Kolumna Izaka Koširja: Na svidenje, Marianne!

So long, Marianne (Na svidenje, Marianne) je prepeval tankočutni poet Leonard Cohen (1934–2016). Pesem je posvetil svoji muzi, ljubezni svojega življenja. Po vsej verjetnosti ni pričakoval, da bodo dotično balado poslušalci leta 2025 povezovali tudi z neko drugo Marianne, ki nas je zapustila prejšnji teden, natančneje 30. januarja.

Za Marianne Faithfull (1946–2025) se je v sodobnem svetu, ki mu je uspešno kljubovala, nenehno zdelo, da jo pravzaprav pozna le peščica ljudi – predvsem tisti, ki se radi podajajo v glasbene globine. Marianne je bila luč v temi, biser v školjki, skriti nekje na dnu morja. Če je bil prej omenjeni Cohen nepoboljšljiv romantik z globokim šarmantnim glasom, je bila Marianne trpeči melanholik – in kljub svoji trnovi poti ni bila črnogled pesimist, temveč je izkušnje iz svoje preteklosti brez sramu izražala in jih brez dlake na jeziku preoblikovala v brezčasne modrosti.

Njeno doživljanje ljubezni in čustev je v svetu pop glasbe povsem unikatno, srhljivo iskreno in boleče pristno. Če bi jo, še posebno v mladih letih (starizem na stran), sodili zgolj po videzu, bi ugibali, da je morda fotomodel ali igralka. V vlogi slednje se je sicer večkrat preizkusila, a liki, ki jih je igrala, so bili popolno nasprotje njene zunanje (na prvi pogled krhke) lepote ter bližje njeni resnični osebnosti, ki je bila brutalno odkrita in se za svoj obstoj ni nikoli opravičevala. Med drugim je na velikem platnu v filmu Sofie Coppola upodobila Marijo Terezo, a njena najmarkantnejša vloga je bila nedvomno Irina Palm, film, v katerem je v družbi Mikija Manojlovića odigrala babico, ki se za drago zdravljenje bolezni svojega vnuka žrtvuje tako, da za denar »ročno« zadovoljuje moške. Manojlović je v intervjuju za Delo leta 2011 o tem dejal, da Marianne v tem filmu res ni bilo lahko. »A če je zdržala tisto, kar prinaša rokenrol, kako ne bi preživela snemanja nekega filma,« je dejal napol v šali.

Da je bila Marianne Faithfull, preden se pobližje dotaknemo njene glasbe, tudi modna ikona, je pravzaprav postranskega pomena, saj je bila njena umetnost toliko več kot degradacija na nivo obešalnika (z vsem spoštovanjem do modnih ikon, seveda). Moda oziroma modna industrija jo je posvojila predvsem zato, ker je imela v sebi prirojeno eleganco, kar so mnogi povezovali s tem, da je bila potomka avstrijske aristokracije.

»Podarjeno mi je bilo še eno življenje,« je dejala Marianne, ko se je zbudila iz sna v pariški bolnišnici in je uspešno prestala operacijo raka na dojki leta 2005. To »podarjeno« življenje je bilo najbrž že deveto. Njeno življenje je bilo namreč polno vzponov in padcev. Predvsem padcev. A po slednjih se je vedno pobrala in se vedno znova postavila v še bolj ponosno držo.

Marianne je bila pri svojih rosnih osemnajstih kot novo odkritje britanske pop scene že ljubljenka občinstva. Sedela je na vrhu sveta. Prvi večji hit sta ji napisala Mick Jagger in Keith Richards. Od izida As Tears Go By zdaj mineva že več kot 60 let, kot tudi od začetka njene kariere. Nekdo ji je nekoč dejal: »Če bi se družila z Beatli in ne s Stonesi, bi ti bilo marsikaj prihranjeno.« A celo Stonesi niso bili imuni za njene čare. Prav ona je bila tista, ki je Jaggerju podarila knjigo Mihaila Bulgakova Mojster in Margareta, ki je postala inspiracija za nastanek kultne skladbe Sympathy For The Devil, in prav ona je soavtorica ene od najtemačnejših drogeraških himn Rolling Stonesov Sister Morphine. Že s tem bi bil njen prispevek v zgodovini glasbe nadvse pomemben, a kasneje je ustvarila tudi zavidljiv opus svojega lastnega umetniškega izraza, ki še danes vidno štrli iz povprečja. Na svidenje, Marianne!