V nadaljevanju preberite še:
Pesniki dobro vedo, kako osamljena je lahko dvojina in zakaj se je treba zanjo včasih tudi boriti. Ker drugače to ni tista prava dvojina, samoumevna in vsakomur podarjena. Morda se ravno zato mnogokrat počutijo tako sami tudi v dvoje. Sploh takrat, ko jim zmanjka poguma in jim ni do kakršnegakoli boja. Takrat, takrat pa nastanejo pesmi, kot je recimo ta:
Kdor prvi odneha, ta zmaga.
Tudi to je ljubezen.
Zgolj še ena pesem, nastala v dvojini, ki dopušča nekomu, da je še vedno on sam in da pusti življenje tistemu drugemu, ki se morda duši v primežu te velike dvojine. Tako nekako vidim to danes. Včasih moraš izgubiti, da lahko nadaljuješ.
Dvojica na ulici, sami protiv svih, je ponavljal Branimir Đoni Štulić v svojem monumentalnem komadu Plavi golub in pesniki, ki smo ga natanko poslušali, smo vedeli, ali pa se nam je le zdelo, da vemo, o kom govori: kdo sta osamljena borca za dvojino, ki gresta po ulici, in kako prekleto malo možnosti imata.
In so nas grele njegove besede, kadar smo se znašli v kakšnem objemu, nekje tam, na koncu praznega mesta. Dvojina sama na ulici ali pa na kakšnem balkonu, nekje povsem drugje. Takrat ko se najmanj nadejaš, se zgodi. Tako pač to gre.
Prejšnji vikend sem preživel v mestecu ob severni jadranski obali, ne prav daleč stran od mojega balkona v Ljubljani. Imeli smo se lepo, bi dejal proletarec, ki že dolgo ni videl morja zunaj sezone. In res je bilo tako, kot že dolgo ni bilo.
Nekaj mi je celo uspelo zapisati v svoj dnevnik, ki ga pišem, kadar imam kaj povedati, sicer sem bolj tiho, kot že znajo biti tiho balkonci, ki ždijo notri in se brigajo zase, brez kakšnega posebnega razburjenja, za katero navadno poskrbi slab program na televiziji.
Res si nisem predstavljal, da bom prav tam, v tem mestecu premnogih hotelov, ki v predsezoni še vedno samevajo, tako kot samevajo nešteti balkoni, ki sramežljivo čakajo na prve turiste, doživel pravcato odo dvojini.
