Multietnična Španija zmaguje kot nekoč Jugoslavija
Zmagoslavje španskih nogometašev na evropskem prvenstvu v nogometu je bilo poleg zaslužene nagrade ekipnemu pristopu tudi oda multikulturnosti in multietničnosti iberske izbrane vrste na športnem in navijaškem festivalu, ki naj bi poveličevalo nacionalno pripadnost. V 21. stoletju ima sicer že večina reprezentanc na stari celini rasno mešane ekipe, ki so bile svoj čas značilne le za kolonialne sile. Preštevanje krvnih zrnc in deljenje porekla posameznikov sta sicer lahko zelo občutljivi temi. Pa ne le na političnem terenu, ki se kaj hitro utegne izkazati za spolzkega.
Evropska nogometna zveza pod taktirko Aleksandra Čeferina na stadionih zagovarja ničelno toleranco do nasilja, rasizma in ekstremizma vseh vrst. Zato bolj ali manj dosledno izvaja ukrepe proti kršiteljem, pri čemer morajo svoj del odgovornosti prevzeti tudi nacionalne zveze. Toliko bolj, če so same vpletene v neprimerna dejanja. Španija je vsekakor nogometna država, pri čemer spol ne igra vloge. Ali pač. Španske nogometašice so lani osvojile naslov najboljših na svetu, zmagoslavje na igrišču pa je zasenčila afera ob podelitvi medalj.
Šampionski niz je seveda plod posamične in moštvene kakovosti, temeljitega dela že v mlajših selekcijah, naprednih zamisli, igrivosti in ostalih elementov, potrebnih za nogometno vrhunskost, a tudi vključujoče družbe. Pri tem ne gre le za barvo kože. Španija si drzne vključevati v članski proces mlade igralce.
Predsednik španske zveze Luis Rubiales je s poljubom na usta zlate reprezentantke Jennifer Hermoso brez njene privolitve sprožil razprave o seksizmu, mačizmu ter kulturna, družbena in navsezadnje politična vprašanja. Glavno je seveda: ali je nogomet rezerviran le za moški spol? Večji del 20. stoletja bi bil odgovor pritrdilen, a percepcije so se medtem občutno spremenile tudi na jugu stare celine. Prav tako v Španiji, ki nogometno prednjači tudi v ženski konkurenci. Izbrana vrsta je prva na svetu, nogometašice Barcelone pa so v pretekli sezoni osvojile evropski vrh.
Če se vrnemo k moški prevladi, pa je treba vsekakor v prvi vrsti omeniti madridski Real. Nanizal je prvih pet naslovov evropskega klubskega prvaka in tudi zadnjega v pretekli sezoni. Skupno ima v svojih vitrinah 15 lovorik evropskega prvaka in je z naskokom najbolj trofejna ekipa na stari celini. Tudi španski nogometaši so s četrtim naslovom evropskih prvakov postavili nov mejnik.
Za ljubitelje statistke je pomenljiv še en podatek. Španski nogometni klubi oziroma reprezentance v 21. stoletju praktično ne poznajo poraza v obračunih za naslove na mednarodni sceni. Nanizali so 27 finalnih zmag, vključno z nedeljsko v Berlinu. Nazadnje je bila v sklepnem dejanju lige prvakov sezone 2000/01 po izvajanju enajstmetrovk proti Bayernu poražena Valencia z Zlatkom Zahovićem. Šampionski niz je seveda plod posamične in moštvene kakovosti, temeljitega dela že v mlajših selekcijah, naprednih zamisli, igrivosti in ostalih elementov, potrebnih za nogometno vrhunskost, a tudi vključujoče družbe. Pri tem ne gre le za barvo kože. Španija si drzne vključevati v članski proces mlade igralce. Za svetlejšo prihodnost, a tudi sedanjost. Najbolj vznemirljiv nogometaš 17. evropskega prvenstva (EP) je bil komaj 17-letni Lamine Yamal. Starši so na Pirenejski polotok prišli iz Afrike: oče je po rodu Maročan, mati pa izvira iz Ekvatorialne Gvineje. S pet let starejšim Nicom Williamsom, ki ima starše iz Gane, je tvoril udarno navezo pred tekmečevimi vrati. Pregovorni španski igrivosti sta dodala še ščepec mladostne vihravosti in nepredvidljivosti.
Mnogi že vlečejo vzporednice s šampionsko dinastijo in se sprašujejo, ali lahko novi španski rod ponovi dosežke reprezentance, ki je med letoma 2008 in 2012 povezala tri naslove na velikih tekmovanjih: dvakrat je bila najboljša na stari celini in je edina, ki ji je uspelo ubraniti naslov evropskega prvaka. Vmes, leta 2010, so španski nogometaši osvojili edini naslov svetovnih prvakov.
Primerjave različnih nogometnih obdobij so sicer nehvaležne, četudi je med tretjim in četrtim evropskim naslovom minilo vsega ducat let. Podrobnejši vpogled pa vendarle razkriva, da so v reprezentanci, ki je povezala šampionski trojček, izrazito prevladovali nogometaši Barcelone in Reala. Eden, kvečjemu dva nogometaša iz udarne enajsterice sta prišla v reprezentanco od drugod. Klubska, a tudi nacionalna razmerja znotraj izbrane vrste so se medtem občutno spremenila. Na finalnem dvoboju EP 2024 z Anglijo sta bila v prvi enajsterici Španije le po en nogometaš Barcelone in Reala, selektor Luis de la Fuente je v reprezentanco, ki je zastopala španske barve v Nemčiji, uvrstil devet Baskov. Tudi odločilni gol v finalu je dosegel nogometaš iz te pokrajine, kjer je separatistična organizacija nedolgo nazaj tudi z oboroženim bojem poskušala doseči neodvisnost, za katero so še leta 2017 organizirali referendum v Kataloniji ter sprožili represivne ukrepe oblasti v Madridu.
Španija je vsekakor narodnostno in geografsko ter navsezadnje tudi politično raznolika država, kjer se tudi zaradi zemljepisne lege, mešanja različnih vplivov in burne preteklosti, ki je v ne tako oddaljeni zgodovini postregla s krvavo državljansko vojno, Francovo diktaturo ter ideološkimi in nacionalnimi delitvami, ohranjajo in obnavljajo številni antagonizmi oziroma nasprotja. Uspeva jih preseči ali vsaj začasno prikriti tudi s pomočjo športnih dosežkov in povezovalnega duha reprezentance. Različnost tudi bogati. Še posebej v športu. Tako je bilo nekoč tudi v Jugoslaviji, ki je ob koncu 80. let prevladovala v ekipnih športih s svojo igrivostjo. Španija ni le aktualni evropski prvak v nogometu, pač pa tudi v košarki in vaterpolu kot nekoč Jugoslavija. Morda bi bila leta 1992 tudi evropska prvakinja v nogometu, če ne bi razpadla v vojni.