V Ruandi so se v nedeljo poklonili žrtvam genocida, v katerem je umrlo kar 70 odstotkov ruandskih Tutsijev. Predsednik Paul Kagame, ki je Tutsi in je že 30 let na oblasti, je na komemoraciji, ki se je je udeležilo enajst voditeljev tujih držav in vlad pa tudi nekdanja ameriški in francoski predsednik Bill Clinton in Nicolas Sarkozy, mednarodno skupnost obtožil pasivnosti: »Pustila nas je na cedilu.« V preteklosti je Kagame s prstom še posebej kazal na Francijo. Emmanuel Macron je leta 2021 sicer deloma priznal »odgovornost Francije pri dogajanju, ki je vodilo do najhujšega«, še noben francoski predsednik pa se ni udeležil komemoracije v Kigaliju. Tudi letos Macron »ni imel časa«.
Dolgo tleče sovraštvo
Pokol je trajal dobre tri mesece, od aprila do julija 1994, in v tem času so pripadniki redne vojske, policije, milic in številni civilisti iz večinske etnične skupine Hutu z mačetami, gorjačami, sulicami in puškami pobili 800.000 Tutsijev pa tudi več deset tisoč Hutujcev, ki so nasprotovali pokolu. Številne Tutsije so pokončale bombe, vržene v natrpane cerkve, kamor so se zatekli v upanju, da bodo tam na varnem. Ali pa so Hutujci pobili svoje sosede Tutsije, da so se lahko polastili njihove zemlje. Genocid je bil deloma povezan tudi s prenaseljenostjo.
Do genocida, ki so ga spremljala posilstva, je prišlo s ščuvanjem po radiu, potem ko se je zrušilo letalo s tedanjim ruandskim predsednikom Juvenalom Habyarimanom, ki je bil Hutujec. Na krovu je bil tudi predsednik Burundija, prav tako Hutujec. Možno je, da so letalo sestrelili hutujski skrajneži, ker je Habyarimana avgusta 1993 popustil upornikom in podpisal mirovni dogovor o končanju tri leta trajajoče državljanske vojne. Naslednji dan so ubili tudi zmerno hutujsko premierko, ki je skušala umiriti položaj. Na hutujske skrajneže, ki so Tutsije že dolgo prikazovali kot nevarne sovražnike Ruande in kot mrčes, je vplivala tudi situacija v sosednjem Burundiju, kjer je jeseni 1993 prišlo do medsebojnega pobijanja med večinskimi Hutujci in manjšinskimi Tutsiji, v katerem je umrlo okoli 100.000 ljudi.
Že davno prej so poljedelski Hutujci, ki jih je bilo vsaj petkrat več, zasovražili živinorejske Tutsije, ker so imeli pod nemškimi in od leta 1916 pod belgijskimi kolonizatorji prevladujoč položaj. Z osamosvojitvijo leta 1962 so v Ruandi oblast dobili Hutujci in začeli zatirati Tutsije, že takrat so se dogajali poboji. Več sto tisoč Tutsijev je emigriralo v Ugando, od koder je potem januarja 1991 Kagame začel oboroženi upor Tutsijev na severu Ruande ob podpori ugandske vlade.
Na mednarodnem sodišču obsojenih 61 oseb
Francija je podpirala Hutujce, ker so se bolj nagibali k francoščini kot Tutsiji, ki so se v Ugandi, nekdanji britanski koloniji, deloma navezali na angleščino. A tudi po zaslugi Francije je avgusta 1993 prišlo do omenjenega mirovnega sporazuma, v katerem pa so mnogi Hutujci videli izdajo in pretirano popuščanje Kagamejevim upornikom. Prišle so tudi modre čelade, a so Ruando zapustile marca 1994, še preden je varnostni svet ZN poslal nove.
Po začetku pokola v Ruandi 7. aprila so Kagamejevi uporniki začeli novo ofenzivo. Toda še v začetku julija so jih napadla francoska letala. Mednarodna skupnost torej ne le da ni poskušala ustaviti pokola, ampak je Francija posredno celo omogočila njegovo nadaljevanje. Sredi julija so nato francoski vojaki pomagali vladi hutujskih skrajnežev, ki je bila odgovorna za genocid, pobegniti v Zaire (današnji DR Kongo). Večina od 21 ministrov je sicer čez nekaj let prišla pred mednarodno sodišče za Ruando, ki jih je obsodilo na dosmrtno ječo. Sodišče je delo končalo leta 2015 in skupno obsodilo 61 oseb, velika večina organizatorjev in izvršiteljev genocida pa je še na prostosti.
Genocid se je končal julija 1994, ko so Kagamejevi uporniki s pomočjo ugandske vojske osvojili vso Ruando. Kar dva milijona Hutujcev je zbežalo iz Ruande, Kagame pa je zavladal s trdo roko. Opira se na Tutsije, a obenem zahteva, da se imajo vsi za pripadnike ruandske nacije, opredeljevanje za Hutujce ali Tutsije je prepovedano. V nedeljo je na spominski slovesnosti v Kigaliju dejal: »Genocid je populizem v svoji čisti obliki, in ker so razlogi zanj politični, mora biti takšno tudi zdravilo. Zaradi tega naša politika ni organizirana na temelju etnične pripadnosti ali religije in nikoli več ne bo.«
