V knjigi o etičnem obratu v literarni vedi se je ukvarjal z razmerjem med literaturo in etiko s stališča teorije, v knjigi Literatura in etika pa to razmerje osvetljuje ob konkretnejšem branju in interpretacijah literarnih besedil. Podlaga za ta postopek so njegova predavanja pri predmetu Literatura in etika na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Avtor pojasnjuje, da je diskurz zato manj učenjaški in, tako upa, bolj sproščeno poljuden. Za nekatere pobude in uvide je, dodaja, dolžan zahvalo študentkam in študentom.

Knjiga je izšla pri založbi LUD Literatura. Foto: LUD Literatura
Knjiga je izšla pri založbi LUD Literatura. Foto: LUD Literatura

In res, Tomo Virk nam pričara dogajanje v predavalnici, pretehtano razlago, razčlenitev vsebine pojmov in sintagem, umestitev v čas in prostor, vračanje v zgodovino in opozarjanje na prelomnice v preteklosti. Vsebine knjig podaja v razgibanem in literarno obogatenem jeziku ter živem besedišču, včasih morda še bolj vznemirljivem in pretresljivem, kot je v obravnavanih romanih in dramah. Slikoviti so primeri, s katerimi opozarja na zapleteno etično problematiko ter z njimi želi spodbuditi razpravo in kritično odzivanje. Predavanja so nazorna, zanimiva in problemsko vznemirljiva. Ker predavatelj iz literarnih del izbira in predstavlja težko rešljiva in zapletena etična vprašanja, je poglavitno, da v študentkah in študentih izzove samostojen premislek in odločitve o tem, kaj naj bi bilo v danih okoliščinah z moralnega vidika prav in sprejemljivo, ali pa o tistem, kar bi bilo treba zavrniti.

Filozofsko in etiško vednost Tomo Virk posreduje na razumljiv, a vendar poglobljen način. Osrednja pobuda knjige je, kot pravi, da pri razpravljanju o etiki brez literature pravzaprav ne gre. Moralno in etično razsežnost književnosti skuša zajeti v njenih najrazličnejših legah. Ob izbranih delih razpravlja o moralnih in etičnih dilemah, a ne zato, kot priznava, da bi jih razjasnil, temveč si prizadeva spoznati, kako se jih loteva prav literatura. Strpno in posredno mlade ljudi uči misliti, vrednotiti in primerjati ter pri tem predvideva zmožnost nepolaščevalskega empatičnega branja.

Izbor del, ki so predmet proučevanja, je napravil po lastni presoji in izbral tista, ki jim sam vsebinsko daje prednost. Najprej se poglobi v etiko homerskega sveta, zatem premišljuje o Heziodovem vrednostnem sistemu. V atiški tragediji odkriva nove in nove dileme in izbire. V problemski sklop, ki ga imenuje teodiceja, je uvrstil Voltaira, Bulgakova in Dostojevskega, k vprašanju vesti napeljujejo Poe, Dostojevski, Nietzsche in Camus. Pisatelj Schlink ga v romanu Bralec privede do empatije z zvijačo, saj sprva sploh ni mogoče vedeti, da ima glavna protagonistka nacistično preteklost. Toni Morrison v romanu Ljubljena vzbuja nedoumljivo drugost in strašljivo tematiko podaja v maniri magičnega realizma, značilni tudi za Borgesa. Z grozljivim pobijanjem otrok se je bilo mogoče srečati že v atiški tragediji. O tem, kako bi bilo mogoče sprejeti drugost, govori poglavje Coetzeejeva Sramota, Rothov Človeški madež pa prikazuje anomalije politične korektnosti. Politika politične korektnosti lahko zaradi nesposobnosti njenih nosilcev, da bi našli pravo rešitev za to, za kar se zavzemajo, postane generator novih krivic, piše.

Tomo Virk poudarja, da so moralni standardi precej odvisni od splošnih kulturnih in civilizacijskih predpostavk, antropoloških premis in konkretne ureditve posamezne družbe. Pisec primerja etično sporočilo izbranih del ter išče njihovo aktualnost in morebitni nagovor ljudem današnjega časa. Prepričan je, da je literatura lahko posebne vrste spoznavni modus za nekatere stvari, ki jih sicer ne bi bilo mogoče opaziti in razumeti dovolj celovito, v mislih pa ima prav etična vprašanja. Temeljna pojma pri tem sta dobro in zlo. Virk je radikalen in si med drugim zastavlja vprašanje, zakaj bi ljudje morali delati dobro. Njegovi odgovori so povezani tako z etičnim relativizmom kot z metafizično instanco, svetom brez Boga in univerzumom, ki ga določa in vodi absolut. Teoretik se pridružuje Voltairu, češ da za nedoumljivost zla ni dobrega razumskega izgovora; racionalni diskurz ne more izmeriti in zares osmisliti globine človekovega trpljenja.

Poraja se dilema, ali je v danih okoliščinah literarni lik treba obsoditi ali pa ga je vendarle mogoče razumeti. V realnem življenju je to silno zapleteno, branje vrhunskih literarnih del pa omogoča, da se prepozna banalnost zla, o čemer je med drugim pisala Hannah Arendt, zlu pa se je treba tudi upreti, in to ne glede na ceno. Vest se poraja v svetu, v katerem obstajajo etične vrednote ter imajo pomen in težo. Seveda pa vest ni dovolj, pomembna je tudi volja, da ljudje sledijo njenemu glasu in ustrezno ukrepajo, pribije avtor. Tomo Virk prikaže primere umora brez razloga, prikrivanja temnopoltega izvora, rasizma, posilstev in drugih oblik nasilja ter brezobziren in izkoriščevalski odnos do ljudi, ki si z zločinci, nemoralneži in zlobneži delijo prostor in čas. Vrača se v obdobje kolonializma in razkriva daljnosežne posledice nehumanega dogajanja v zgodovini.

Zgovorno je teoretikovo spoznanje, da literatura, zlasti moderna literatura, ne daje moralnih smernic in navodil, nakazuje pa izhod iz različnih zagat. Lahko je umetniško vrhunsko obdelana analiza kakega etično zaznamovanega položaja, ki je prikazan tako močno sugestivno, da je v njem mogoče prepoznati upravičenost in drznost avtorjeve drže. Tudi če je ni mogoče sprejeti za svojo, bralkam in bralcem lahko dragoceno razširi etično in splošno mentalno obzorje.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Krivec, Sedmak, Virk