Tatuji so opomniki preteklosti, pravi virtuoz David Garrett

Zanj pravijo, da je izpod srečne zvezde. Je eden najbolj priljubljenih svetovnih glasbenikov in cenijo ga oboji, kritiki in poslušalci. Zaradi videza, nekoč, med študijem, je bil nekaj časa celo maneken, ima številne oboževalke. A za njegov uspeh sta zaslužna talent in trdo delo. Violinist David Garrett v sklopu svetovne turneje letos znova prihaja tudi v Ljubljano. 23. aprila bo nastopil v Stožicah in predstavil nov album Millenium Symphony, ki ga ocenjujejo kot novo crossover mojstrovino virtuoza, ki je zabrisal mejo med klasično in pop glasbo na violini.

V Sloveniji ste že nastopili, tokrat ne gostujete prvič. Ne bom vas spraševal, ali se spomnite česa s katerega od prejšnjih koncertov, ker je odgovarjati na takšna vprašanja seveda težko. Bi pa vas pa vprašal nekaj drugega. Ali morda za koncert v Ljubljani pripravljate kakšen poseben repertoar? Boste morda zaigrali kakšno slovensko skladbo? Imate mogoče sicer takšno navado, da se za koncert v neki državi naučite katero od njihovih skladb?

Iskreno, na turneji imamo zelo natrpan urnik. Poleg obstoječega repertoarja na turneji je dodatno pripravljati kar koli drugega v najboljšem primeru zelo zelo težko. Nemogoče, pravzaprav. Ker bi bilo pošteno, da je enako za vse in povsod, kar pa je nemogoče. Včasih na koncertih nastopi tudi kakšen domači glasbenik, ampak iskreno povedano to ni prav pogosto. V Ljubljani bomo igrali nov repertoar, z nove plošče Millenium Symphony. Pripravili smo nekaj presenečenj pri aranžmajih. Ko na turnejah predstavljam novi album, vedno naredimo nekaj stvari, ki so drugačne, takšne, ki jih na albumu sicer ni. Rad imam take stvari, tudi poslušalcem so všeč. Prijeten večer lahko obljubim, s fenomenalno glasbo in vrhunskimi glasbeniki na odru. Za nami je že veliko različnih turnej.

Glasbenim zvezdnikom dajejo različne vzdevke. Za vas sem nekje prebral, da so vas imenovali rocker na violini z valčkom za mamo. Kako to komentirate? Kaj sicer menite o oznakah?

Ne vem, ali verjamete, a ne berem čisto vsega v medijih o sebi. Glede vzdevkov bi rekel, da sem že dovolj dolgo na sceni, da vem, kdo sem in kaj zmorem. In da mi noben, še tako dober intervju o meni ne more povedati česa, česar ne bi vedel. Sem pa, seveda, sem ter tja tudi radoveden, kaj kdo meni o meni. Ko sem na turnejah in nastopih, se večino časa pripravljam. Na repertoar, na to, kje in kako bi se dalo kaj še izboljšati in podobno. Osredotočam se predvsem na kreativnost. Če se vrnem k vzdevkom, vem, kako me kliče mama, in to mi je všeč. In povsem dovolj (smeh).

V Sloveniji na primer je zelo priljubljen tudi vaš kolega Andre Rieu. Sta kdaj mogoče nastopila skupaj?

Ne, še nikoli. Poznava se, večkrat sva se že srečala, sploh ker je očetov prijatelj, nisva pa nikoli skupaj nastopila.

Poskusili ste se tudi v drugih stvareh poleg glasbe. Med drugim ste zaigrali v filmu o Paganiniju. Osebno se mi ne zdi presenetljivo, da ste igrali violinista, vsekakor pa se mi zdi zanimivo, da ste bili tudi eden od producentov filma. Vas je kdaj zanimalo, da bi v filmskem poslu poskusili tudi še kaj? Morda z osnutkom scenarija in podobno?

Igrati najbolj slovitega violinista vseh časov je bilo izjemen izziv in priložnost. In tudi izkušnja. Po tem filmu sem nekako ugotovil, da je en film dovolj.

Hotel sem vas vprašati, kako to, da je ta o Paganiniju vaš edini film doslej. Nekako posplošeno bi bilo mogoče reči, da je glede na številne oboževalke in vaš videz presenetljivo, da niste zaigrali v nobenem filmu več.

Igrati najbolj ikoničnega violinista v zgodovini je zame vrhunec, ni mogoče ustvariti nekaj bolj prestižnega. Zaigral bi tudi katerega od drugih slovitih violinistov, z odličnimi zgodbami, a Paganini je največji. Zato se je moja filmska pot začela in končala z njim.

Ne vem, ali vas je kdo že kdaj vprašal to. Nekaj vaših slovenskih oboževalk mi je reklo, da bi bili idealni za vlogo Tarzana, zaradi vašega videza, dolgih las … Bi jo sprejeli?

Ha, ha, ne, ne. Me pa tega doslej res ni še nihče vprašal, ha, ha.

Oboževalke vas med drugim označujejo tudi kot enega najbolj privlačnih glasbenikov. Se vam zdi, da je videz kdaj za vas pomenil tudi oviro, če temu tako rečeva? Bi rekli, da ste se kdaj prav zaradi njega morali še toliko bolj kot drugi dokazovati glasbeno, kaj znate in kaj zmorete?

Videz je lahko dvorezni meč. Odpre ti veliko vrat za promocije, opaznost, je lahko pomoč pri preboju … Po drugi strani pa samo videz dolgoročno ni dovolj. Ne glede na to, kako si videti, je glasba tista, ki odloča. Sam imam izkušnje obeh vrst, a na koncu se moraš dokazati. Seveda je pri delu, kot je moje, torej nastopi, turneje in podobno, zelo pomembna tudi kondicija. Zanjo je treba v fitnes, biti športno aktiven, obenem pa s tem pride seveda tudi izklesano telo. Nastopi trajajo nekje od dveh do dveh ur in pol, in to niso lahke stvari. Treba je odigrati vrhunsko in dati občinstvu, kar želi, ves čas je potrebna koncentracija, psihična kondicija, primerna hrana … skratka, skrbeti je treba za ves sistem.

Vsakega žanra se loti z enako motivacijo kot klasike, pravi. FOTO: Ben Wolf

Ko sva imela prvi intervju, ste mi kot edinemu slovenskemu novinarju zaupali, da ste nekoč bili v zvezi s Slovenko. Sta še v stiku? Bo morda na vašem koncertu v Stožicah?

Zelo dobro vprašanje! Res sem bil. Zdaj živi v Nemčiji, je poročena, in kolikor vem, ima enega ali dva otroka. Precej prepričan sem, da bo prišla na katerega od koncertov v Nemčiji, ne verjamem pa, da bo prišla na ljubljanskega.

Na internetu sem zasledil vašo izjavo, da menite, da ni razlike med klasično in pop glasbo, kar se mi zdi zanimivo stališče.

To je bilo nehote vzeto malo iz konteksta in razumljeno ne najbolj pravilno. Velika razlika je namreč med klasiko in popom. Hotel sem reči, igranje violine po kvaliteti je zelo zanimivo ne glede na žanr. Vsakega žanra se lotim z enako integriteto, enako motivacijo kot klasike. Moji standardi so enaki za vse, kar igram. To sem hotel povedati z izjavo, ki jo omenjate z interneta.

Še vedno obožujete tudi knjige in filme o Harryju Potterju?

Filmov nisem gledal, še vedno pa znova berem knjige. Ja, še vedno jih obožujem! Stvar je v tem, da če bereš knjige, vidiš vse detajle in se ti potem na filmskem platnu zdi kot počasno padanje. Ne glede na to, kako dobri so filmi, ko sem sam videl prvega, sem dobil povsem drugačno predstavo o zgodbi in likih. In nato nisem mogel gledati filma.

Imate nekaj tatujev. So nastali po vaši ideji? Imajo kakšen poseben pomen?

O, vsi imajo svoj pomen. Kar je zelo zanimivo. Namreč, ko so nastali, ga niso imeli vsi. Vsekakor pa so spomin na določene, posebne trenutke v življenju, na dosego različnih ciljev. To je zame veliko pomembneje kot gledati nekaj in si reči, oh, to je življenjskega pomena. Ti tatuji so kot nekakšno drevo. Ko jih pogledam, si rečem, ah, to se je zgodilo takrat in tam. So opomniki preteklosti.

Izdali ste avtobiografijo. Kako to, da že tako mladi?

Oh, če pogledate mojo pot in kariero, je tega že kar dolgo. Če spomnim, violino sem profesionalno začel igrati pri šestih letih. Govorimo o skoraj 40 letih. Povprečno glasbeniki resno začnejo recimo pri petindvajsetih. Mislim, da sem živel in živim polno življenje tako zasebno kot poklicno. Zato menim, da je že čas za avtobiografijo.

Lani je Nemčija razmišljala o uvedbi štiridnevnega delovnega tedna. Vi ste bili glede tega kritični, z idejo se niste strinjali. Ideji bi verjetno težko rekli politika, pa vendarle. Spremljate sicer politiko? Kaj menite o današnjem svetu, v katerem živimo? O aktualnih stvareh?

O, tole je pa kar zahtevno vprašanje, na katero je težko odgovoriti kratko. Če imaš štiridnevni delovnik, se moraš vprašati, kaj želiš od življenja. Če ne stremiš k finančnemu uspehu, če si ne želiš oziroma težiš k spremembam, imej tako. Vendar ne moreš pričakovati, da boš imel nekaj posebnega. Če želiš postati uspešen, na tak način ne bo efekta. Za uspeh je potreben sedemdnevni delovnik in 365 dni v letu, četudi je težko. To je edina pot za uspešno kariero.