Vse medalje so prinesle Slovenke, niti ene pa Slovenec

Brigita Bukovec in Jerneja Perc sta poskrbeli za prvi slovenski medalji na dvoranskih EP. FOTO: Aleš Fevžer.

Pred nami je dvoransko atletsko evropsko prvenstvo v Apeldoornu. Koliko medalj je Slovenija na teh tekmovanjih osvojila in kdo jih je prinesel?

Moderna dvorana Omnisport v Apeldoornu bo od prihodnjega četrtka do nedelje gostila prvi vrhunec letošnje zimske atletske sezone – dvoransko evropsko prvenstvo.

Ta tekmovanja so na atletskem koledarju od leta 1970, ko je prvega gostil Dunaj. Naslednjih 20 let so bila na sporedu vsako leto, z letom 1992 pa se je to spremenilo. Odtlej jih vidimo na vsaki dve leti. Letošnje bo 38. po vrsti.

Najuspešnejši državi v zgodovini tekmovanj sta dve, ki sploh ne obstajata več – Sovjetska zveza, ki je osvojila kar 327 medalj (od tega 116 zlatih), in Vzhodna Nemčija, ki jih ima 228 (87 zlatih).

Sledijo Velika Britanija (201 medalj, 77 zlatih), Zahodna Nemčija (202, 72), Poljska (215, 68) …

Slovenijo najdemo 39. mestu od 47 držav, ki se lahko pohvalijo z medaljami z evropskih dvoranskih prvenstev. Osvojila jih je deset. Eno zlato, kar sedem srebrnih in dve bronasti.

Zanimivo je, da so za vseh enajst medalj poskrbele atletinje. Med slovenskimi atleti so jim bili najbližje Gregor Cankar (skok v daljino) leta 1996 v Stockholmu Matic Osovnikar (60 metrov) leta 2007 v Birminghamu in Luka Janežič (400 metrov) leta 2019 v Glasgowu. Vsi so bili četrti.

Ob tem velja omeniti, da imajo tudi letos realne možnosti za medaljo le Slovenke – Tina Šutej v skoku s palico, Anita Horvat v teku na 800 metrov in morda tudi Neja Filipič v troskoku.

Dozdajšnja dvoranska evropska prvenstva:

1970: Dunaj (Avstrija)

1971: Sofija (Bolgarija)

1972: Grenoble (Francija)

1973: Rotterdam (Nizozemska)

1974: Göteborg (Švedska)

1975: Katowice (Poljska)

1976: München (Zahodna Nemčija)

1977: San Sebastian (Španija)

1978: Milano (Italija)

1979: Dunaj (Avstrija)

1980: Sindelfingen (Zahodna Nemčija)

1981: Grenoble (Francija)

1982: Milano (Italija)

1983: Budimpešta (Madžarska)

1984: Göteborg (Švedska)

1985: Pirej (Grčija)

1986: Madrid (Španija)

1987: Lievin (Francija)

1988: Budimpešta (Madžarska)

1989: Haag (Nizozemska)

1990: Glasgow (Velika Britanija)

1992: Genova (Italija)

1994: Pariz (Francija)

1996: Stockholm (Švedska)

1998: Valencia (Španija)

2000: Gent (Belgija)

2002: Dunaj (Avstrija)

2005: Madrid (Španija)

2007: Birmingham (Velika Britanija)

2009: Torino (Italija)

2011: Pariz (Francija)

2013: Göteborg (Švedska)

2015: Praga (Češka)

2017: Beograd (Srbija)

2019: Glasgow (Velika Britanija)

2021: Torun (Poljska)

2023: Istanbul (Turčija)

Vsega dan za prvo smo dobili še drugo

Prvič so slovenski atleti in atletinje na dvoranskem evropskem prvenstvu nastopili vsega dobrega pol leta po osamosvojitvi, in sicer konec februarja 1992 na prvenstvu v Genovi v sosednji Italiji, kjer bi kmalu že dočakali prvo medaljo. Britta Bilač je bila v skoku v višino četrta.

Alenka Bikar (desno) je evropska podprvakinja postala leta 2000 v Gentu. FOTO: Profimedia.

Podobno je bilo s prvenstvom leta 1994 v Parizu, kjer je bila v sprintu na 60 metrov z ovirami četrta Brigita Bukovec.

Na prvo medaljo smo čakali do leta 1996 in Stockholma, ko smo na enem prvenstvu dočakali kar dve. Za prvo je poskrbela žal že nekaj časa pokojna Jerneja Perc, ki je bila 9. marca tistega leta tretja v sprintu na 60 metrov. Le dan za tem je v isti disciplini, a z ovirami, do srebrne medalje prišla še Bukovec.

Na naslednjo kolajno smo čakali do leta 2000, ko je v Gentu evropska podprvakinja v sprintu na 200 metrov, ki ga zdaj ni več na sporedu velikih tekmovanj, postala legendarna Alenka Bikar.

Edina zlata leta 2002, pa še svetovni rekord

Leto 2002 in Dunaj sta zagotovo vrhunec dozdajšnjih udejstvovanj Slovenije na evropskih dvoranskih prvenstvih.

Jolanda Čeplak pozira ob svetovnem rekordu na Dunaju leta 2002. FOTO: Profimedia.

Takrat Jolanda Čeplak slovenski atletiki prinesla do zdaj edino zlato medaljo s teh tekmovanj, ob tem pa v teku na 800 metrov odtekla še danes veljavni svetovni dvoranski rekord 1:55,82.

Čeplak je poskrbela tudi za naslednjo medaljo, ko je bila leta 2007 v Birminghamu bronasta. Seveda prav tako v teku na 800 metrov.

V Torinu dve leti pozneje smo spet dobili dve medalji na enem prvenstvu. V teku na 1500 metrov je presenetila Sonja Roman in prišla do srebrne, evropska podprvakinja pa je takrat postala tudi slovenska rekorderka v troskoku Marija Šestak.

Tina Šutej lahko postane prva s tremi medaljami

Sledila dolga suša, ki je trajala kar 12 let. Vse do leta 2021, ko je srebrno medaljo na prvenstvu v Torunu na Poljskem osvojila Tina Šutej v skoku s palico.

Tina Šutej (levo) s srebrno medaljo iz Istanbula pred dvema letoma. FOTO: Profimedia.

Leta 2023 na prvenstvu v Istanbulu, ki je bilo zadnje pred letošnjim, smo spet dočakali dve kolajni. Sloveniji je še eno srebrno prinesla Anita Horvat v teku na 800 metrov, v Turčiji pa je še drugič v nizu v skoku s palico evropska podprvakinja postala Šutej. Ob Čeplak do zdaj edina Slovenka, ki ji je z evropskih dvoranskih prvenstev uspelo prinesti dve medalji.

Letos bo Šutej, ki je tudi tokrat med favoritinjami za vrh, napadala že tretjo. Če ji uspe, bo spisala zgodovino in postala prva slovenska atletinja (ali atlet) s kar tremi medaljami z dvoranskih evropskih prvenstev.

Za konec velja omeniti tudi to, da so Slovenke in Slovenci kar devetkrat do zdaj na dvoranskih evropskih prvenstvih zasedli nehvaležno četrto mesto. Petkrat so bili peti, štirikrat šesti, petkrat sedmi …

Najboljše slovenske uvrstitve na dvoranskih EP:

Zlata medalja:

Jolanda Čeplak (800 m), 2002, Dunaj

Srebrne medalje:

Brigita Bukovec (60 m ovire), 1996, Stockholm

Alenka Bikar (200 m), 2000, Gent

Marija Šestak (troskok), 2009, Tori

Sonja Roman (1500 m), 2009, Torino

Tina Šutej (palica), 2021, Torun

Tina Šutej (palica), 2023, Istanbul

Anita Horvat (800 m), 2023, Istanbul

Bronaste medalje:

Jerneja Perc (60 m), 1996, Stockholm

Jolanda Čeplak (800 m), 2007, Birmingham

4. mesta:

Britta Bilač (višina), 1992, Genova

Brigita Bukovec (60 m ovire), 1994, Pariz

Alenka Bikar (200 m), 1996, Stockholm

Gregor Cankar (daljina), Stockholm 1996

Jolanda Čeplak (800 m), 2000, Gent

Nina Kolarič (daljina), 2009, Torino

Matic Osovnikar (60 m), 2007, Birmingham

Snežana Vukmirovič (troskok), 2011, Pariz

Luka Janežič (400 m), 2019, Glasgow

5. mesta:

Alenka Bikar (60 m), 1996, Stockholm

Alenka Bikar (60 m), 2000, Gent

Gregor Cankar (daljina), 2000, Gent

Maja Mihalinc Zidar (60 m), 2021, Torun

Neja Filipič (troskok), 2023, Istanbul

6. mesta:

Brigita Langerholc (800 m), 2007, Birmingham

Snežana Vukmirović (troskok), 2009, Torino

Maja Mihalinec (60 m), 2019, Glasgow

Luka Janežič (400 m), 2021, Torun

7. mesta:

Nataša Erjavec (krogla), 1996, Stockholm

Brigita Bukovec (60 m ovire), 1998, Valencia

Britta Bilač (višina), 1994, Pariz

Sonja Roman (1500 m), 2007, Birmingham

Miran Vodovnik (krogla), Birmingham 2007

8. mesta:

Alenka Bikar (60 m), 1998, Valencia

Saša Prokofjev (60 m), 2002, Dunaj

Maruša Mišmaš (3000 m) 2015, Praga

Tina Šutej (palica) 2017, Beograd

Neja Filipič (troskok), 2021, Torun

Maruša Mišmaš Zrimšek (3000 m), 2023, Istanbul

9. mesta:

Helena Javornik (3000 m), 2002, Dunaj

Alenka Bikar (200 m), 2005, Madrid

Snežana Vukmirović (troskok), 2005, Madrid

Matic Osovnikar (60 m), Madrid 2005

Miran Vodovnik (krogla), Torino 2009

Rožle Prezelj (višina), Pariz 2011

Maruša Černjul (višina), 2017, Beograd

Lia Apostolovski (višina), 2021, Torun

10. mesto:

Maruša Černjul (višina), 2019, Glasgow