Očakov sosed

Kanjavec (2568 m n. m.) – Sosed očaka Triglava, ki poleti ni ravno najbolj obljudena gora. Pozimi se njegova podoba spremeni v turno kraljestvo, ki privabi številne smučarje. Fantastičen razglednik.

Današnja tura je tehnično nezahtevna, a od pohodnika zahteva dobro fizično pripravljenost, saj je precej dolga in zato tudi naporna. Obiskali bomo namreč soseda očaka Triglava in s kančkom sreče, v miru njegovega vrha, opazovali trume planincev na najvišji gori Sloveniji. Ja, tokrat nas bo pot vodila na Kanjavec. Na njegov vrh vodi precej poti, a mi bomo izbrali eno od daljših, a zato toliko lepšo.

Zapeljemo se v Bohinj, saj smo za izhodišče izbrali planino Blato. V Stari Fužini zavijemo proti planini Blato, vzamemo listek in ob vrnitvi plačamo parkirnino, ki je 20 evrov na dan. Pri Blatu parkiramo in se odpravimo najprej do planine Jezero. S planine Jezero nadaljujemo do planine Dedno polje. Tam imamo dve možnosti; da gremo proti Triglavskim jezerom ali pa skozi dolino Za Kopico. No, mi se bomo Za kopico vračali, zato z Dednega polja nadaljujemo proti Koči pri Triglavskih jezerih. Do koče se lahko spustimo čez Štapce, a ker nas danes čaka še precej vzpona, predlagam, da se do koče sprehodimo čez Prode. Če bomo precej zgodnji, bomo vsaj spodnji del doline prehodili v blagodejni senci, ki v teh vročih dneh še kako prija. Sence višje namreč ne bo nič, le razbeljeni apnenec.

Pot nadaljujemo skozi Dolino Triglavskih jezer oz. dolino Sedmerih jezer. Na naši desni je greben Male in Velike Tičarice, Kopice ter Male in Velike Zelnarice; na naši levi pa Veliko oz. Lepo Špičje. Hodimo mimo Velikega jezera – Ledvičke, nad katero nas čaka vzpon do Zelenega jezera. Če bomo hodili v tišini, bodimo pozorni na svizce. Nad Zelenim jezerom je razcep, proti Hribaricam in proti Zasavski koči na Prehodavcih. Pojdimo še do Prehodavcev, ki ponudijo čudovit razgled na trentarsko stran in si privoščimo kavo. S Prehodavcev se začnemo vzpenjati proti Hribaricam. Ob sončnem vremenu je v tem delu pot neznosno vroča, zato imejmo s seboj dovolj tekočine za hidracijo. Med vzpenjanjem so na naši desni strani Vršaki. Ko dosežemo vzporedno točko z zadnjim od njih, nas markacija na skali usmeri proti našemu cilju, Kanjavcu. Pozorni moramo biti na markacije, sicer nas lahko skalno pečevje kaj hitro zavede in se znajdemo v še bolj krušljivem svetu. Od odcepa do vrha Kanjavca je dobre pol ure; z izhodišča do vrha pa smo potrebovali šest ur. Kanjavec s svojimi 2568 metri nadmorske višine in čudovito lego ponudi fantastičen razgled; pred nami je Triglav, levo od njega proti severozahodu pa Rokavi, Škrlatica, Dolkova špica, podrti Razor, Prisank, ki daje vedeti, da je vmes prelaz Vršič. Na drug strani pa greben Mojstrovk, Šit, Travnika, Mangart, Jalovec, Pelci, Bavški Grintavec, Kanin; v neposredni bližini pa Mišeljska dolina z Mišelj vrhom, Hribarice, Vršaki, Velika Zelnarica, Veliko špičje ... Resnično razgled, ki navdušuje in navdihuje.

S Kanjavca sestopimo po isti poti in se začnemo vračati proti Prehodavcem. Na naši levi strani, pod ostenji Vršakov, vidimo stezo, ki vodi proti sedlu Vrata pod Veliko Zelnarico. Smerokaz na ogromni skali nas usmeri levo. Najprej prečimo melišče, nato hodimo po zagruščeni polici. Markirana pot vijuga po apnenčastem svetu, ki ga krasi alpsko cvetje, izgubimo višino in se v vzponu povzpnemo do Vrat. Od tam nas čaka le še sestop po dolini Za Kopico, mimo Vodenih Rup do planine Dedno polje. Joj, kako kislo mleko z žganci prija v teh vročih dneh in po lepi, a dolgi turi. Z Dednega polja sestopimo še po poti vzpona mimo planine Jezero do Blata, kjer nas čaka jekleni konjiček. Kaj sledi? Plavanje v Bohinjskem jezeru.

Nadmorska višina: 2568 m
Višinska razlika: okoli 1700 m
Trajanje: 10 ur
Zahtevnost: 3 / 5