Med imeni, ki so tako ali drugače zaznamovala začetek tisočletja, je nedvomno tudi priimek Lehman – vsaj kolikor je bankrot ameriške investicijske banke Lehman Brothers, ki je veljala za »preveliko, da bi propadla«, pa ji je to leta 2008 zaradi pohlepa in napačnih odločitev vodilnih vendarle uspelo, pomenil svojevrsten vrhunec globalnega finančnega zloma, katerega odmevi se skozi takšne ali drugačne krize vlečejo vse do danes. Omenjene tematike se posredno dotika tudi drama Trilogija Lehman, ki jo je italijanski dramatik Stefano Massini napisal pred nekaj več kot desetletjem; prevedena je bila v več kot dvajset jezikov in doživela vrsto uspešnih postavitev po svetu, zdaj pa v nekoliko prirejeni in zgoščeni obliki, ki jo je za londonsko (in pozneje ameriško) uprizoritev v režiji oskarjevca Sama Mendesa pripravil britanski dramatik Ben Power, prihaja na oder Mini teatra. Predstavo režira Peter Petkovšek, ki je obenem poskrbel za prevod besedila, premiera pa bo jutri ob 19.30.

Massini je z obsežno Trilogijo Lehman pravzaprav napisal sago o priseljenski rodbini, ki zajame množico generacij in različne premene ameriškega kapitalizma skozi obdobje več kot poldrugega stoletja. Zgodba se začne v sredini 19. stoletja, ko se trije judovski bratje iz majhnega bavarskega kraja preselijo v ZDA ter svoj lov na ameriške sanje pričnejo s skromno trgovinico v Alabami, ki postopoma preraste v veliko trgovsko in borzno podjetje, nato pa sledi njihovim potomcem vse do epiloga v podobi propada orjaške finančne korporacije.

Razprta podoba zgodovine

»Besedilo je napisano v blank verzu in v pripovednem slogu; spominja na dolge epske pesnitve, ki so se prenašale preko ustnega izročila,« pojasnjuje režiser Peter Petkovšek. »Priredba za tri igralce izpostavi vsakega od treh pripovedovalcev ne samo kot nosilca zgodbe, ampak tudi kot nosilca časa in pa različnih likov iz več generacij družine Lehman, od temeljnih protagonistov do zgolj epizodnih mimoidočih.« V tem pogledu gre po njegovih besedah za izrazito »igralsko« besedilo; temu primerna je tudi zasedba, v kateri so Igor Samobor, Branko Šturbej in Gal Oblak. »Med pripravami na predstavo smo se dosti pogovarjali o bankah, o krizi leta 2008, njenih vzrokih in posledicah; čeprav se predstava ne ukvarja neposredno s tem dogodkom, je ta ves čas prisoten v zavesti, kot Damoklejev meč, ki visi nad imenom Lehman.«

Kot dodaja dramaturg predstave Urban Zorko, se Messini v besedilu, ki je bilo sprva uprizarjano z večjimi zasedbami (krstno je bilo izvedeno v Parizu leta 2013), rodbine Lehman loteva na baladen način, pri čemer se osredotoča na razpad tradicij in starih identitet. »Trilogija Lehman je frenetična uspavanka o stoletju in pol družbene in ekonomske zgodovine ZDA, o iskanju priložnosti v velikih krizah, pa tudi o tem, kako se nekdanje tradicionalne vrednote umaknejo gonu po denarju, želji po nenehni rasti družinskega posla, vpliva in kapitala, ki v nekem trenutku uide nadzoru.«

Scenografijo je zasnovala Sara Slivnik, kostumografijo Gordana Bobojević, skladatelj je bil Peter Žargi, oblikovalec luči Jaka Šimenc, za gib pa je poskrbela Urša Rupnik. Premieri bosta v ponedeljek in torek sledili še prvi dve ponovitvi.