti z besedami, kot so na primer strah, tesnoba ali pogum. To skušam še naprej vključevati v svoje projekte in teksti postajajo vse pomembnejši del mojega dela.

O jugu Italije imamo zaradi knjig, filmov, medijskega poročanja neko stereotipno predstavo o območju počasnega načina življenja, kaosa, strasti, dobre hrane in vsega, zaradi česar se tja radi vračajo turisti. Vaše podobe in misli na eni strani temu pritrjujejo, spet z drugimi fotografijami pokažete onkraj tega. Kako težko je bilo nekomu, ki ni zares domačin in mesto šele spoznava, pogledati v intimne trenutke kraja, ki so obiskovalcu običajno skriti?
V bistvu sta se jezikovna ovira in to, da si malce prepuščen samemu sebi, izkazala kot prednost, saj so mi domačini lažje dovolili blizu. Če denimo fotografiram v Sloveniji, moramo takoj pojasniti, zakaj to delamo, tam pa sem s tistimi nekaj italijanskimi besedami poskušal povedati, da fotografiram, ker me zanima njihovo življenje. Pa tudi sicer so veliko bolj odprti za fotografiranje. Tam nisem naletel na težave, ker bi bil fotograf, ampak so celo počaščeni, da jih fotografiram. Prav tisti, ki delujejo morda najnevarnejši, na primer zaradi svojih divjih tetovaž, se še najrajši fotografirajo, če seveda pristopiš na iskren način.

Knjigo ste naslovili z rekom iz tistih krajev Ko greš na jug, vedno jokaš dvakrat. Je po obisku Barija in drugih krajev ta misel nekaj, kar lahko potrdite? Ste ga tudi sami tako doživeli ob svojem prihodu in odhodu?
Sliši se nekoliko klišejsko, a sem ga res doživel tako. Na začetku tistega obdobja sem doživljal tudi določene osebne stiske, ki so me privedle do nekaterih življenjskih sprememb in mi je bilo kar težko. Ko sem se na koncu vrnil domov, sem se tega seveda veselil, ampak vseeno je šlo za slovo od ljudi in okolja, ki so mi zelo prirasli k srcu in mi zapustili neprecenljive izkušnje. Zato sem to poglavje in te kraje dejansko doživel na tak način.

Iz serije Kje je after?, ki bo 9. maja na ogled na razstavu v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Aprila pa bo izšla tudi v fotoknjigi. Foto: Nik Erik Neubauer
Iz serije Kje je after?, ki bo 9. maja na ogled na razstavu v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Aprila pa bo izšla tudi v fotoknjigi. Foto: Nik Erik Neubauer
Fotografija petkovih protestov, za katero je leta 2021 Nik Erik Neubauer prejel nagrado čuvaj, ki jo podeljuje Društvo novinarjev Slovenije. Foto: Nik Erik Neubauer
Fotografija petkovih protestov, za katero je leta 2021 Nik Erik Neubauer prejel nagrado čuvaj, ki jo podeljuje Društvo novinarjev Slovenije. Foto: Nik Erik Neubauer

Kako ste po vrnitvi v Ljubljano doživljali fotografiranje mesta glede na drugačno izkušnjo v Bariju? Je bilo fotografiranje domačega mesta dolgočasno ali pa gre samo za to, da je treba drugače pogledati, da se lahko opazi tisto, kar je nepozornemu mimoidočemu nemara nevidno?
Vsekakor si navajen na svoje okolje in nekaterih stvari ne opaziš več. Pa tudi sicer se mi zdi Ljubljana nekoliko manj zanimiva kot jug Italije. Zato mi je tukaj težje fotografirati, zaradi česar sem se tudi usmeril bolj v ožje tematike, kot so denimo protesti. To mi omogoča, da usmerim fokus na neko specifično temo. Na jugu sem dejansko spremljal življenje na splošno. Tam je bilo lahko najti motive, doma pa se pa raje posvečam krajšim temam.

Proteste spremljate z izrazito avtorsko govorico. Kaj se vam zdi pomembno pri takem dokumentiranju? Na kaj ste pozorni? Kdaj ste zadovoljni s fotografijami, ko jih po končanem delu v miru pogledate?
Zadovoljen sem, ko ujamem čustva, stanje, ko se pokaže, da ljudem ni vseeno, in se ob tem zgodi, da tudi v tehničnem pogledu fotografija, torej kompozicija, barva itd., stoji. Žal so dobile največ odziva tudi fotografije, ki predstavljajo agresijo protestnikov ali pa policije. Želel sem ujeti te trenutke konflikta, ker se mi zdi pomembno, da ostanejo kot dokument teh dogodkov, čeprav se jih ne bomo z veseljem spominjali.


LUCIJA ROSC

Tempelj, iz serije Superpozicije, 2021. Foto: Lucija Rosc
Tempelj, iz serije Superpozicije, 2021. Foto: Lucija Rosc

Priročnik Udén in nasploh celotna razstava Superpozicije kažeta, da k vizualnim vsebinam vselej pristopate igrivo. Zakaj vam je takšen igriv pristop pomemben?
Moja umetniška praksa se večinoma navezuje na moje otroštvo, družino in okolje, kjer sem odraščala. S tem je povezano tudi to, da se poskušam pri svojem delu zelo resno igrati. Zdi se mi, da lahko z neobremenjenim načinom ustvarjanja generiram najboljše rezultate. Pomembno je, da poleg vsega pridobljenega akademskega fotografskega znanja v največji mogoči meri ohranjam tudi otroško iskren, nepretenciozen pristop. Zato se mi zdi ključnega pomena, da si zadam jasne omejitve oz. izhodišča ter da se ustavim na določeni točki in da svojih del ne racionaliziram pretirano. To poskušam doseči na način, da zelo jasno razmislim o ideji, fotografijo ali instalacijo si vizualiziram, narišem skico ter vnaprej pripravim materiale in vse potrebno za realizacijo končne fotografije ali instalacije.

Tesar, iz serije Superpozicije, 2021. Foto: Lucija Rosc
Tesar, iz serije Superpozicije, 2021. Foto: Lucija Rosc

Za samo fotografiranje pa ne želim, da traja predolgo, ker menim, da je pretirano izpopolnjevanje določene kompozicije za fotografiranje ali instalacije v nasprotju z otroškostjo in spontanostjo, ki ju v svojih delih želim prenesti na gledalce. Moj način dela je verjetno v veliki meri posledica vzgoje, ki sem jo imela v otroštvu, saj sem večino časa od prvega do šestega leta starosti preživela s starima staršema, ker nisem bila v vrtcu in sta v tem času skrbela zame. Moja babica je upokojena učiteljica razrednega pouka in je kljub svojim 84 letom zelo mladostna. Meni, da se je v življenju treba osredotočati na dobre stvari, uživati in se igrati.

Ste imeli priročnik ob postavljanju razstave ves čas v mislih ali se je ideja razvila sproti?
Razstava sicer izhaja iz magistrske naloge, niso pa bili vsi elementi, ki sem jih uresničila na razstavi, tudi del te naloge. Jedro je bilo zastavljeno že v magistrskem delu. Najprej sem naredila ves fotografski material, potem instalacije, ki so postale 3D-objekti za videoigro, potem pa sem ustvarila še virtualno okolje. Pozneje sem razmišljala sem o tem, kako gledalcu predstaviti ozadje celotnega procesa. Če se na primer nekdo sreča samo z virtualnim delom projekta Superpozicije, verjetno ne bo povsem razumel, zakaj je neki element vanj vključen. Zato sem si zamislila nekaj, kar sem poimenovala priročnik. Izhodiščna ideja je bila, da gre za podaljšek celotne vsebine, torej vsebuje dodaten material, da lahko gledalec vidi tudi ozadje in zmore na ta način vzpostaviti povezave. Pomembno se mi je zdelo tudi to, da obiskovalci vidijo reprodukcije družinskih arhivskih fotografij, ki jih drugače ne bi mogli. Priročnik je bil kot tak zastavljen že v procesu magistrskega projekta.

Na ta način skušate gledalca čim bolj vključiti v projekt. Zdi se, da teh povezav in posredovanja tega, kar želite povedati, ne prepuščate naključju.
Malo je to pogojeno tudi z mojo osebnostjo, ker imam rada, da so stvari zelo urejene in moram imeti, kadar gre za moje delo, vse vajeti v rokah. Težim k temu, da bi ga gledalci videli takšnega, kot sem si ga zamislila, na primer v določenem vrstnem redu. Pri omenjeni razstavi sva s kustosinjo Hano Čeferin tudi s puščicami želeli nakazati smer ogleda. Pri virtualnem okolju je šlo za to, da sem ustvarila specifično okolje njive svojih starih staršev in ga prenesla v delno fiktivno virtualno okolje, nisem pa želela, da je gledalec omejen časovno ali v smislu zaporedja ogleda umetniških del. Omejen je bil samo s prostorom, znotraj katerega se lahko samovoljno giblje in denimo odkrije objekt, ki sem ga skrila v hrib. Po eni strani se mi zdi, da so moja dela zelo monumentalna, izčiščena in jasna, po drugi pa vseeno dopuščam domišljijske predstave, raziskovanje in igranje. V tem virtualnem okolju sem želela gledalcu to neposredno ponuditi.

Iz serije rojstnodnevni mlaji. Fotografija proslavljanja 40-lenice je nastala leta 2019. Foto: Lucija Rosc
Iz serije rojstnodnevni mlaji. Fotografija proslavljanja 40-lenice je nastala leta 2019. Foto: Lucija Rosc

Ob vsem tem so kot neki projekt v nastajanju rojstnodnevni mlaji, fenomen, ki ste ga začeli spremljati leta 2015. Začelo se je z vašo fascinacijo nad fenomenom, razmeroma specifičnim za slovenski prostor. Vaše fotke so bile podlaga za kar nekaj razstav, publikacij, pletenine (nastale v sodelovanju z Jono Bednjanec) in profil na Instagramu @rdmlji. Čeprav ga nemara kdo od sledilcev spremlja z nekim posmehom, gre v resnici pri vas za iskreno fascinacijo nad običajem, ki vas zanima s povsem antropološkega vidika.
Doma sem iz Zgornje Savinjske doline in leta 2015 sem začela pogosteje opažati rojstnodnevne mlaje. Vse bolj me je začelo zanimati, fascinirati pa najbolj s tega vidika, da gre za umetniški produkt prijateljev ali družine, ki se morajo organizirati in ustvariti nekaj za slavljenca_ko. Zanimivo se mi zdi, da se prijatelji in družina dobijo in razmišljajo, kako na najbolj kreativen način prikazati lastnosti slavljenca_ke in kako bodo to udejanjili. Ko sem začela to dokumentirati, sem videla, da temu ni konca. Prvotna ideja je bila, da bom te skulpture, transparente, okrašene smreke ipd. dokumentirala, dokler bom lahko. Nisem pa si predstavljala, da se bo ta šega tako razširila. Veseli me, da se bom lahko z dokumentiranjem tega običaja ukvarjala vse življenje.

Fotografinja ob desetletnici zagona projekta Rojstnodnevni mlaji načrtuje tudi izid publikacije. Foto: Lucija Rosc
Fotografinja ob desetletnici zagona projekta Rojstnodnevni mlaji načrtuje tudi izid publikacije. Foto: Lucija Rosc

Profil na Instagramu je nastal, ker sem ugotovila, da je to zame prevelik zalogaj in je edino pravilno, da pri tem projektu sodeluje čim večje število ljudi. Zdelo se mi je zelo dobrodošlo, da mi lahko fotografije pošiljajo z vseh koncev Slovenije, sama pa jih vsakodnevno delim na omejenem profilu. Fascinantno se mi zdi, da nam je v tem času uspelo ustvariti novo tradicijo oz. običaj. Prav tako je to običaj, ki prisili ljudi, da se vsaj nekajkrat za prijatelja/družinskega člana potrudijo.

Gre za drugačen projekt od vašega preostalega dela, pa vendar se zdi, da ima tudi kaj skupnega. Pri obeh gre za neko navezavo na okolje, kamor se tako ali drugače vedno znova vračate.
Zelo zgodaj sem se preselila v Ljubljano, saj sem tu obiskovala srednjo šolo. Takrat sem si želela čim prej iz Savinjske doline, ker sem bila željna novih izkušenj in dogodivščin. Po več letih življenja v Ljubljani sem imela drugačen uvid v okolje, kjer sem odraščala. Poleg tega sem zgodnje otroštvo večinoma preživela z babico in dedkom in imam vsekakor neki nostalgičen pristop do življenja. Babica mi je posredovala idejo, kako pomembno se je zavedati, od kod prihajaš, kdo je tvoja družina, kdo so tvoji prvi prijatelji … Ko se vračaš nazaj, v okolje, kjer si odraščal, se lahko šele zaveš, zakaj si tak, kot si. Prej tega ne moreš tako dojemati. Šele ko greš iz nekega prostora v drug prostor, se zavedaš, kaj ti prostor, kjer si bil situiran, pomeni in kaj ti omogoča. Prej si bil pozornejši na pomanjkljivosti, zdaj ga vidiš drugače. Zgornja Savinjska dolina je sijajen prostor za odraščanje in vedno znova se z radostjo vračam.