Slovenski živelj se je združeval v narodni oziroma narodno-klerikalni stranki, nemško govoreči pa v nacionalni stranki, ki je združevala vse nasprotnike slovenske stranke. Mednje so sodili tudi ljudje slovenskega rodu, ki se jim je zdela slovenska stranka preveč radikalna in ki so v nemščini videli jezik večje kulturne tradicije. Nekatere od teh je motila tudi slovanska usmerjenost slovenskega gibanja. Ker je nemškemu taboru pripadala večina plemstva, skoraj polovica meščanstva ter večji del najbogatejših posameznikov, in ker je bil na uradih in višjih šolah uradni jezik nemški, se je na slovenski strani porajal strah pred germanizacijo, ki se je ponekod dejansko tudi izvajala. Tako se ne gre čuditi, da so se med pripadniki ene in druge strani pogosto kresale iskre nestrpnosti, ki so zaznamovale obdobje do izbruha prve svetove vojne, po kateri, in še zlasti v času po drugi svetovni vojni, se je število nemško govorečega prebivalstva na Slovenskem drastično zmanjšalo.
Srečno pot!
Nek nemškutarski obrekovalec naše dežele in deželnega predsednika Winklerja laže v nekem dopisu iz Ljubljane, da »kranjski Nemci« niti svojega življenja varni niso, in da se hočejo mnogi izmed njih že izseliti iz te dežele.
Najprvo moramo prašati, kje so tisti »nemški« Kranjci, ki se hočejo izseliti? Od Kočevarjev kaj tacega še nismo slišali, drugih nemških Kranjcev pa ne poznamo, če dopisnik šteje tuje, nemške uradnike med nemške Kranjce, potem moramo reči, da se njih izselitve nič ne bojimo, nasprotno je že davno naša želja, naj bi se taki jezika nezmožni in narodu sovražni uradniki v druge kraje prestavili, in mi bi jim zaklicali s krepkim glasom: srečno pot!
Pa teh dopisnik ne misli, ker uradniki se ne morejo izseliti iz proste volje. Dopisnik misli najbrž le tiste nemškutarske trgovce in obrtnike po nekterih mestih, ki so rojeni Kranjci, pa se med Nemce štejejo. In kaj je, če se ti izselijo? Do zdaj se ta vesela vest še ni potrdila, pa ko bi resnična bila, ali bomo za njimi kako solzo prelili? Ali ne moremo morda brez njih živeti? (…) Tudi tem bi mirno zaklicali: srečno pot!
Komur naša dežela, naš narod, naš jezik ni všeč, ker je tolikanj zaljubljen v tisto nemščino, naj vendar enkrat poskusi, kako se tam živi, naj gre v blaženo Nemčijo; mi stavimo kaj, da jih bo iz desetih devet nazaj prišlo, in da bodo potem bolj spoštljivo govorili o naši deželi. (…)
Nemškutarji pa, ki so toliko zaljubljeni v tisto Nemčijo, naj gredo le tje, mi jim bomo z ajdovco pokadili in rekli: srečno pot!
Slovenec, 21. avgusta 1880
Velenjske Nemce
vabijo 31. marca ob 7 zvečer h Goll-u »zum Vortrage«, ki ga bo imel Wanderlehrer des deutschen Schulvereines über die Kämpfe unserer Brüder an der Sprachgrenze und die Erfolge des deutschen Schulvereines. Zlasti so povabljene vse nemške gospe in gospodične posebno prisrčno. Tako bo ta potovalni učitelj zopet hujskal in vnemal naše posili Nemce za tem hujši boj zoper slovensko ljudstvo, od kterega velenjski Nemci živijo. In Slovenci v Velenju in okolici naj mirno gledajo, kako se jih hoče zatirati in ponemčevati, kako hoče to nemškutarstvo svojo nenasitljivo roko stegovati po slovenskih otrocih. (…) To je že nečuvena predrznost, ki jo je sposobna le taka nemškutarska duša. Slovenci naj na svojih tleh od privandrancev in odpadnikov takšno izzivanje mirno prenašajo! Slovenski zavedni kmetje v okolici zapomnite si tiste, ki hodijo poslušat Ambroschütze in Pohlatke, da se posmehujejo vašemu jeziku in kujejo naklepe, kako potujčiti vaše otroke, in ki darujejo od vas skupljeni denar, da zatirajo naše rodne brate ob meji. Zapomnite se jih, kdor drugače ravna, je izdajica slovenskega naroda.
Straža, 31. marca 1909
Nemška nestrpnost
Graški občinski svet je sklenil, da se mora pri razpisu vseh služb zahtevati »nemška narodnost«. – Na Koroškem se je ustanovilo društvo c. kr. državnih uradnikov, ki ima namen, delovati proti »vrivanju« drugorodnih (nenemških) ljudi v državne službe ter skrbeti, da dobe izpraznjene službe le Nemci. Društvo bo stalo v neprestani zvezi z nemškim »Volksratom« za Koroško. Brezdvomno so za to Slovencem sovražno organizacijo nemški ministri Schreiner, Stürgkh in Hochenburger, kar daje nakani posebno nevaren značaj. Kako potreben bi nam bil narodni svet. Dokler pa tega ni, je dolžnost naših poslancev, da parirajo nameravane udarce na slovensko posest. Vse korporacije, pri katerih odločujejo Slovenci, pa se naj ravnajo po sklepu graškega občinskega sveta.
Slovenski narod, 1. aprila 1909
Preganjanje slovenskih nabornikov na Spod. Štajerskem.
Povodom zadnjih naborov so prišli slovenski mladeniči iz ptujskega okraja s slovenskimi trakovi v Ptuj. Ptujska nemškutarska policija je kar divjala, ko je videla slovenske barve. Kdor ni hotel na ukaz policije skriti slovenskega traku, so ga zaprli. Med župani Ptujskega okraja se je pričelo gibanje, ki meri na to, da se vojaški nabori premestijo iz nemškutarskega Ptuja.
Slovenski narod, 30. marca 1910
Iz Kamnika.
Nemškutarski kulturonosci so na Jožefovo pokazali svojo germansko kulturo. Ta dan je bil nekje zbran krog pevcev, da proslavi imendan prijatelja. Kar prilomasti trojica nemškutarjev ter začne pevce zbadati. Izprva ne zmeneč se za to izzivanje, so Slovenci peli naprej. Ko pa nemški kulturonosci le niso nehali z izzivanjem, se jih je mirno pozvalo k dostojnosti. Tedaj se je pa vsula ploha nemške kulture v izbruhih izrazov, ki bolje ostanejo neomenjeni. (…) Uboga nemška kultura, če na tvoji njivi rase take vrste deteljica!
Jutro, 30. marca 1911
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
